Res velika leta slovenskega baleta so za nami

Gospod Neubauer, vašo imenitno kariero na različnih področjih dolgujete, kot ste povedali ob prejemu zlatega reda za zasluge leta 2009, sestri, ki vas je v rodnem Golniku nekoč potegnila iz bazena.

Na Golniku so takrat, bilo je pred drugo svetovno vojno, okrog leta 1936 zgradili bazen. Tja tuberkulozni niso imeli pristopa, za njih je sonce tako ali tako škodljivo, takrat ni bilo nobenih zdravil, samo dobra dieta in svež zrak pod Storžičem. Bazen je bil namenjen družinam, ki so tam živele, večinoma zdravniškim, a tudi drugim, sestram niti ne, medicinske sestre so bile redovnice. Tja smo se hodili kopat in enkrat, star sem bil pet, šest let, sem padel noter. Takrat še nisem znal plavat. Še zmeraj imam pred očmi to, kako mi je bilo lepo, vse okrog mene je bilo modro ... In potem me je sestra potegnila ven in sem bil slabe volje, ker mi je bilo spodaj tako lepo, da bi kar ostal tam.

Kako ste se odločili za balet? Je bila to za tiste čase neobičajna odločitev?

Ne bi rekel, ravno v tistih časih je bilo precej plesalcev, tudi še za menoj, v baletni šoli, so bili razredi, v katerih so bili pretežno fantje. Če greste danes pogledat v šole, boste le tu in tam našli kak primerek. Moja mama je hodila k šivilji – takrat ni bilo konfekcije, imeli smo šivilje in krojače – in šiviljina hčerka, kako leto, dve mlajša od mene, mi je povedala, da hodi na baletne vaje k Maksu Kirbosu.

Danes lahko rečem, da je bil to najboljši slovenski baletni plesalec vseh časov, plesal je pri Djagilevu, v Monte Carlu, Londonu, Ameriki. Med vojno je v Narodnem domu odprl baletno šolo in ne vem, kaj mi je bilo, a šel sem tja in začel z vajami, ki pa niso dolgo trajale.

To je bilo leta 1944, ko so se začeli alarmi ob preletih ameriških bombnikov. Ko sem kasneje pisal knjigo o ljubljanski operi med vojno, sem odkril podatek, da je bilo v Trnovem zaradi bombe trideset žrtev. Po vojni, v začetku leta 1946 sem od istega dekleta izvedel, da je v operi odprta baletna šola, in sem šel tudi tja. Prvi dan – sam pri sebi sem domneval, da sem se pri Kirbosu že česa naučil – sem vprašal Pina Mlakarja, ali bom dovolj dober. Odgovora mi ni dal, a sem vseeno ostal. Takrat je primanjkovalo plesalcev, zato sem prav kmalu začel z vajami za kolo v Vragu na vasi in že jeseni sem nastopil.

Takrat ste bili že študent?

Ne, gimnazijec, leta 1947 sem gimnazijo končal, a takrat še nisem vedel, ali bi balet lahko bil moj poklic. Razmišljal sem o študijih in tako dolgo sem razmišljal, da sem se lahko vpisal le še na medicino, kjer so imeli poznejši vpis kot drugje.

Sicer sem premišljal o študiju diplomacije, v Beogradu so takrat odprli diplomatsko šolo, oče, ki je bil takrat tam, mi je jeseni sporočil, da bi bil vpis mogoč le, če bi bil član partije, to pa nisem bil in niti nisem nameraval postati. Na pomlad mi je sporočil, da je imel napačne informacije in da bi se lahko vpisal, a je bilo že prepozno. To je bilo v redu, po dveh letih so šolo zaradi nekih afer ukinili.

Pa je bila medicina vaša zaresna izbira? Bi se odločili tudi drugače?

No, z medicino sem začel študij, pa sem jo tudi dokončal. Nekoč mi je prišla celo prav, leta 1957, ko sem postavil svoj prvi balet, šefu baleta, Mlakarju, moj način dela ni bil všeč, hotel mi je vsiliti svoj način, začela se je gonja, pranje možgan, sindikati ... in sem enostavno pustil teater in šel v medicino, najprej kot splošni zdravnik v ambulantah, najprej v civilni ambulanti sicer vojaške Mladike, na Miklošičevi.

Ko pa sem videl razpis za asistenta za higieno in socialno medicino na medicinski fakulteti, sem se prijavil in so me sprejeli, moral sem pa napisati zahtevno in dokaj obširno asistentsko nalogo, opisoval sem kronične bolezni kot vzrok smrti in nezmožnosti v Sloveniji. Tam sem ostal štiri leta.

Kako kot zgodovinar baleta na Slovenskem interpretirate začetke tukajšnjega baleta? Ob odločitvi, da bo ob dramskem in opernem gledališču delovalo tudi baletno, je Fran Govekar, takrat član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija in intendant, v Ljubljano pripeljal češkega baletnega mojstra Vaclava Vlčka. Torej veliko dolgujemo Čehom?

