Ko krajina ni več ljubek prostor

Učinki čedalje hitrejše urbanizacije, množična uporaba fosilnih goriv, skokovito povečanje mobilnosti ljudi z neomejenim onesnaževanjem zraka, tal in vode so glavno vodilo razstave Na prostem: globalna krajinska arhitektura Arhitekturnega muzeja Tehnične univerze München. V Pinakoteki­ moderne je na ogled do 20. avgusta.

Obiskovalec, ki na razstavi pričakuje skrbno urejene parke, bo razočaran. Marsikje po svetu »krajina« ni več ljubek naravni prostor. Krajinskih arhitektov si ne smemo predstavljati kot umetnike, pristojne izključno za estetiko antropogene narave, kajti naloga krajinske arhitekture ni samo urbano vrtnarstvo, trdijo organizatorji münchenske razstave. Radikalno spreminjanje Zemlje, ki ga izvaja človek, najprej zahteva natančno analizo realnosti, je zapisal zgodovinar arhitekture in kurator Andres Lepik v predgovoru kataloga. »Zelo pomembno je usmeriti široko pozornost h kompleksnim sistemom, v katerih smo hkrati udeleženci in žrtve.« Na razstavi je deset primerov velikih naselij, ki požirajo prostor in vire iz bližnje in daljne okolice ter vračajo vanjo »neprebavljivo« – smeti in odpadne vode.

Tako se pojavljajo nove nevarnosti, plazovita območja, poplave, epidemije, nasilje ... Predstavljeni so Casablanca (Maroko), Kigali (Ruanda), Changde (Kitajska), Lima (Peru), Cañada Real Galiana (Španija), Canaan (Haiti), Bali in Džakarta (Indonezija), Medellín (Kolumbija) in São Paulo (Brazilija). Casablanca je sredozemsko mesto, ki se hitro širi. Leta 2004 je imela 3,6, leta 2014 že 4,3 milijona prebivalcev, leta 2030 pa bo v njej živelo predvidoma dobrih pet milijonov ljudi. Kljub večstranskemu načrtovanju širitev mesta ni koherentna, zlasti na področju kmetijstva, so ugotovili nemški strokovnjaki. V večletnem projektu Prihodnja megamesta so Casablanco analizirali kot eno takšnih mest. Pomena kmetijstva za to velemesto dolgo niso dovolj dobro razumeli, tako z vidika oskrbe kot s podnebnega in drugih vidikov.

Kigali, glavno mesto Ruande, je mlado mesto. Poimenovali so ga po hribu, ob katerem se je razvilo, potem ko je Nemčija leta 1885 začela upravljati ta del vzhodne Afrike. Leta 1907 ga je kot rezidenco kolonialne oblasti ustanovil zdravnik in raziskovalec Richard Kandt. Tega leta je naselje imelo 367 ­prebivalcev.

Ko je leta 1962 Ruanda razglasila neodvisnost, je bila ena najmanj urbaniziranih držav na svetu. Kigali je imel takrat samo približno šest tisoč prebivalcev. Pred genocidom leta 1991 je tam živelo 235.000 ljudi, po genocidu leta 1994 je imelo mesto samo petdeset tisoč prebivalcev. Do danes se je število prebivalstva zaradi povratnikov in novih priseljencev povečalo na 1,3 milijona. Mesto se nezadržno širi, toda 80 odstotkov naselij nima kakovostne infrastrukture. Poleg tega je mnogo naselij glavnega mesta Ruande zgrajenih na nestabilnem terenu. Po nekaterih ocenah bo do leta 2030 v Kigaliju živelo 4,5 milijona ljudi. V mestu očitno obstaja velikanski prepad med pričakovanji in realnostjo.

São Paulo, veliko mesto z dvajsetimi milijoni prebivalcev zelo obremenjujejo socialne razlike in ekološke težave. Foto: Jörg Rekittke

Tudi Španija in Haiti

Cañada Real (»Kraljevska pot pašnikov«) Galiana v Španiji je največji slum v Evropi. V hišah brez veljavnih gradbenih dokumentov živi približno štirideset tisoč ljudi. Naselili so se ob petnajst kilometrov dolgem odseku pastirske poti, ki je skupno dolga šeststo kilometrov in široka dobrih sedemdeset metrov. Po poti od nekdaj vodijo ovce s poletnih na zimske pašnike. Ob tem odseku poti za pašnike jugovzhodno od Madrida in blizu velikih odlagališč smeti se zadnjih šestdeset let širi »divje naselje«. Oblast nekoč zanj ni imela jasne rešitve razen tega, da ga je rušila z buldožerji in preganjala prebivalce. Zdaj poskušajo naselje Cañada Real Galiana kot bližnje območje širšega Madrida spremeniti v zelen del urbane krajine, kjer sedem milijonov ljudi živi v krogu s premerom štirideset kilometrov.

