Potica, trači in cenzura vedno pred nagrajenci

Kje je meja med avtorsko svobodo režiserja in pristojnostmi UO Prešernovega sklada pri pripravi proslave ob kulturnem prazniku?

Tue, 09.02.2016, 18:00
Družabna omrežja: »Skrunitev himne«

 

Medtem ko ljudje iz umetniških in tudi širše kulturnih krogov letošnjo Prešernovo proslavo večinoma hvalijo, še posebej mlajši, pa se je širša javnost na družabnih omrežjih in v spletnih komentarjih večinoma odzvala kritično in tudi žaljivo. Ogorčenje je izzvalo predvsem interpretiranje sedme kitice Zdravljice v angleščini, bosanščini, japonščini, makedonščini in arabščini. In če bi druge jezike morda še nekako pogoltnili, je bila arabščina, jezik beguncev, »škandal«, »sramota«, »skrunitev slovenstva in himne«.

Redka so leta, ko s Prešernovimi nagradami in proslavo ni kaj narobe. Zavrnitve nagrad, cenzure govorov, napačni nagrajenci, sporna pravila podeljevanja nagrade, odstopi komisij, nečednosti s honorarji nastopajočih ... Letos je prah dvignila domnevna cenzura vsebine proslave, ki jo je režiral Mare Bulc, s strani upravnega odbora (UO) Prešernovega sklada.

Male Bulc je v izjavi za javnost v nedeljo po proslavi trdil, da je UO Prešernovega sklada odslovil enega od nastopajočih na proslavi, izključil nekaj zadev in dodal novo obvezno umetniško točko proslave ter zahteval drugačno scenografijo, kar je po njegovem mnenju cenzura. Kasneje je prišel na dan še detajlni opis spornih točk: bodeča žica na odru, demonstranti, črno- bel grb in zastava ter reper N'Toko.

Ob tem zapletu se postavlja vprašanje, kakšne so pristojnosti UO Prešernovega sklada v zvezi z vsebino proslave. Oziroma povedano drugače – koliko se ta lahko vtika v vsebino in kje se začne umetniška avtonomija režiserja. V statutu Prešernovega sklada jasno piše, da je ena od nalog UO Prešernovega sklada »sodelovanje pri oblikovanju programa proslave v počastitev slovenskega kulturnega praznika«.

To zatrjuje tudi predsednik UO Prešernovega sklada Janez Bogataj: »Upravni odbor je po statutu tisti, ki določi režiserja in sprejme koncept proslave. Pri pripravi letošnje proslave smo kontaktirali več režiserjev, nekatere tudi po nasvetu članice upravnega odbora Prešernovega sklada Katje Pegan, ki je režiserka.

Vendar so vsi razen Mareta Bulca iz takih ali drugačnih razlogov odklonili sodelovanje. Na prvem sestanku nam je Bulc predstavil le zelo ohlapen koncept, in sicer, da naj bi bila proslava zasnovana s poudarkom na sedmi kitici Zdravljice in njenimi interpretacijami v različnih jezikih. Ta zamisel se nam je zdela odlična, zato smo mu dali mandat in ga prosili za natančen scenarij, ki pa ga dolgo ni podal.

Potem smo dobili sporočilo od službe za državne proslave – Prešernova proslava je državna proslava – da so v scenariju prisotni elementi, kot so črno-bela zastava in grb, demonstranti in žica, ki niso primerni za državno proslavo.

Državna proslava ne sme biti komentar družbeno-političnega dogajanja, temveč mora dati poudarek Prešernu in nagrajencem. Prepričan sem, da smo s posegi v scenarij proslave ravnali v skladu s pristojnostmi, ki jih kot upravni odbor Prešernovega sklada imamo. Vedno smo se z režiserji pogajali okrog vsebine proslave in nobeden tega ni razglasil za cenzuro, razen Bulca.«

O vlogi službe za državne proslave pri letošnjem zapletu so nam iz ministrstva za kulturo povedali tole: » UO Prešernovega sklada izbere režiserja oziroma scenarista proslave in se z njim dogovori najprej o konceptu, potem pa še o scenariju prireditve. Služba za državne proslave na podlagi tega in po sklepu UO opravi izvršno producentstvo proslave. Na vsebino proslav ob kulturnem prazniku ni nikoli vplivala.«

Izkušnje iz preteklih let

Meta Hočevar, ki je bila predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada v letih 2000 do 2004, je povedala: »Ko sem vodila UO Prešernovega sklada, smo običajno povabili več ustvarjalcev, naredili razpis, preko katerega smo izbrali avtorja.

