Christian Greco: Muzeji ne obstajajo po božji pravici

Pogovor z direktorjem Egipčanskega muzeja v Torinu, nastarejšega tovrstnega, z zbirko, ki v svetovnem merilu zaostaja le za tisto v Kairu.
Objavljeno
09. marec 2018 18.19
Christian Greco - direktor Egipčanskega muzeja v Torinu 05.marca 2018 [Christian Greco,muzeji,kultura]
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Christian Greco je italijanski egiptolog z mednarodno kariero, nekdaj docent na univerzi v nizozemskem Leidnu. Sodeloval je z različnimi ustanovami v Egiptu, na evropski strani Sredozemskega morja z Louvrom ali Vatikanskimi muzeji, njegove egiptološke raziskave pa so v zadnjih letih pretežno v predalih.

Od leta 2014 je namreč direktor Egipčanskega muzeja v Torinu, nastarejšega tovrstnega, z zbirko, ki v svetovnem merilu zaostaja le za tisto v Kairu.

Museo Egizio, kot je italijansko ime leta 1824 ustanovljenega muzeja, je magnet za obiskovalce. Lani ga je obiskalo okoli 850 tisoč ljudi, kar ga je postavilo na osmo mesto med najbolj obiskanimi v Italiji. Greco je z Evelino Christillin, predsednico fundacije, ki upravlja z muzejem, v Ljubljani govoril o povezavah med kulturo in gospodarstvom, o primerih dobre prakse na stiku obeh področij. Za Ljubljano si je vzel čas v zadnjih dnevih priprav na odprtje osrednje letošnje razstave v muzeju z naslovom Tudi kipi umirajo; konflikt in dediščina med antiko in sodobnostjo.

Katere prakse ste izbrali za predstavitev v Narodni galeriji?

Predvsem trajnostno bilanco na primeru našega Egipčanskega muzeja in način, na katerega je postal po prenovi leta 2015 finančno samozadosten. V muzeju se financiramo z vstopnino in s prodajo v knjigarni, naša bilanca znaša okoli 12,5 milijona evrov, zelo pomembna dejavnost so tudi naše potujoče razstave. Vse to nam ne omogoča le samovzdrževanja, ampak tudi kreiranje finančnega sklada in investiranje v raziskovanje, kar je zelo pomembno, saj mora biti muzej prizorišče inovacij. Brez raziskav, v našem primeru na področju egiptologije, ne moreš obstati. Raziskave omogočajo nove vsebine, javnosti daš vedeti, da muzej ni le nabiralec materialne kulture v vitrinah, ampak istitucija ljudi, ki v njem delajo, raziskujejo. Seveda pa so potrebne tudi raziskave novih ekonomskih in pravnih modelov, iskanje odgovorov na izzive na področju kulture in arheologije.

Člen 101 italijanskega kodeksa za kulturno dediščino govori o dostopnosti kulture vsem, o kulturni dediščini kot ena zelo redkih pa govori tudi italijanska ustava, že med prvimi dvanajstimi členi, ki definirajo tista načela, ki so temelj nacije. Že v devetem členu, pred, denimo, členom o tem, da Italija odklanja vojno, ali o tem, da se pridružuje mednarodnemu pravu. Zelo pomembna je terminologija, ustava govori o republiki – v prevodu res publica –, torej o skupnosti. Njen člen pravi, da republika varuje zgodovinsko in kulturno dediščino ter tehnološke in znanstvene raziskave. Ti področji povezuje.

Omenjeni člen kodeksa to nadgrajuje in govori še o dostopnosti kulture vsem, o programih, ki morajo biti definirani za različne skupine ljudi, od znanstvenih skupnosti do otrok v vrtcih, to pa pred muzej postavlja izzive, tudi ekonomske. Kako ga ustvariti dostopnega? Je zaračunavanje vstopnine pravično? Kako najti ustrezen kompromis, če vemo, da se mora Egipčanski muzej vzdrževati z lastnimi aktivnostmi? Vstopnica za naš muzej je razmeroma draga, 15 evrov. Kako to preseči? Pritegniti skušamo zasebni kapital, ustvarjamo sklade, razmišljamo o vzpostavitvi fundacije po ameriškem pravu, s katero bi pritegnili tudi ameriški kapital. Potem bi lahko znižali vstopnino ali pa razširili kategorije tistih, ki so je oproščeni.

