Sodobni ples na dlani
Kako razložiti svet s telesom? Poglejte na festivalu sodobnega plesa.
Odpri galerijo
Grškega koreografa Christosa Papadopoulosa je CoFestival gostil že lani. Letos se predstavlja s predstavo Opus. Foto Miltos Athanasiou
CoFestival, že sedmi po vrsti, bo od jutri do 29. novembra potekal na različnih prizoriščih v Ljubljani. Dinamičen mednarodni festival sodobnega plesa organizirata Kino Šiška in akademija Nomad Dance.
Z nastopom v Kinu Šiška ga bo odprl grški koreograf Christos Papadopoulos s predstavo Opus, v kateri se ukvarja z razmerjem med klasično glasbo in plesom. Posebna pozornost bo letos posvečena zagrebškemu umetniškemu kolektivu BADco., ki se bo predstavil tako s predstavo kot z instalacijami. BADco. je skupina, v kateri delujejo koreografi in plesalci, dva dramaturga ter filozof, označujejo pa se za uprizoritveno skupino, ki tudi razstavne prostore izrablja za ustvarjanje »gledališča z drugimi sredstvi«.
Med tujimi gosti naj poleg srbskega koreografa in plesalca Marka Milića, ki tematizira brutalno poezijo gejevskih spletnih klepetalnic ter jo sooča z ljubeznijo, ter Nemk Anne Konjetzky in Gisele Müller izpostavimo libanonskega umetnika Rabiha Mrouéja s skupino Dance On, ki bo v Ljubljani gostoval s predstavo Slon. Organizatorji festivala pravijo, da je trenutno najvznemirljivejši sodobni umetnik. Mroué je gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist ter vizualni umetnik, vnuk slavnega libanonskega intelektualca Husayna Muruwwaja. Tako kot velika večina umetnikov iz te države, ki jih je zaznamovala libanonska državljanska vojna, je svoje delo posvetil vojni in konfliktom. Koreografija predstave Slon temelji na seriji skic anonimnih trupel in se pred gledalcem razvija kot detektivka.
Na festivalu bo doživela premiero solo predstava Male Kline Song, v kateri bo nastopila Eftychia Stefanou. Umetniška poetika koreografinje in plesalke Male Kline, ki živi med Slovenijo in Belgijo, je sanjarjenje in njena najnovejša predstava govori o ljubezenskih temah, »o ljubezenskih pesmih, ki jih pišemo v vsakem izjavljanju«.
Čisto posebnega »plesalca« je koreografiral Dejan Srhoj. Robota Naa, ki se bo prav tako predstavil premierno, so razvili v podjetju Softbank Robotics, gledalci pa ga bodo spoznali pri njegovih dnevnih opravilih ter se seznanili z njegovim čustvenim svetom. To je prva predstava pri nas, v kateri nastopa humanoidni robot.
Na festivalu bo tudi več predavanj in okroglih miz. Rok Vevar bo govoril o dragocenih projekcijah zgodnjih del ameriške koreografke Lucinde Childs, ki ne bodo na ogled le v Ljubljani, temveč tudi v newyorški MoMI. Lahko bomo videli posnetke in sedem rekonstrukcij njenih predstav v živo, ki jih je ustvarjala od leta 1963 do 1978, ko je bila članica skupine Judson Theatre, ki je srkala vplive velikanov avantgarde, med drugimi Mercea Cunninghama, Johna Cagea in Roberta Rauschenberga. Nastopali so v loftih, garažah in galerijah, njihova dela pa so bila bolj instalacije kot koreografije. V njenih prvih solih ni glasbe, minimalističen gib pa je poln miline, minimalizma in hkrati absurda. V New York Timesu so takrat zapisali, da je bila plesalka v teh predstavah nekaj med angelom in vesoljcem.
