Tiskane izdaje
Nedavno srečanje gladujočega z ministrico je bilo za medijske spremljevalce več kot poučno: retoriki prvega je druga zoperstavila trditve in številke, s katerimi se je mogoče strinjati, predvsem pa se je pokazalo, da oba vpletena uporabljata drugačno matematiko.
Ko se je včeraj ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar srečala s stavkajočim Mihom Turšičem, nekdanjim direktorjem zavoda Ksevt, sta javnost osrečili sporočili o dogodku, za kateri bi se naključnemu opazovalcu lahko zdelo, da nista iz istega sveta.
Nakatere drznejše trditve stavkajočega o, kot je zapisal, spodletelem srečanju z ministrico, so se ob trku s trdimi dejstvi, ki jih je ponudila, razblinile: na prvi novinarski konferenci je Turšič nedvoumno zatrdil, da vodstvo direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo »že vse leto zavrača kakršen koli dialog s Ksevtom« in da tudi manipulira tako s kabinetom ministrice kot z vodstvom občine.
Ministričin zastavek v tem kontekstu deluje zelo streznitveno: »Evidence obiskov ministrstva (...) kažejo, da je z ministrstvom na temo finančnega poslovanja in programskih vsebin Ksevta potekal intenziven dialog. Tako je bilo samo od februarja 2015 dalje v prostorih Ministrstva za kulturo 18 sestankov s predstavniki Ksevta ali občine Vitanje.
G. Turšič je bil na teh srečanjih prisoten devetkrat. Hkrati so po telefonu potekali še dodatni stiki z Direktoratom za ustvarjalnost.« S kakšno umetniško svobodo je mogoče 18 sestankov v osmih mesecih razglasiti za zavračanje dialoga?
Gladovno stavkajoči se je, kot sporoča ministrstvo za kulturo, moral strinjati z ugotovitvijo, »da je bilo poslovanje Ksevta v neskladju s sklenjeno pogodbo z občino Vitanje. Kljub temu da ministrica nima razlogov dvomiti v vodenje postopkov na Ministrstvu za kulturo, je ministrica stopila korak v smeri popolne objektivnosti in zagotovila, da bo sporna obračunska dokumentacija poslana v pregled na Ministrstvo za finance, s čimer se je strinjal tudi g. Turšič.« Turšič tako interpretacijo v današnjem sporočilu za javnost zavrača, češ da se je strinjal »izključno s tem, da so bile s poslovanjem težave!«
To se seveda nanaša na lanskoletno aprilsko odločitev vlade, da se s sklepom ugotovi javni interes Republike Slovenije, da se Občini Vitanje za leto 2014 iz proračuna Ministrstva za kulturo zagotovijo dodatna sredstva za delovanje Ksevta za izvajanje javnega kulturnega programa širšega pomena v višini 110.000,00 evrov.
Neizpolnjene obljube
Od tega zneska (del, 30.000 evrov, je bil zabeležen kot proračunska postavka državne proslave) je nekaj manj kot polovica ta hip še spornega, saj ministrstvo doslej ni prejelo ustrezne obračunske dokumentacije za 45.874,01 evra, ki bi morala biti po pogodbi predložena že konec februarja 2015.
Dokumentacija je sporna za zneske, ki se projektno ne nanašajo na nobeno od pogodbeno dogovorjenih programskih enot in gre za tako imenovane neprogramske stroške (stroški najemnin za stavbo Ksevta, ki jih je svojemu lastnemu zavodu zaračunavala občina Vitanje, stroški zunanjega računovodstva, stroški za plače zaposlenih), stroški, ki so bili zaračunavani neki tretji pravni osebi (na primer privatnemu zavodu Ksevt, preimenovanemu v Planit, ter obračunska dokumentacija, ki ne datira v fiskalno leto 2014).
Ker obljube niso bile izpolnjene, je bilo ministrstvo v skladu z zakonom prisiljeno letos avgusta občini Vitanje izdati zahtevek za vračilo sredstev v višini 45.874,01 evra. Dandanašnji dobiti 110.000 proračunskih, davkoplačevalskih evrov in potem ne imeti ustreznih dokazil za nekaj manj kot polovico denarja – to se zdi precej nenavaden pogled na zadeve.