Tudi sicer z vašim muzejem upravlja fundacija.

Da, že od leta 2004. Gre za fundacijo zasebnega prava, italijansko pravo trdi, da smo zasebna fundacija, četudi s t. i. neiskrenim značajem, med ustanovnimi partnerji so javne ustanove bolj zastopane od zasebnih. Predsednika oziroma sedaj predsednico določa minister za kulturno dediščino, kulturo in turizem, v svetu fundacije sta še predstavnika regije in občine, torej znova javnih ustanov, ob teh pa sta v svetu še predstavnika družbe San Paolo in fundacije CRT, ki sta zasebna partnerja.

Vsi so imeli izjemno vlogo pri iskanju kapitala za prenovo Egipčanskega muzeja. 30 milijonov je bilo zasebnega kapitala, 20 javnega. Prispevali so tako regija kot občina, država pa ne. Državi pripadajo objekt in eksponati, ti so v državni lasti, v delovanju muzeja pa ni prisotna. Fundaciji je s koncesijo za obdobje 30 let predala objekt in zbirko, sicer pa ne intervenira in naših dejavnosti ne financira.

Ob imenovanju ste bili v italijanskem tisku predstavljeni kot domač talent, ki se je iz Nizozemske vrnil domov. Po drugi strani se je Italija odprla do tujih muzejskih direktorjev, leta 2015 je odmevala odločitev ministra Daria Franceschinija glede imenovanja tujcev na čelo muzejev, kakršni so Uffizi in Akademija v Firencah, Brera v Milanu ali Capodimonte v Neaplju. Kako se je spremenila vloga muzejskega direktorja v Italiji?

Mislim, da je imel pri tem premiku pomembno vlogo tudi Egipčanski muzej. Vanj sem prišel leta 2014 na podlagi mednarodnega natečaja. Bil sem presenečen, da so me izbrali, v Italiji namreč obstajajo lobiji, pripadati moraš določenim krogom. Na izbor v našem muzeju so postali pozorni na ministrstvu. Službo sem nastopil 28. aprila, Franceschini me je obiskal že 9. maja. Zanimal ga je naš statut, naš način organizacije, naša vitkost v primerjavi z javnimi institucijami. Mi lahko, denimo, najemamo in odpuščamo kadre, državni muzeji tega ne morejo.

Franceschini se je soočil s situacijo, v kateri so bili muzeji del državnega nadzorništva za kulturno dediščino, odvisni od njega, brez lastnih statutov in bilanc. Njegova velika reforma je bila, da je muzejem omogočil neodvisnost od nadzorništva. Pred tem ni bilo pomembno, ali muzej posluje dobro ali slabo, saj je vse krila enotna bilanca države. Vsa sredstva, pridobljena z vstopninami, so šla k državi, ministrstvo pa jih je zatem razdelilo glede na potrebe, ne glede na rezultate dela. Ni bilo pomembno, če si povečal število obiskovalcev. Franceschini je z reformo pritegnil 30 novih direktorjev, tem pa dal popolno avtonomijo.

Muzeji so se bistveno spremenili, govora je o jedru tega, kar je lahko moderen muzej. Če so muzeji neodvisni in kadri več ne prihajajo z ministrstva, moraš vzpostaviti, denimo, kadrovski in organizacijski oddelek, reforma pomeni tudi, da ministrstvo nima več oddelka za razstave, to delo mora sedaj prevzeti vsak muzej. Velik problem so tudi arhivi, knjižnice, depoji. Doslej so, denimo, arheološki predmeti, ki so bili rezultati raziskav nadzorništva, pristali v muzejih, ker so bili tako rekoč njegovi uradi, če postane muzej neodvisen, pa je potrebno to strukturo znova premisliti. A je reforma stekla, muzeji imajo pravni okvir, statut, administrativen in znanstven svet. Franceschini je bil odličen minister, sprožil je odločilno reformo.

