Tiskane izdaje
Te dni smo se poslovili od slovenskega baletnega plesalca in koreografa Vlasta Dedovića. Rojen je bil v črnogorskem Ivangradu, a je skoraj vse življenje deloval pri nas. Ko je obiskoval srednjo glasbeno šolo v Cetinju, so zaslutili njegovo plesno nadarjenost in so ga s tremi vrstniki poslali na baletno šolo v Ljubljano, da bi s pridobljenim znanjem pomagali ustanoviti baletni ansambel. Šolali so se v razredu naše izjemne profesorice Lidije Wisiak. Ker črnogorski balet ni zaživel, so ostali pri nas.
Še kot dijak četrtega razreda baletne šole je leta 1956 plesal vlogo Zamorca v Ukmarjevi Lepi Vidi. Isto leto ga je gostujoči koreograf Mile Jovanović izbral za Princa v Labodjem jezeru. Dedović je svojo vlogo odplesal lepo in dostojno. Pokazal je mnogo smisla za eleganco in liričnost, je takrat pisalo v časopisih Delo in Ljudska pravica.
Leta 1959 je v zadnjem letniku baletne šole dobil naziv solista. Pot je imel odprto, a se je leta 1963 odločil za odhod v Stora Teatern v švedskem Göteborgu. Najprej je plesal Princa v Pepelki, ki jo je tudi koreografiral. V baletih Medeja, Gospodična Julija, Giselle, Bela košuta idr. je bil prvi solist. Leta 1968 je prišel v Ljubljano, kjer je plesal Romea, Mandarina, Kolena in Vaclava, da bi nato za dve sezoni odšel h Cullbergballeten v Stockholm, kjer je plesal v koreografijah slavnih svetovnih koreografov Sergea Lifarja, Birgit Cullberg, Haralda Landerja, Kurta Joossa in drugih.
Leta 1972 se je dokončno vrnil v Ljubljano kot solist, pedagog in asistent, od leta 1985 do 1987 pa tudi šef Baleta. Prav v tem času je ljubljanski balet prvič povedel na gledališke deske Cankarjevega doma.
Doma se je vse bolj uveljavljal kot koreograf. Najprej je leta 1976 postavil balet Žica. Odlična koreografija, v kateri se prepletajo gibi jazzovskega in modernega baleta. Dedovićeva koreografija je izpovedno precizna, koreografsko zelo lepo povedano, je le nekaj navedkov iz kritik. Pogosto je ustvarjal na dela slovenskih skladateljev – Kreka, Škerjanca, Srebotnjaka, Goloba, Kantušerja pa tudi Mozarta, Haydna, Händla, Poulenca idr. Kot koreografa so ga povabili v Zagreb, Maribor, Novi Sad, italijansko Ravenno in Benetke, pripravljal je uspešne koreografije za televizijo in ljubljansko baletno šolo. Njegov koreografski opus obsega skoraj petdeset koreografij celovečernih in krajših baletov. Dvakrat je bil nagrajen v Novem Sadu, Društvo baletnih umetnikov Slovenije mu je leta 2002 dodelilo nagrado Lidije Wisiakove in leta 2010 nagrado, poimenovano po Pii in Pinu Mlakarju.
Z bogato umetniško potjo je dokazal, da ima star latinski pregovor, Nihče ni prerok v domovini, tudi izjeme. Vlasto Dedović se je po uspehih v tujini vrnil ter se uspešno uveljavil doma, kjer je lahko razvil vse umetniške zmožnosti. Spominjali se ga bomo tudi po odprtem in prisrčnem značaju, s katerim si je pridobil veliko prijateljev. Njegovo delo za slovenski balet bo ostalo zapisano kot del naše skupne baletne zgodovine.