Skoraj osemdesetletna Lucinda Childs še zdaj pleše in njen obraz, ki je mešanica Catherine Deneuve in Katharine Hepburn, je še vedno veličasten. Tako kot plesalkino telo. »Moja generacija se je borila za to, da je ples sam po sebi nekaj lepega, forma sama zase, nekaj abstraktnega, a hkrati izkušnja. Človeška izkušnja.«
V plesnem solu Carnation iz leta 1964 se je na primer obdala z banalnimi predmeti – od navijalk za lase do mrežice za cvrtje – in iz teh sestavila abstraktno pripoved. Ko je Judson Theatre razpadel, sta jo leta 1976 povabila k sodelovanju dva velika gledališka oziroma glasbena čarovnika – Bob Wilson in Philip Glass. Koreografirala in plesala je v danes že legendarni peturni sanjski operi Einstein na plaži (Einstein on the Beach). Revolucionarno je bilo tudi to, da je takrat avantgardno sodobno gledališče prvič zasedlo velikanski oder newyorške Metropolitanske opere.
Lucinda Childs je zasnovala natančno in repetitivno koreografijo. Ta predstava, ki je navdušila predvsem Evropo, je ameriško sodobno gledališče in ples pognala v orbito slave in zgodovino. Susan Sontag je takrat zapisala, da ji je med gledanjem predstave postalo jasno, da govori o tem, kako ljudje razmišljajo in kaj premika njihove misli. Lucinda Childs je z Glassom sodelovala tudi pozneje, vsekakor pa bi se strinjala s sedeminsedemdesetletnim Wilsonom, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal: »Več ko ima človek v sebi notranje svobode, več si je želi: boljše je biti srečen kot žalosten, večji užitek je gojiti lastna čustva kot tista, ki ti jih vsilijo, največji užitek pa je v tem, da sam rešuješ svoje težave, ne pa da si z njimi obremenjen vse življenje.«
CoFestival se letos navezuje predvsem na evropski konstruktivizem in če se je v zadnjih nekaj letih v plesnih predstavah dogajalo marsikaj, samo plesalo ne, se trend spreminja. Odri bodo polni plesa, telesnosti in, če povzamemo Susan Sontag, zgodb o tem, kako ljudje razmišljajo in aktivirajo čustva.
Z nastopom v Kinu Šiška ga bo odprl grški koreograf Christos Papadopoulos s predstavo Opus, v kateri se ukvarja z razmerjem med klasično glasbo in plesom. Posebna pozornost bo letos posvečena zagrebškemu umetniškemu kolektivu BADco., ki se bo predstavil tako s predstavo kot z instalacijami. BADco. je skupina, v kateri delujejo koreografi in plesalci, dva dramaturga ter filozof, označujejo pa se za uprizoritveno skupino, ki tudi razstavne prostore izrablja za ustvarjanje »gledališča z drugimi sredstvi«.
Čisto posebnega »plesalca« je koreografiral Dejan Srhoj. Robota Naa, ki se bo prav tako predstavil premierno, so razvili v podjetju Softbank Robotics, gledalci pa ga bodo spoznali pri njegovih dnevnih opravilih ter se seznanili z njegovim čustvenim svetom.
Med tujimi gosti naj poleg srbskega koreografa in plesalca Marka Milića, ki tematizira brutalno poezijo gejevskih spletnih klepetalnic ter jo sooča z ljubeznijo, ter Nemk Anne Konjetzky in Gisele Müller izpostavimo libanonskega umetnika Rabiha Mrouéja s skupino Dance On, ki bo v Ljubljani gostoval s predstavo Slon. Organizatorji festivala pravijo, da je trenutno najvznemirljivejši sodobni umetnik. Mroué je gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist ter vizualni umetnik, vnuk slavnega libanonskega intelektualca Husayna Muruwwaja. Tako kot velika večina umetnikov iz te države, ki jih je zaznamovala libanonska državljanska vojna, je svoje delo posvetil vojni in konfliktom. Koreografija predstave Slon temelji na seriji skic anonimnih trupel in se pred gledalcem razvija kot detektivka.