Precej radikalno.

Zelo radikalno. Zdaj smo v občutljivem času, ker smo imeli pravkar volitve, a upajmo, da se bo reforma uresničila.

Pred njimi je tisk veliko pisal o vas. Desni pol ste zelo razjezili z uveljavitvijo popusta pri vstopnini v muzej za arabsko govoreče obiskovalce.

Za popust smo se odločili drugo leto zapored, a ker lani ni šlo za predvolilno obdobje, o tem ni nihče govoril. Gre za vključevalno politiko muzeja. Vedno se spomnim besed Philippa de Montebelloja, direktorja Metropolitanskega muzeja, ki je trdil, da se muzej nikoli ne sme oklepati arogantnega pogleda, da obstaja po božji pravici, ampak se mora vsak dan vraščati v družbeno tkivo svojega okolja. Egipčanski muzej mora morda temu slediti še bolj od drugih.

Italija ima čast in dolžnost hrambe zbirke, ki ni italijanska, ampak prihaja iz prijateljske države na drugi strani Sredozemlja, v Padski nižini pa živi okoli 350.000 Egipčanov in skoraj milijon ljudi s severa Afrike, ki muzeja še niso obiskali. Pri nas so napisi ob eksponatih od leta 2015 v italijanščini, angleščini in arabščini. Ime Museo Egizio, denimo, uporabljamo samo v italijanščini in ga ne prevajamo v angleščino, prevajamo pa ga v arabščino, ker smo le največji egipčanski muzej za Egipčanskim muzejem v Kairu.

Za kampanjo s popustom smo se odločili, da bi pritegnili ta milijon ljudi. Narejene so bile raziskave, celo druge ali tretje generacije imigrantov muzejev ne obiskujejo, ker ne čutijo, da bi bile del tega, kar predstavljajo. Želeli smo jim sporočiti, da v muzeju mislimo nanje, da so dobrodošli. Muzej lahko s tem, kar hrani, postane prizorišče srečevanj. Še zlasti z materialno kulturo, kakršna je egipčanska. Žal mi je, da je bila ta muzejska politika, ki teži k odprtosti in vključevanju ljudi, pred volitvami instrumentalizirana za politične cilje.

Vas je obrat Italijanov na desno presenetil?

Zaenkrat dokončnih rezultatov ne poznam, kaže, da nihče nima večine in ne bo mogel formirati vlade. Sam ne pripadam nobeni politični barvi. Vodim muzej, nisem politik. Pred tednom so me iz neke stranke pocukali za rokav in vprašali, če bi me zanimal položaj ministra, odgovoril sem, da ne. Ne želim biti politik. Direktor muzeja se s politiko ukvarja v njenem etimološkem smislu, muzej povezuje s strukturo mesta.

Sicer niste klasičen muzejski menedžer, ampak egiptolog, nekdaj docent na univerzi v Leidnu. Katere teme so vas najbolj pritegnile?

Zanima me kar nekaj tem, a so zdaj v predalu. Najprej sem se posvetil knjigam oziroma kozmografijam novega kraljestva. Faraone so od 18. dinastije dalje pokopavali v Dolini kraljev, grobnice pa krasili s serijami kozmografij s prikazi tega, kar se dogaja onkraj življenja. Najpomembnejši med njimi je t. i. Amduat, pripoved o poti boga Sonca okoli Zemlje v času dneva in noči, o njegovi regeneraciji med dvanajstimi nočnimi urami. Po verovanju Egipčanov se je vsako noč zgodila vnovična kreacija, t. i. septepi, prvi trenutek kreacije. Bog Ra je moral premagati Apofisa, dobro je moralo zmagati nad zlom. Faraoni so naročili krašenje svojih grobnic z Amduatom, s t. i. Knjigo vrat, Knjigo Nut, Knjigo dneva, Knjigo noči idr., zanimala me je prisotnost teh besedil v kraljevskih grobnicah in zatem njihov prenos v 8. st. pr. n. št. na sarkofage. Med t. i. kušitsko invazijo, prihodom nubijskega faraona, so besedila, dotlej rezervirana le za faraone, začeli uporabljati tudi za zasebnike, prišlo je do demokratizacije.

