Tiskane izdaje
V ZDA se že vsaj dvajset let odvija privatizacija javnih služb, tako da zasebna podjetja skrbijo za gradnjo avtocest, upravljajo zvezne zapore in opravljajo celo nekatere vojaške storitve. Umetniške institucije in njihovi programi niso nobena izjema, ugotavlja LA Times.
Oblike privatizacije v umetnosti in kulturi so zelo različne. Spletna stran IfOnly.com denimo omogoča privatna vodstva po zbirkah zasebnih zbiralcev. Eden takih je zbiratelj fotografij, ki živi v elitni sanfranciški soseski Pacific Heights.
Ura in pol takšnega individualiziranega vodenja stane do 3500 dolarjev. IfOnly tako omogoča druženje s pomembneži, ki narekujejo nove družbene trende. A to še ni vse. Del zbirke omenjenega zbiratelja so razstavili v muzeju De Young v Golden Gate Parku. Da je mož član sveta tega muzeja, seveda ni nepomembno, nasprotno, prav to je omogočilo razstavo.
Ameriški muzeji so pred dobrimi sto leti javno subvencijo dobili v obliki posebnega obdavčevanja. Cilj te davčne politike je bil zagotoviti raznolikost in neodvisnost mišljenja in se izogniti ozkogledi logiki zaslužka oziroma ideoloških vladnih odločitev. Danes, ugotavlja novinar LA Timesa, je meja med poslanstvom umetniških ustanov in zahtevami bogatih zasebnikov dokončno padla.
Javno v zasebnem in obratno
Muzejski profesionalci vse večkrat in vse bolj sodelujejo pri komercialnih umetniških sejmih in galerijah. Kurator muzeja Hirchorn je junija organiziral enega največjih umetniških sejmov Art Basel. Drug kurator istega muzeja je zaposlen pri organizaciji turškega umetniškega sejma Moving Image Istanbul. Princeton University Art Museum je zaposlil višjega kustosa Johna Elderfielda, ki bo ob tem obdržal službo svetovalca galerije Gogosian.
Preden ga je leta 2012 zaposlila ta komercialna institucija s štirinajstimi podružnicami, je bil kurator v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku (MOMA). Poleg teh nalog bo kot svobodnjak organiziral še razstavo Cézanna v washingtonski narodni galeriji. Dogaja se tudi obratno, da namreč zasebni trgovci z umetninami pridejo na vrh javnih ustanov. Leta 2010 je tako eden najbolj razvpitih tovrstnih kadrov Jeffrey Deitch postal direktor Muzeja moderne umetnosti v Los Angelesu, kar je bil po prepričanju mnogih za institucijo velik fiasko.
Nadalje je komercializacija povezana s politiko muzejskih izposoj. Muzeji svoje zbirke za velike dobičke posojajo drugim muzejem in korporacijam. Newyorški Guggenheim deset slik svoje stalne zbirke, vključno z mojstrovinami Picassa, Kandinskega in Cézanna, posoja muzeju v El Pasu. Ta institucija, ki je v lasti države Teksas, naj bi zanje plačala 200.000 dolarjev najemnine, poleg tega pa prevzela še stroške transporta, zavarovanja in postavitve. Vsota naj bi presegala administrativne stroške Guggenheima.
Podobno svoje zbirke oddajata tudi muzej Whitney in Fine Arts Museum v Bostonu, pa čeprav etične smernice združenja umetniških direktorjev prepovedujejo posojanje stalnih zbirk za dobiček. Los Angeles County Museum of Art bo prihodnje leto 120 del muslimanske zbirke posodil za King Abdulaziz Center for World Culture, ki ga gradi energetsko podjetje Saudi Aramco. V zameno za razstavo bo to podjetje več milijonov vložilo v konservatorski fond umetniške ustanove.
Kokakola na razstavi
Tretja raven komercializacije javnih institucij je povezana s tem, da korporacije sodelujejo pri pripravi razstav. V Atlanta's High Museum of Art je trenutno na ogled razstava z naslovom Steklenica kokakole: Ameriška ikona pri stotih. Muzej jo je pripravil skupaj z megakorporacijo. Podpredsednik sveta muzeja, ki je bil odgovoren za pripravo razstave, je sin Donalda R. KReougha, enega pomembnejših vodstvenih kadrov pri Coca-Coli. Nepotizma, ki od Coca-Cole sega k umetniškim ustanovam, je sicer še več.
Razlogov, da so institucije postopoma pozabile na zastopanje javnega interesa, preprečevanje vstopa zasebnega kapitala v javne ustanove in navzkrižja interesov, kar je hkratno zasedanje mesta v javnih in zasebnih institucijah, je seveda več. Prvi in poglavitni je, da se javno financiranje javnih ustanov zmanjšuje. Zasebni kapital, ki vse bolj prodira v svet umetnosti, pa je po drugi strani postal tako rekoč neizmeren. Umetniki, galerije, muzeji so vse bolj odvisni od bogatih mecenov, ki v zameno za svoje investicije sedijo v svetu pomembnih umetniških zavodov in bedijo nad njihovimi umetniškimi programi.
Model zasebnih umetniških ustanov in zbirk po vse svetu čedalje bolj diktira delovanje javnih ustanov v ZDA, ugotavlja kritik LA Timesa. Škoda, ki jo je vstop zasebnih interesov skozi zasebni kapital povzročil umetniški sceni, pa je po prepričanju mnogih zelo velika. Zadnja v vrsti umetniških katastrof je zadela Detroit Institute of Arts, ki bo svoje velike umetniške mojstre prodal za večstomilijonske zneske, da bi Wall Streetu poplačal nekaj dolga bankrotiranega Detroita.
