Tiskane izdaje
Janez Zadnikar je bil, kot ve vesoljni slovenski svet, novinar in urednik pri časopisu Delu. Tam sem ga, začetnik, spoznal v zadnjem desetletju njegove delovne dobe. To – in samo to – mi daje pravico, da o njem spregovorim nekaj poslovilnih besed, čeprav ne pripadam njegovi generaciji.
Deset let ni ravno kratko obdobje, a še toliko bolj razkošno v luči dejstva, da je bil Janez človek, s katerim je bilo dovolj preživeti uro ali dve, pa si ga zapomniš za vse življenje. Njegova nalezljiva osebnost je, vsaj na nas mlajše, delovala na dva načina: najprej je na ogled ponudil rahlo nedostopnost, pomešano z ironijo in zagonetnim nasmeškom, nato pa je, kot da komaj čaka, udarila na dan njegova prijazna, čustveno razburkana narava: strogost na obrazu je zamenjalo iskrenje v očeh, ironijo pa humor.
To slednje je prišlo posebej do izraza, če je imel opravka z majhnimi otroki. Priložnost, da sem to videl v živo, se mi je ponudila dvakrat ali trikrat. Iz dobro obveščenih nenovinarskih virov pa vem, kako rad je obiskoval svoje vnukinji v Grčiji.
Ko sem se spomladi 1987 zaposlil v kulturni redakciji Dela, je on pravkar postal urednik Književnih listov, redne tedenske časopisove literarne priloge. Tedaj je imela za sabo že desetletno zgodovino, njen kulturni izgled sta skrojila predvsem Tit Vidmar kot urednik in Matej Bor kot predsednik sveta, Zadnikar se jim je pridružil nekoliko kasneje.
V tistem času so bili Književni listi najbolj živahno in najbolj polemično mesto slovenske literarne scene. V kulturnem boju med tako imenovanimi tradicionalisti in modernisti so Književni listi zagovarjali pozicije slednjih, s tem pa ni rečeno, da so bili zaprti za nasprotno stran. Aforizmi in epigrami, ki so jih pisali Matej Bor, Janez Menart, Ervin Fritz in mnogi drugi enaki ali manjši duhoviteži, so dodatno poskrbeli za veliko branost in osrednjost te priloge.
Ko je postal urednik Zadnikar, je to Noetovo barko sodobne slovenske literature, ki je izplula vsak teden na štirih straneh, pogumno in tudi garaško krmaril dalje po razburkanem morju, ki se je v drugem desetletju svoje plovbe, se pravi po slovenski osamosvojitvi in pluralizaciji literarnega prostora, vendarle nekoliko umirilo. V tem času, se pravi od konca osemdestih let do njegovega odhoda v pokoj leta 1997, sem bil njegov namestnik, se pravi, da sem za prilogo poskrbel v času njegove odsotnosti, to pa je bilo največkrat med poletnimi počitnicami.
Pustil mi je proste roke, to pa najbrž ne pomeni, da se je z vsem strinjal, ampak je raje blagohotno molčal. Ko mi na začetku ni bilo kaj jasno ali sem načel kakšno problematično stvar, je ponavadi odgovoril: »Vidiš, to pa je tisti osebek, ki je skrit v povedku«. Še zmeraj mi ni bilo jasno, kaj to natančno je, jasno pa mi je bilo, da je odgovoril tako, kot je bilo najbolj v skladu z njegovo prikrito zafrkantsko naravo.
V času urednikovanja Književnih listov je le še redko kaj napisal, kar je ob obilnem uredniškem delu tudi razumljivo. Pač pa je veliko napisal in postoril pred tem. Najbrž je manj znano, da je bil prvi urednik revije Jana, nikomur, ki je v sedemdesetih letih bral časopise, pa niso mogli ostati neznani intervjuji in kolumne, ki jih je pisal za revijo Teleks.
Zlasti z intervjuji, vseh je bilo menda kar 247, je Zadnikar ustvaril svoj lastni tip tega žanra; sloveli so po neposrednosti vprašanj, po živosti pogovorov, po nesramežljivosti pri izbiri tematike. V 70. in 80. letih je napisal tudi približno 50 Portretov tedna za Sobotno prilogo. Če oboje seštejemo, dobimo zavidljivo visoko število ljudi, s katerimi se je ukvarjal in jih predstavil slovenski javnosti.
A to ni vse iz njegove novinarske kariere. Poročal je iz različnih jugoslovanskih festivalov, posebej rad je imel Festival otroka v Šibeniku. Bil je kritik Šentjakobskega gledališča, delavskega odra Tone Čufar z Jesenic in nedeljskih matinej v Mestnem gledališču ljubljanskem. Leta 1981 je prejel Tomšičevo nagrado za novinarske dosežke.
Na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta je družno z Nenadom Brixyjem z zagrebškega Vjesnika, prevajalcem slavnega Alana Forda, urejal slovensko izdajo izjemno popularne revije Vseved. Bil je tudi soavtor ali sourednik nekaterih knjižni izdaj, na primer knjige Titova poslednja bitka (1981).
Obstaja pa še eno poglavje njegovega življenja, zelo pomembno in zanj nedomno navdihujoče. Zanj vem iz pripovedovanja drugih, nekaj malega tudi iz lastnih ušes. Bil je namreč izvrsten in šolan pevec, krasen tenor. Tako dober, da je postal član okteta Gallus, s katerim je prepotoval velik kos Evrope, za finale so bili tudi na trimesečni turneji po ZDA in Kanadi.
Ko smo v zadnjih letih njegovega službovanja na novoletnih ali martinovanjskih druženjih nazadnje, kot se spodobi, kaj zapeli, je znal peti vse pesmi, ki se jih je kdo spomnil, mi mlajši smo jih znali samo začeti, ne pa tudi nadaljevati. Po nekaj poskusih mu ni preostalo drugega, kot da nas je samo žalostno gledal.
Tudi sicer je imel dovolj razlogov za žalost. Ko je bil star dvanajst let, so mu očeta, aktivista OF, odpeljali v Mauthausen, kjer je spomladi 1945 umrl. To je podatek, ki ga prepisujem iz njegove biografije, vsaj meni ni o tem in o času svoje svoje mladosti nikoli govoril.
A kar mi ni treba od nikoder prepisovati, je to, da je bil Janez plemenit človek, ki je svojo toplino prekrival s tankim pokrivalom kritičnega opazovanja, ki je komaj čakalo, da se odloži. Rodil se je v visokem poletju, zadnji dan avgusta, umrl zvečer na velikonočno nedeljo.