Kasneje sem se v okviru t. i. Vatican Coffin Projecta ukvarjal s sarkofagi 21. dinastije iz časa ok. 1070 pr. n. št. Tedaj je bil Egipt politično in gospodarsko razdeljen, družbene moči za velike grobnice ni bilo več in sargofagi so postali nosilci besedil, ki so pred tem krasila grobnice. Prekrivajo sleherni kvadratni centimeter njihove površine in tako zagotavljajo preživetje vladarjev v onostranstvu. V sodelovanju s kolegi iz Vatikanskega muzeja, Louvra in univerze v Leidnu smo raziskovali strukturo teh sarkofagov in njihovo vnovično uporabo, izvor v različnih delavnicah, iz tega pa je izšel še naslednji projekt Bab el Gasus, v okviru katerega smo skušali raziskati vse sarkofage svečenikov Amona, odkritih leta 1891 v Deir el-Bahari z grobovi 156 svečenikov in pevk.

Danes so razpršeni po vsem svetu. Vzporedno sem sodeloval z ustanovo Chicago House in Luxor, ki jo je leta 1924 ustanovil James Henry Breasted z namenom dokumentiranja besedil na templjih. Njegovo načelo je bilo, dokumenirati to gradivo »tako natančno, kot je človeku možno«. Sam sem na področju epigrafike tam deloval pet let. Udeleževal pa sem se tudi izkopavanj, osrednje je bilo v Sakari v okviru nekropole iz časa novega kraljestva. Tam sem bil leta 2002 še kot študent, leta 2010 pa sem postal eden vodij. To so sicer najlepši trenutki mojega dela, biti v puščavi med grobovi 18. dinastije. Že čez nekaj tednov se bom tja vrnil.

Lani je vaš muzej obiskalo okoli 850 tisoč obiskovalcev, vašo razstavo Nefretete in dolina kraljic v Eremitažu v Sanktpeterburgu pa kar 2,7 milijona. Zakaj ostaja Egipt tako privlačen?

To vprašanje mi je zelo všeč, čeprav sem mogoče najbolj zgrešen človek za odgovarjanje nanj, saj me je stari Egipt očaral že kot otroka. Z materjo sem ga obiskal pri dvanajstih letih in se že tedaj odločil, da bom egiptolog. Občutek me ni nikoli zapustil. Tudi ko sem delal v muzeju v Leidnu in smo imeli dobre odzive na razstave o Petri, Palmiri ali Grčiji, je bil odziv, ko je šlo za Egipt, tri do štirikrat višji. Nekega dne bi rad o tem naredil antropološko študijo. Sam si odgovarjam s tem, da se je materialna kultura Egipta – sarkofagi, mumije, različne najdbe in templji – zaradi klime ohranila v tako intergralni obliki, da se zdi, kot bi premagovala čas.

Ko v muzeju vidiš sarkofag iz časa okoli 1500 let pr. n. št., ki je popolnoma ohranjen, nedotaknjen, s perfektno ohranjenimi barvami, dobiš občutek, da čas ni zmagal. Ko se soočiš z nedotaknjenim telesom – na začetku naše zbirke je, denimo, mumija v položaju fetusa iz časa okoli 3100 pr. n. št. –, se ti zdi, da gre domala za formulo nesmrtnosti. Stari Egipčani nam z materialno kulturo in zapisi še danes omogočajo, da jih spoznavamo in pripovedujemo njihove zgodbe. Premagujemo čas. Mislim, da to očara mnoge.

Je muzej lahko pomemben družbeni akter?

