Veliko monologov in malo akcije v Grumovem krogu

»Letošnjo dramsko bero lahko­ označimo za povprečno. Opaziti je, da kar nekaj avtorjev­ odda besedilo po načelu 'anything goes', da jim manjka samorefleksije in samokritike.«

Tako je letošnja besedila, ki so prispela na natečaj za Grumovo­ nagrado, ocenila predsednica žirije Renata Vidič, zato ni nenavadno, da so se v končni izbor večinoma uvrstila zgolj dela renominiranih ­slovenskih dramatikov.

Po besedah Vidičeve je pri večini tekstov opazna želja ujeti duha časa, vendar ga večina piscev ne zna ujeti niti na oblikovni, slogovni ali idejni ravni. Pri večini gre za klasična besedila, ki pa ostajajo daleč od velikih klasičnih dram, močno so zastopani monologi in monološke replike, medtem ko je dejanj in akcije malo. Večina dramskih del ne ponudi celovitega bralskega doživetja, tudi njihova uprizoritvena moč je vprašljiva.

Preverjeni avtorji

Žirija je nominirala pet dramskih besedil: delo Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije Simone Semenič,­ Pesmi živih mrtvecev Matjaža Zupančiča, Tarzan Roka Vilčnika - rokgreja, Delamo na sebi Vedrane Grisogono in Tri ženske Vinka ­Möderndorferja.

Gre za preverjene avtorje, večina med njimi je že prejela Grumovo nagrado, nekateri tudi večkrat (Matjaž Zupančič štirikrat, Vinko Möderndorfer, Simona Semenič in Rok Vilčnik po dvakrat), poleg tega v konkurenci za letošnjo nagrado ob drami Pavla nad prepadom Andreja E. Skubica, ki je bila medtem že uprizorjena, ostajata še dve lani nominirani deli: Möderndorferjev Mali nočni kvartet in – prav tako že uprizorjena – drama 1981 Simone Semenič.

Simona Semenič je dramatičarka, dramaturginja, producentka, režiserka in avtorica gledaliških performansov. Že s prvim projektom Polna pest praznih rok, ki ga je leta 2001 postavila na oder z režiserjem Rokom Vevarjem, je doživela velik uspeh, predstavo sta odlično sprejela strokovna javnost in občinstvo, kritik Blaž Lukan jo je označil za »razsipni dar čiste in nepretenciozne lepote«. Grumovo nagrado je prejela za tekst 5fantkov.si in za dramsko besedilo 24ur, v njenem opusu so še številna druga dela.

Sodelovala je z mednarodno gledališko skupino iz New Yorka WaxFactory, kot performerka in režiserka se je predstavila v številnih lastnih performansih in v performansih skupine PreGlej. Besedilo Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije, ki je posvečeno spominu na tri izjemne ženske aktivistke, Sophio Magdaleno Scholl, revolucionarko Sofijo Peroskajevo in matematičarko Marie-Sophie Germain, je žirija ocenila kot pronicljivo dramo, ki domala presega dramsko formo in se spogleduje z narativnostjo.

Dramatik, gledališki režiser, dramaturg in pedagog ter pisatelj Matjaž Zupančič, ki je študiral gledališko režijo in dramaturgijo v Ljubljani in Londonu, je na slovenski gledališki sceni dejaven od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Najprej je vodil Eksperimentalno gledališče Glej, kasneje se je posvetil pisanju in režiranju, je tudi redni profesor za režijo na ljubljanski AGRFT.

Njegov opus obsega okoli petdeset režij, njegove drame – med zadnjimi uspešnicami je Vorkšop na Moljera, travestija o sodobnih gledaliških principih – so bile uprizorjene na številnih odrih v tujini, je tudi avtor dveh romanov. Drama Pesmi živih mrtvecev je jedka in sarkastična, a žal tudi zelo točna podoba današnjega časa, ki je spretno izpisana in izjemno duhovita, a se njen črni humor izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta.

Rok Vilčnik s psevdonimom rokgre je vsestranski ustvarjalec, posveča se pisanju dram in monodram – doslej je bilo uprizorjenih že več kot dvajset – radijskih iger, pesmi in kabaretov, izdal je romana Mali ali Kdo si je življenje zmislo? in Deset let razmišljanja ter zbirko pravljic Vesoljne pravljice. Ob tem je, denimo, napisal nekaj nadaljevanj humoristične televizijske serije Naša mala klinika in serije Lepo je biti sosed, besedila za glasbeni skupini Patetico in Papir ter za pevko Neisho, njegov zadnji glasbeni projekt pa se imenuje Pliš.

Žirija je besedilo Tarzan označila za »eksotično dramo«, ki se dogaja v pravi džungli, čeprav ima ta precej lastnosti sodobnega urbanega in opustošenega sveta, spisana pa je kot niz absurdnih, pa vendar skoraj domačih in prepoznavnih replik, kakršnih se hitro nabere v monotonem, a napetem zakonskem vsakdanu.

Vinko Möderndorfer spada med naše najbolj prepoznavne in plodne avtorje. Študij gledališke in radijske režije je bil zanj zgolj izhodišče, saj ob več kot sto režiserskih projektih njegovo delo sega tudi na področja filma in televizije, v knjižni obliki je objavil okoli štirideset del s področij proze, poezije, dramatike in esejistike.

Poleg Grumovih redno pobira tudi druge nagrade, denimo nagrado žlahtno komedijsko pero na Dnevih komedije v Celju je prejel kar šestkrat, tukaj so še nagrada Prešernovega sklada in Župančičeva nagrada, pa čaša nesmrtnosti za poezijo in Ježkova nagrada.

Tri ženske je pronicljivo dramsko delo o treh drobnih življenjskih zgodbah iz našega vsakdana, ki preraste v učinkovito, duhovito in obenem trpko metaforo o stanju sodobnega človekovega duha, ki je med drugim zaznamovano z nasiljem potrošniških modelov, ki se ga zavedamo in ga globoko sovražimo, a se mu ne znamo ali ne zmoremo upreti.

Med peterico nominirancev je Vedrana Grigosono še največja neznanka, vsaj kar zadeva pisanje za gledališče, saj jo poznamo predvsem kot avtorico scenarijev za film in televizijo, širše občinstvo jo pozna predvsem po televizijski nadaljevanki Moji, tvoji, najini. Delamo na sebi je komedija, ki že z naslovom prikliče današnji trend samoizgradnje posameznika, čeprav tudi posmehljivo opozarja, da je delo na sebi predvsem delo zase in bogatenje z mahinacijami.

Delo se zafrkljivo loti dveh v teh krajih množičnih dejavnosti: znojnega gibanja in kulture telesa, zato se dogaja na prostem, med tekanjem in iskanjem notranjega ravnovesja rekreativcev.