Na festivalu bo doživela premiero solo predstava Male Kline Song, v kateri bo nastopila Eftychia Stefanou. Umetniška poetika koreografinje in plesalke Male Kline, ki živi med Slovenijo in Belgijo, je sanjarjenje in njena najnovejša predstava govori o ljubezenskih temah, »o ljubezenskih pesmih, ki jih pišemo v vsakem izjavljanju«.
Čisto posebnega »plesalca« je koreografiral Dejan Srhoj. Robota Naa, ki se bo prav tako predstavil premierno, so razvili v podjetju Softbank Robotics, gledalci pa ga bodo spoznali pri njegovih dnevnih opravilih ter se seznanili z njegovim čustvenim svetom. To je prva predstava pri nas, v kateri nastopa humanoidni robot.
Ikona sodobnega plesa
Na festivalu bo tudi več predavanj in okroglih miz. Rok Vevar bo govoril o dragocenih projekcijah zgodnjih del ameriške koreografke Lucinde Childs, ki ne bodo na ogled le v Ljubljani, temveč tudi v newyorški MoMI. Lahko bomo videli posnetke in sedem rekonstrukcij njenih predstav v živo, ki jih je ustvarjala od leta 1963 do 1978, ko je bila članica skupine Judson Theatre, ki je srkala vplive velikanov avantgarde, med drugimi Mercea Cunninghama, Johna Cagea in Roberta Rauschenberga. Nastopali so v loftih, garažah in galerijah, njihova dela pa so bila bolj instalacije kot koreografije. V njenih prvih solih ni glasbe, minimalističen gib pa je poln miline, minimalizma in hkrati absurda. V New York Timesu so takrat zapisali, da je bila plesalka v teh predstavah nekaj med angelom in vesoljcem.
Skoraj osemdesetletna Lucinda Childs še zdaj pleše in njen obraz, ki je mešanica Catherine Deneuve in Katharine Hepburn, je še vedno veličasten. Tako kot plesalkino telo. »Moja generacija se je borila za to, da je ples sam po sebi nekaj lepega, forma sama zase, nekaj abstraktnega, a hkrati izkušnja. Človeška izkušnja.«
Samostojno koreografsko delo Male Kline od začetka izhaja iz gradnje nenavadnih odrskih podob. Foto arhiv CoFestivala
V plesnem solu Carnation iz leta 1964 se je na primer obdala z banalnimi predmeti – od navijalk za lase do mrežice za cvrtje – in iz teh sestavila abstraktno pripoved. Ko je Judson Theatre razpadel, sta jo leta 1976 povabila k sodelovanju dva velika gledališka oziroma glasbena čarovnika – Bob Wilson in Philip Glass. Koreografirala in plesala je v danes že legendarni peturni sanjski operi Einstein na plaži (Einstein on the Beach). Revolucionarno je bilo tudi to, da je takrat avantgardno sodobno gledališče prvič zasedlo velikanski oder newyorške Metropolitanske opere.
Lucinda Childs je zasnovala natančno in repetitivno koreografijo. Ta predstava, ki je navdušila predvsem Evropo, je ameriško sodobno gledališče in ples pognala v orbito slave in zgodovino. Susan Sontag je takrat zapisala, da ji je med gledanjem predstave postalo jasno, da govori o tem, kako ljudje razmišljajo in kaj premika njihove misli. Lucinda Childs je z Glassom sodelovala tudi pozneje, vsekakor pa bi se strinjala s sedeminsedemdesetletnim Wilsonom, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal: »Več ko ima človek v sebi notranje svobode, več si je želi: boljše je biti srečen kot žalosten, večji užitek je gojiti lastna čustva kot tista, ki ti jih vsilijo, največji užitek pa je v tem, da sam rešuješ svoje težave, ne pa da si z njimi obremenjen vse življenje.«
CoFestival se letos navezuje predvsem na evropski konstruktivizem in če se je v zadnjih nekaj letih v plesnih predstavah dogajalo marsikaj, samo plesalo ne, se trend spreminja. Odri bodo polni plesa, telesnosti in, če povzamemo Susan Sontag, zgodb o tem, kako ljudje razmišljajo in aktivirajo čustva.