K temu je treba dodati dvoje: najprej, da to ni le, kot pravi v podporni izjavi Turšiču bivši minister za kulturo dr. Uroš Grilc, »računovodsko-birokratski zaplet« in pa dejstvo, da je bila lanskoletna odločitev enkraten poseg oziroma pomoč, sklep izrecno omenja leto 2014 in ne govori o trajanju tovrstne pomoči, sistemskega financiranja pa Ksevt ta hip ni deležen.
Precej rakova pot po začetnem pompu
V Vitanju je šlo torej po pompoznem začetku vse precej rakovo pot: slavnostnega odprtja objekta, v katerem se bosta združevala znanost in umetnost, so se udeležili najrazličnejši pomembneži, tudi vrhovi slovenske politike, avtorji objekta, ki je po direktorjevem mnenju seštevek vsega, kar se je pri nas zgodilo v arhitekturi od prve svetovne vojne do danes, združba elitnih tukajšnjih arhitekturnih birojev, so prejeli Plečnikovo nagrado, prvo stalno razstavo o Hermanu Potočniku Noordungu je ministrstvo sofinanciralo z okroglimi 30.000 evri, direktor Ksevta Turšič je takrat suvereno napovedoval razvoj novih znanj in razvojnih potencialov predvsem v turizmu in celo odpiranje delovnih mest, predvsem pa so v Ksevtu predvidevali ali pa le želeli predvidevati, da bodo večino potrebnih denarcev dobili na slovenskih in evropskih razpisih.
No, teh nenadoma ali ni bilo dovolj ali sploh nobenega ali pa se niso prijavili ali pa se niso mogli prijaviti, eksplozivnega razcveta turizma v Vitanju ni opaziti, Supervizor kaže, da so prihodki od obiska osnovnošolcev precej pičli, stanje je tako, da ni denarja ne za plače ne za projekte. Kulturalizacija vesolja ne more biti poceni, si lahko misli javnost, a se lahko vpraša tudi, zakaj je na primer moral ob občinskem javnem zavodu Ksevt poslovanje nadaljevati tudi privatni zavod Ksevt, preimenovan v Zavod za kompozitno umetnost Planit (njegov direktor je Miha Turšič) in zakaj je moral javni zavod del svojega programa prenesti nanj.
Mnenja o gladovni stavki
Direktor Beletrine Mitja Čander dogajanje komentira takole:
Spoštujem umetniško norost, v rečeh denarja pa se zavzezam za transparentnost in jasna pravila. Brez njih smo obsojeni na arbitrarne odločitve tistih, ki imajo moč, in mesijanizem tistih, ki se prisesajo na te iste, s samovoljo utemeljene strukture moči.
Enako kot spoštovanje pravil je za zadevo Vitanje pomembna jasna vizija za prihodnost. Ali ta zares obstaja? Ali pa se zgolj išče način, kako simbolno zmagati v porazu in si pridobiti nekaj kredita za nove polete?
Nekdanji generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik pa meni:
Za dobljeni javni denar je treba tistemu, ki ga je dal, poročati, kako in s kakšnimi učinki je bil porabljen. Če bi organi države ali lokalne skupnosti opustili nadzor nad rabo javnega denarja, bi bili v hudem prekršku. Bojim se, da so tudi v kulturi taki, ki se požvižgajo nad nadzorom po logiki, država daj denar, kako smo ga porabili pa te ne briga.
Vizualna umetnica Zora Stančič dodaja:
Turšičevo gladovno stavko podpiram, saj jo razumem ne samo kot obup nad stanjem v Ksevtu, ampak tudi kot obup nad stanjem v slovenski kulturi in umetnosti. Da so birokrati zaradi birokratskih zadržkov pripravljeni uničiti tako pomemben projekt, samo potrjuje, da je v tej državi nekaj zelo narobe. Ne s kulturo in umetnostjo, temveč z birokrati in s politiko.