Vlček je pripeljal tudi češke balerine, ustanovil ansambel pa tudi operno šolo, prav tisto, v katero sem kasneje hodil sam. V tej šoli so se šolale prve slovenske plesalke. To je bila velika stvar, v resnici veliko dolgujemo Govekarju, čeprav je bil osebnost, ki je marsikdo ni maral. Tisti čas moderni pisatelji dramatiki ga niso marali, ker je bil bolj konservativen. Brez njega mogoče ne bi bilo slovenskega baleta pred drugo svetovno vojno. Pred ljubljanskim je bil v predvojni Jugoslaviji ustanovljen le zagrebški baletni ansambel, vsi ostali so bili poznejši.

Kako kot nekdanji urednik Gledališkega lista Opere in baleta SNG Ljubljana ocenjujete zdajšnjo kvaliteto teh drobnih tiskov danes, ne le v operi?

V operi je bilo obdobje, ko je zaradi štednje operni list imel le še zasedbo, vsebino in konec, kar je seveda narobe, v gledališkem listu je treba še marsikaj dodati. Ko sem bil jaz tam, sem imel probleme, da so pisci analiz oper pisali na široko, včasih celo po deset strani. Jaz sem to omejil na približno tri strani. Res pa je, da so danes predvsem dramski gledališki listi izjemno obširni, sicer ni dolgih člankov, a jih je več na isto temo, to je zanimivo le nekaterim, ne pa vsemu občinstvu.

Pred skoraj dvema desetletjema so vas povabili, da postanete ustanovni član Zveze predavateljev plesne pisave, Alliance of Dance Notation Educators. Kako se godi tej pisavi danes? Se uporablja?

Žal se tem, z organizacijo, potem ni bilo nič, plesna pisava pa sicer obstaja že tri stoletja, veliko jih je bilo, neka ameriška raziskovalka je popisala kar enainpetdeset različnih pisav. Najbolj uporabna je še danes pisava, ki si jo je leta 1928 zamislil madžarski plesalec in koreograf Rudolf von Laban.

Ta pisava se je potem kot kinetografija Laban razvijala najprej v Nemčiji, predvsem na inštitutu Folkwang v Essnu, ki ga je vodil Kurt Joos, potem pa v Ameriki, tam so jo poimenovali labanotation in ustanovili celo dance notation institute s tečaji za predavatelje in za notatorje. Zaradi vojne sta šli ti dve struji vsaka v svojo smer, zato so ustanovili skupno telo, ki teži k poenotenju plesne notacije.

Leta 1964 sem bil tam in sem na tem inštitutu najbrž edini Slovenec opravil izpite za predavatelja in sem potem na ljubljanski baletni šoli – dokler je bil posluh za to – to metodo tudi poučeval. To notacijo sem uporabljal za svoje balete, sicer se pri nas ne uporablja. Nekatere balete sem zapisal v popolnosti, Ognjeno ptico Stravinskega, Romeo in Julija Prokofjeva, nekatere zaradi pomanjkanja časa le delno.

Kaj pa se sicer uporablja?

Nič, lahko bi rekel, da gre vse z noge na nogo, plesalci si balete, kakršni so Labodje jezero, Giselle v glavnem uspešno predajajo iz roda v rod. Ne izgubi se veliko.

V okviru ljubljanskega festivala, ki ste ga vodili skoraj enajst let, ste obudili operni in baletni bienale.

Leta 1960 je bila prvič na ljubljanskem festivalu revija jugoslovanskega baleta, potem v dveletnih presledkih do leta 1966. Jaz sem vodenje festivala prevzel leta 1972, prej sem pisal kritike o predstavah za časnik Delo, in sem se spomnil na to tradicijo in jo obnovil, dodal pa še operni bienale.

Vse skupaj je trajalo skoraj do slovenske osamosvojitve. V osemdesetih letih je ljubljanska primabalerina Lidija Sotlar imela večere jugoslovanskih baletnih plesalcev, kjer sicer ni bilo celotnih predstav kot na festivalu, ampak so se posamezni umetniki solisti predstavljali ljubljanski publiki.

Kakšna je razlika med položajem in vplivom koreografa tu in onkraj luže, v Zda, kjer ste se izobraževali o koreografiji?

Študij koreografije je skoraj povsod podoben, institucije, ki se s tem ukvarjajo, pa so druge, v Rusiji imajo v Moskvi državni inštitut gledaliških umetnosti, ki ima tudi koreografski oddelek; to je torej državna institucija, v Združenih državah je drugače, študij koreografije je v glavnem na nekaterih univerzah, od tistih, ki jih vodijo, pa je odvisno, v katero smer gredo. Večinoma gredo v moderne smeri, ta trend se je preselil tudi v Evropo, tega je veliko, zanemarjen pa je študij klasičnega baleta, ki zahteva najmanj osem let študija, šele na tej osnovi pa lahko potem študiraš še koreografijo.

Za moderne je velikokrat tako, če bi grdo rekel, da gredo s ceste na oder.