Izbrali smo tako ekipo, za katero smo vedeli, kaj bomo dobili, tako da nikoli nismo imeli težav v zvezi s konceptom ali vsebino proslave in se v to sploh nismo vtikali. Največji problem je bil vedno denar, tega je bilo vedno premalo, zato smo težko dobili željeno avtorsko ekipo. Zdi se mi neverjetno, kako vedno pri Prešernovih nagradah potice, trači, cenzura in drugi škandali preglasijo tisto, kar je zares pomembno in zaradi česar praznik s proslavo je – Prešernove nagrajence.«

Jaroslav Skrušny, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada v letih 2008 do 2012, pa je o svojih izkušnjah povedal tole: »V času mojega vodenja upravnega odbora Prešernovega sklada težav z režiserji in vsebino proslave ni bilo.

Nekaj komentarjev je bilo samo leta 2009, ko je proslavo režiral Diego De Brea in sta se na odru s tortami obmetavala Janez Škof in Jernej Šugman. Znotraj upravnega odbora smo se odločili, katere režiserje smo povabili, potem pa smo med povabljenimi izbrali tistega, ki se nam je zdel najbolj primeren. Režiserja ponavadi ni bilo lahko najti, kajti nekateri iz povsem načelnih razlogov nočejo delati državnih proslav, mnogi pa so zasedeni. Izbran režiser je predstavil svoj koncept, potem pa smo se usklajevali glede vsebine. Kasneje, ko so vaje že potekale, se v zadevo nismo vtikali več.«

Proslava: odnos naročnik-podizvajalec

Matej Filipčič, režiser (režiral je Prešernove nagrade 2014 in 2015, dan državnosti 2009 in 2013, dan reformacije 2008 in 2009, dan boja proti okupatorju 2009):

»Moje izkušnje so večinoma pozitivne in večjih posegov v avtorstvo nisem imel. Moji scenariji so doživeli posamezne spremembe zaradi želje in zahteve naročnika pa tudi zaradi produkcijskih in tehničnih možnosti, kar je včasih enako problematično kot vsebinski posegi. Če te intervencije drastično ne spreminjajo avtorskega koncepta, ne vidim problema, v nasprotnem primeru bi od projekta odstopil. Državne proslave dojemam kot nekakšne korporativne dogodke, kjer je stoodstotna avtonomnost avtorja tako in tako dvomljiva, saj gre za odnos naročnik-podizvajalec.«

Ivana 
Djilas, režiserka (režirala je državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju leta 2011):

»Ni dobro, ko ima oblast umetnike raje za okras kot za sogovornike. Umetniki bomo vedno kot svojo dolžnost razumeli, da mislimo o družbi, ki jo živimo, in da jo spreminjamo. Koliko oblast dovoli, da se na glas pove, je odvisno od njene trenutne samozavesti.

Dušan 
Jovanović, režiser (režiral je podelitev Prešernovih nagrad leta 2013) :

»Proslava je proslava, na njej je pomembna tudi komunikacija nagrajencev z občinstvom, v predvideni protokol pa mora režiser vključiti umetniške vsebine, različne vložke od recitacij do glasbenih točk in drugega. Tudi sam sem doživel omejevanja, še več nekateri režiserski kolegi, Jaka Ivanc in Janez Burger na primer, spominjam se tudi, da sem kot predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada pred leti lahko videl, na kakšen način se Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve vtika v režiserske koncepte. Temu bi se lahko preprosto reklo cenzorski popadki.«

 

 

 

Povezane novice

Ideja proslave sodobna, izvedba v tradicionalno komemorativnem tonu
8. February ob 15:00
Upravni odbor je izločil pesem N´toka, še preden jo je ta utegnil napisati, in simbolni prikaz bodeče žice na odru.
Prijavi sovražni govor