Lahko vzpostavi različne dinamike. Mi imamo, denimo, program Muzej zunaj muzeja, v okviru katerega naši kustosi obiskujejo okolja, kjer muzeja kot takega ni. Denimo bolnišnico Santa Margherita, onkološki oddelek pediatrične klinike, isto počnemo tudi v domovih za upokojence in zaporih. Sam sem o arheologiji in arheometriji predaval v zaporu z najvišjimi varnostnimi ukrepi, zapornike smo usposabljali za arheološka izkopavanja. Sodelujemo s torinskimi zapori, direktor pa nas je opozoril, da v programe vkjučimo tudi varnostnike.

Tudi ti pogosto prihajajo iz oddaljenih krajev, izvzeti so iz svojega družbenega tkiva in živijo v zaporu. Tudi oni potrebujejo občutek pripadnosti mestu. Muzej mora absolutno vzpostaviti dialog z mestom in družbo. Veliko delamo s šolami, od vrtcev do univerze, 24. junija lani smo imeli čudovit dan ob svetovnem dnevu beguncev. Sodelovali smo z različnimi društvi, prišlo je ogromno Torinčanov, ki so se srečevali z begunci.

Stik s publiko ohranjate tudi sami, s programom Direktorjevi sprehodi.

Ta je zame krasen in zanj je veliko interesa. Rezervacije gredo hitro, mnogi se vračajo.

Lahko predstavite letošnjo osrednjo razstavo? Naslov je Tudi kipi umirajo.

Nastala je v sodelovanju z drugimi, prvič smo se odločili za sodelovanje s številnimi mestnimi ustanovami. V letu evropske kulturne dediščine smo se vprašali, kaj je muzej? Je prostor hrambe, a po drugi strani tudi uničevanja. Hranimo, denimo, predmete iz grobnic, ki so bile intaktne, ti predmeti pa so sedaj razpršeni po vsem svetu. Vidimo tudi, kako so bili lahko napisi na kipih pogosto zbrisani, obrazi poškodovani ali nadomeščeni.

Gre za damnatio memoriae, izbris zgodovinskih osebnosti, ikonoklazem ... Pet umetnikov z Bližnjega vzhoda smo povabili, da razmislijo o krhkosti kulturne dediščine, o tem, kako je lahko tudi v muzeju podvržena uničenju, kako je lahko tudi muzej prizorišče kraj. Dela teh umetnikov pa bodo postavljena v dialog s tistimi našimi predmeti, s kipi in sarkofagi, ki kažejo sledi uničenja.

Odprli ste se sodobni umetnosti? Prvič?

Da, prvič. Konec maja bo o ohranjanju in uničenju kulturne dediščine potekal še mednarodni simpozij.

V vašem intervjuju v Corrieru della Sera sem bral, da ste, če rečem med narekovaji, kariero začeli na nenavaden način. Kot čistilec javnih stranišč v Leidnu.

Ni šlo povsem za javna stranišča, pač pa za čiščenje univerze. V Leiden sem šel študirat leta 1997, naučil sem se nizozemščine, a je bilo na začetku težko. Delo, ki sem ga dobil pri čistilni službi, je bilo zelo dobro, ker je bilo relativno dobro plačano. Čez dan sem študiral, zatem pa šel s kolesom na pet kilometrov oddaljeno čiščenje. Tri leta sem čistil pisarne in laboratorije univerze, tudi stranišča. Medtem sem se naučil jezika, kasneje sem delal kot vratar v nekem hotelu. Leta 2002 pa sem začel delati kot profesor, sprva latinščine in grščine.

Zdaj kot direktor poznate tiste, ki čistijo vaš muzej? Je med njimi kak talent za egiptologijo?

Seveda jih poznam, a med njimi ni študentov egiptologije. Je pa zato okoli 40 mladih egiptologov med varnostniki v razstavnih dvoranah in med vodiči. Med varnostniki je tudi begunec iz Egipta, ki je prišel v Apulijo, tudi take zgodbe so v ozadju. Njegov sopotnik na čolnu je utonil.