Na vašo pobudo je mednarodni gledališki inštitut pri Unescu leta 1982 29. april – na ta dan se je leta 1727 rodil slavni francoski koreograf Jean Georges Noverra – razglasil za svetovni dan plesa. O tem začetku sem zasledil zgodbe o boju za prvenstvo. Vi ste seveda najbolj pravi naslov za razlago te zadeve.

Takrat je obstajal le plesni komite Mednarodnega gledališkega inštituta, štiri, pet let pozneje je prav tako pri Unescu nastal Plesni svet, ki je tudi začel proslavljati ta dan, rekli pa so, da so si oni to izmislili – pa čeprav leta 1982 še obstajali niso. Leta 2012., ob trideseti obletnici so me povabili na proslavo, v spremni knjižici sem vse o začetku tega dneva natančno razložil.

Ste častni predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije. Kakšen je po vaši oceni trenutni umetniški naboj slovenske sodobne plesne umetnosti, režije, koreografije?

Težko rečem kaj veljavnega, morda bo slišati čudno, ampak mislim, da so res velika leta slovenskega baleta, leta, ko so k nam prihajali veliki koreografi in tu delali, za nami. K nam so prihajali koreografi svetovnega slovesa, Anton Dolin, Serge Lifar, prima balerina moskovskega Boljšoj teatra Aleksandra Mihajlovna Balašova, Dimitrije Parlić, izjemno so prispevali k razvoju slovenskega baleta, hkrati je bila njihova prisotnost dokaz, da naši ansambli nekaj znajo.

Danes velika imena ne zaidejo v Ljubljano, oba baleta, tako ljubljanski kot mariborski pa se zgledujeta po sodobnih vzorih, ki jih je veliko. Težko je konkurirati velikim svetovnim ansamblom, hkrati pa poskrbeti, da publika lahko vidi vsaj eno klasično postavitev v sezoni. Saj ni treba v nedogled ponavljati le Labodjega jezera, lahko bi našli še kako drugo bleščeče delo. Podobno je v svetu opere, kjer ves čas krožita Verdi in Puccini, Bizetova Carmen ali kaj podobnega, veliko pa je predstav iz svetovnega repertoarja od baroka naprej do sodobnih del, ki jih pri nas skorajda ne moremo videti. Poglejte televizijski program Mezzo, kaj vse delajo po svetu. Naši načrtovalci morda niti ne poznajo vsega.

Ljubljanski festival vam je uspelo vključiti v evropsko združenje glasbenih festivalov.

To je bila velika stvar, stopili smo ob berlinski, edinburški, salzburški, veronski festival, Bayreuth, Montreux, pred ljubljanskim je bil v Zvezo evropskih festivalov vključen le dubrovniški. Imeli so stroge kriterije, uspelo se nam je pridružiti po petih letih prizadevanj, predložiti je bilo treba spodoben program za pet let nazaj in upoštevati kup natančnih kriterijev. Vključitev je bila koristna, izmenjavali smo si informacije in nekatere koncerte in predstave.

Po finančni plati niste imeli težav?

Imel sem velike težave, ljubljanski festival je bil od takrat, ko sem ga prevzel, do leta 1982 edina ljubljanska kulturna ustanova, ki ni bila redno financirana. Ker tega nisem mogel spremeniti, smo morali veliko zaslužiti, prositi za denar na različnih naslovih in porabo temeljito opravičevati.

Pomagalo nam je, da smo ustanovili skupnost koncertnih poslovalnic, lahko smo skupaj načrtovali prireditve. Zastopnik v Londonu mi je posredoval velika koncertna in gledališka imena za razmeroma majhno vsoto, vzeli smo nastop takrat še neznane Jessye Norman za dvestopetdeset dolarjev.

Kako razpolagate s svojim časom?

Nikdar se nisem pritoževal, da imam premalo časa, celo rečem, da ga imam, kolikor ga potrebujem. Le načrtovati je treba.

V arhivu sem odkril, da ste se pri enainšestdesetih odločili za inteligenčni test, dosegli impresivno visoko število, in zato pristali v društvu Mensa, kjer se družijo zelo visoko med zgornja dva odstotka uvrščeni posamezniki, ki so test opravili.

To je bilo povsem po naključju, najbrž sem v Delu prebral, da bodo v Cankarjevem domu ti testi in sva se s štirinajstletnim sinom odpravila tja, tri četrt ure reševala njihove naloge in sva dobro opravila, jaz sem dosegel 157 od 160 točk. Včlanil sem se v Menso, čeprav od tega ni posebnih beneficij. Je pa zanimivo.

***

Nove Delove strani Generacija + , ki izhajajo ob ponedeljkih, torkih in sredah, bomo gradili na pozitivnih zgodbah, ki jih prinaša zrelo obdobje, opozarjali bomo na probleme, ki jih prepočasi rešujemo, na nujne sistemske ureditve in tudi njihove pomanjkljivosti, se od naših intervjuvank in intervjuvancev kot iz živih knjig tudi kaj naučili.


Vaši predlogi in vprašanja bodo vedno dobrodošli, pošiljate jih lahko na spletni naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.