Teater v teatru na tržaški ulici Petronio

Slovensko stalno gledališče Trst: Brez skupščine, direktorja, umetniške vodje, upravnega sveta ..., a s kazensko ovadbo.

Objavljeno
28. januar 2014 18.39
15.6.2012 Ljubljana, Slovenija. Marko Sosic, slovenski pisatelj in reziser.FOTO:JURE ERZEN/Delo
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

Slovensko stalno gledališče v Trstu spet pretresajo težave in spori. Namesto z umetnostjo se glavni protagonisti gledališkega življenja v zamejstvu ukvarjajo z zdrahami.

Včeraj je morala Diana Koloini, ki se ji je konec leta iztekel kratek mandat umetnostne vodje, na zaslišanje na policijo, ker jo je ovadila Maja Lapornik, dosedanja predsednica upravnega sveta SSG.

V gledališču tokrat ni v ospredju finančna stiska, ampak popolna kriza vodenja. Očitno bodo s prostovoljnim delom težko ohranili profesionalno raven delovanja. Slovenska in zamejska kulturna javnost sta na nogah. Na problematične razmere sta v Sloveniji javno opozorili Združenje dramskih umetnikov Slovenije in pred nekaj dnevi še Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

V ponedeljek bi se morala sestati skupščina ustanoviteljev SSG Trst (Slovenska kulturno-gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij, Društvo slovensko gledališče, dežela Furlanija - Julijska krajina, pokrajina Trst in občina Trst), vendar je bil eden od ustanoviteljev zaseden z drugimi obveznostmi.

Na skupščini bi morali izvoliti nov upravni svet SSG, ki (nepoklicno in povsem prostovoljno) nadzira vodenje gledališča, ker bo staremu prenehal mandat 7. februarja, formalno pa je končal delo, saj je že imel zadnjo sejo. Gledališče je brez poslovnega direktorja od začetka leta 2010, ker je tako določeno v novem statutu. Zdaj nimajo niti umetniške vodje. Zdi se, da je manjšinska gledališka hiša brez glave.

Pet let, sedem umetniških vodij

V zadnjih petih letih so zamenjali že sedem umetniških vodij: junija 2009 se je končal mandat Marku Sosiču, zatem je tržaški teater skoraj dve leti umetniško vodil Primož Bebler, od sredine leta 2011 do sredine 2012 so bili umetnostni koordinatorji trije (Boris Kobal, Sergej Verč in Jaša Jamnik), vendar je upravni svet dobil opozorilo revizorja, da je lahko umetniški koordinator samo eden, zato so zahtevali, da mora biti en vodja, druga dva bi morala biti svetovalca, a so se temu odpovedali, je zatrdila Maja Lapornik, predsednica dosedanjega upravnega sveta.

Julija 2012 so izbrali Diano Koloini, vendar jo je do oktobra 2012 nadomeščal Danijel Malalan. Diana Koloini je podpisala pogodbo samo za 15 mesecev, češ da mora njen mandat trajati toliko kot mandat upravnega sveta.

Diana Koloini je svetnike že septembra 2013 opozorila, da morajo nekoga imenovati za vodjo. »Ko bi moralo biti v začetku oktobra že znano, kdo bo novi umetniški koordinator, so sredi meseca šele objavili razpis,« je povedala Koloinijeva, ki je prepričana, da upravni svet pod vodstvom Maje Lapornik zavlačuje z odločitvijo.

Lapornikova je takšne očitke zavnila: »Tik pred iztekom razpisa (18. novembra) smo dobili poziv enega od članov skupščine, naj izbiro umetniškega vodje prepustimo novemu upravnemu svetu. Upravni svet je s tako zahtevo soglašal, saj gre za komaj mesec dni razlike.« Maja Lapornik je zatrdila, da bo skupščina hitro uredila problem.

Toda Diana Koloini ni prav prepričana o tem, kar potrjuje tudi dejstvo, da se predstavniki šestih ustanoviteljev niso sestali 27. januarja, kot je bilo napovedano. Res pa je, da bi imel novi upravni svet proste roke pri načinu izbire novega umetniškega vodje. Lahko ga imenuje takoj, če bi bil seveda kdo pripravljen nemudoma sprejeti to funkcijo, lahko pa objavi razpis. Izbira lahko traja dolgo ali pa bodo v Trstu spet dobili začasno umetniško vodstvo gledališča.

Diana Koloini meni, da so razmere v tržaškem gledališču katastrofalne. »Umetniški vodja zagotavlja kontinuiteto dela, skrbi za dogovorjene uprizoritve v tej sezoni. Morali bi že prijaviti program dela za naslednjo sezono. To pomeni, da moraš imeti sklenjene vse dogovore z ustvarjalci. Jaz nisem imela mandata, da bi to lahko počela. Kako naj potem gledališče sestavi primeren program za naslednjo sezono in računa na sredstva dveh ministrstev – italijanskega in slovenskega? Sicer pa je umetniško vodenje projekt, ki se lahko realizira na daljši rok, vsaj štirih let. V Trstu so vodje menjali vsako leto. Morda sem ravnala rahlo nepremišljeno, da sem se leta 2012 prijavila na razpis in sprejela delo za 15 mesecev. Računala sem, da ne bo težav s podaljšanjem mandata. V normalnih gledališčih je običajno tako, da mandat prekinejo ob koncu sezone ... Zdaj pa je v Trstu skrajno kritična situacija. Če bo novemu upravnemu svetu spet predsedovala Maja Lapornik, mi zagotovo ne bo ponujena možnost nadaljevanja vodenja, saj sva v sporu. A tudi sama razmišljam, ali bi sploh sprejela takšno ponudbo, saj bi bila postavljena v nadvse slab položaj, ker bi morala naslednjo sezono skrpati na vrat na nos,« je povedala Koloinijeva, ki je minulo delo ocenila kot nadvse uspešno.

Predstava Vaje za tesnobo je prejela dve nagradi na Borštnikovem srečanju (čeprav je plod prejšnjega umetniškega vodstva), velik uspeh je požela koprodukcija z ljubljansko SNG Dramo Še vedno vihar. Tudi prvi dve predstavi letošnje sezone sta bili zelo uspešni.

O dragocenem času

Kakovosti dela in programski vsebini ne oporeka niti Maja Lapornik, ki odločno zavrača, da bi šlo za osebni konflikt z Diano Koloini. Lapornikova trdi, da gledališče zelo dobro deluje, da imajo veliko novih abonentov tudi v Gorici in Benečiji, da so lani postavili pet predstav, da so imeli na vseh (tudi gostujočih) 25.000 gledalcev.

Imajo 1,8 milijona evrov proračuna in 30 zaposlenih, med njimi sedem igralcev, ki jih zaposlujejo le za vsako sezono sproti. Tudi Maja Lapornik soglaša, da bi potrebovali stalno zaposlenega direktorja, a da bi morali vprašati ustanovitelje, zakaj so pred štirimi leti v novem statutu določili, da gledališče deluje brez direktorja. Očitno zato, ker s tem menda varčujejo.

Lapornikova je dodala, da upravni svet posluje povsem prostovoljno in da so v treh letih znižali dolg SSG Trst z 800.000 na 550.000 evrov. Finance torej zdaj niso problem. So pa problem zdrahe. Na vprašanje, ali se lahko primeri, da bo Maja Lapornik, ki jo je na to funkcijo predlagal Svet slovenskih organizacij (predsednika upravnega sveta imenujejo predstavniki manjšine v upravnem svetu), spet izvoljena na to funkcijo, nam je odgovorila: »Pustimo času čas.«

Diana Koloini pa: »Nasprotno – čas je zelo dragocen in ga nikakor ne bi smeli zapravljati, saj tržaško gledališče 'razpada' iz dneva v dan, ker ni nobenega, ki bi ga primerno vodil. Ljudje iz upravnega sveta, ki se trudijo nekaj urediti, nimajo kompetenc, niso gledališki profesionalci, ampak so tja prišli bolj ali manj po politični liniji. Ampak to ni ideološka delitev, temveč politikantska, delitev na lobistične tabore. Mene so celo javno obtoževali, da sem agentka iz Ljubljane, in se temu ni nihče postavil po robu. Nikogar ni zanimalo, da sem v resnici tudi jaz Primorka. Poslušala sem teze, da se tržaško gledališče lahko vodi samo iz zamejstva, ker da drugi ne poznamo njihove 'stvarnosti'. Temu odločno oporekam: kultura je univerzalna, ali pa je ni. Mora odpirati in rušiti meje te zaprtosti in ljudem pomagati, da se soočajo s širšim svetom, ker jim širi obzorja, ne nasprotno. Če bi izkoristili svoj multikulturni prostor, svoj položaj na meji, in uveljavljali manjšinsko gledališče, ki komunicira z Evropo in drugimi manjšinami, bi bili lahko nagrajeni,« pravi Koloinijeva.

Včeraj se je morala zglasiti na policijski upravi v Trstu, kjer so jo zaslišali. Maja Lapornik je proti njej podala kazensko ovadbo zaradi domnevnega obrekovanja, češ da jo je v svojih pismih žalila. In tako imamo v Trstu ob vseh resnih temah tudi majhen teater v teatru.

Brezvladje je strašna stvar

Pisatelj, režiser in večkratni gledališki umetniški vodja Marko Sosič: »Zdi se mi, da je Maja Lapornik uvedla anomalijo znotraj tega teatra, da umetniški vodja konča mandat sredi sezone. Diana Koloini zaradi nečesa ni zaželena. Slišati bi morali, kako to, da je tako podkovana in izkušena gledališka delavka z veliko gledališko kulturo, kot je Koloinijeva, tako odstranjena in da so tako poteptali njeno dostojanstvo. Česa podobnega še nisem videl. Brezvladje v gledališču je po deontologiji strašna stvar. Ne verjamem, da je načrtno. Če pa je, je to začetek nekega konca. Morda si želijo ta teater spremeniti v center, ki ne producira, ampak lahko v njem samo gostujejo predstave od drugod. S tem bi se po več kot sto letih končala zgodba tega teatra, kar bi bila res katastrofa.«