Zaradi potresa je na Haitiju leta 2010 umrlo tristo tisoč ljudi, prav toliko je bilo ranjenih. Poleg tega je 1,3 milijona ljudi ostalo brez doma. Glavno mesto Port-au-Prince se še danes mnogim zdi podobno kraju kataklizme, druge spominja na veliko gradbišče. Pod gorskim masivom, petnajst kilometrov severno od glavnega mesta Haitija, nastaja novo mesto – Canaan. To je že šesto največje mesto na Haitiju z dvesto tisoč prebivalci. Toda ljudje, ki živijo na tem cenovno dostopnem območju, katerega parcele se prodajajo na črnem trgu, se morajo spoprijemati z velikimi tveganji: drsenjem tal, poplavami, nevihtami, sušo ... Zanimivo je, da se s tem ne spoprijemajo samo Canaan in druga neformalna naselja, ampak tudi obnovitveni projekti, ki jih na Haitiju izvajajo po načrtih mednarodnih agencij.

Indonezijski Bali velja za »Havaje« Indijskega oceana. Tržijo ga kot turistično rajski kraj, »sanjski otok«, popoln cilj za poročno potovanje. Toda ekološko je Bali vse prej kot sanjski. Tam živi približno 4,3 milijona ljudi. Poleg tega ga vsako leto obišče približno tri milijone indonezijskih in pet milijonov tujih turistov. Večina prebivalstva Balija je pripadnikov krajevne verzije hinduizma in ti so že zdavnaj uredili zapletene sisteme namakanja terasastih riževih polj z vodo iz dveh gorskih rek. Številne dele tega sistema še danes skupaj upravljajo duhovniki in kmetovalci. Toda zaradi hitre gradnje vil, apartmajev, hotelov, trgovin, središč za jogo in številnih bazenov marsikje izginjajo riževa polja. Namakalni sistem se spreminja v kanalizacijo.

Tuji strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to težavo, še niso našli rešitve – razen tega, da ob obali gradijo naprave za čiščenje vode po zahodnih standardih, da patogena kanalizacija ne bi odtekala v morje. »Če zdaj obiščete Bali – in verjetno bo tako še dolgo –, se boste kopali v lastnih izločkih,« je dejal Jörg Rekittke, profesor za krajinsko arhitekturo s fakultete za arhitekturo RMIT Univerze v Melbournu.

Pretrgana vez med človekom in okoljem

Indonezijsko glavno mesto Džakarta ima na širšem območju približno osemindvajset milijonov prebivalcev, že leta 2020 pa bo na tem območju živelo petintrideset milijonov ljudi. Središče mesta je v delti trinajst tropskih rek, ki se izlivajo v morje. Rekittke je dejal, da je Džakarto mogoče primerjati z »nenehno potapljajočo se ladjo med nepretrgano nevihto«: raven morja se dviguje, tla se znižujejo (v nekaterih mestnih četrtih za petindvajset centimetrov letno!), podnebne spremembe pa so očitne tudi zaradi pogostejših neviht in poplav.

Tudi Changde, tipično srednje veliko kitajsko mesto (»srednje« tu pomeni približno šest milijonov prebivalcev), so zgradili na vodi. Leži v dolini nedaleč od jezera Dongting ob obali reke Yuan, enega od štirih velikih pritokov Jangceja na jugu Kitajske. V okolici mesta se prepleta mreža majhnih jezer, rek in močvirij, v katerih ne živijo samo številne vrste ptic, ampak tudi vodni bivoli ter mnoge druge živali in rastline. Tudi tu tradicionalno gojijo riž na poljih z načrtnim namakanjem in dvema žetvama letno. Toda hitra urbanizacija je skorajda pretrgala vez med človekom in okoljem, bogatim z vodo. K sreči vlada ne izvaja brezobzirne politike betoniranja, ampak vlaga veliko denarja v »spužvasto mesto« Changde.

Lima, glavno mesto Peruja, ima letno samo devet milimetrov padavin na kvadratni meter, kar je zelo malo. Hitro se topijo ledeniki, iz katerih se napajajo tri glavne reke ob Limi, ta pa zato postaja velemesto, ki ga trenutno najbolj ogrožajo podnebne spremembe. Nivo podzemnih voda je kritičen, hkrati petina prebivalstva nima sodobne sanitarne infrastrukture. Kolumbijski Medellín, razvpito središče nezakonite proizvodnje in trgovine z mamili, ima 2,5 milijona prebivalcev, od katerih mnogi živijo na nevarnem terenu. V zadnjih sto letih je več kakor osemsto petdeset ljudi umrlo zaradi hitrega premikanja tal. Kljub temu se nenadzorovana gradnja hiš nadaljuje tudi na zelo tveganih pobočjih na severozahodu mesta. Vlada bi rada preselila lastnike približno petinštirideset tisoč nezakonito zgrajenih hiš v socialna stanovanja, vendar ti niso navdušeni nad to zamislijo.

Brez dvoma čudovit in poučen je São Paulo – megamesto, katerega razvoj v marsičem vzbuja skrb, je poudaril Christian Werthmann, profesor na inštitutu za krajinsko arhitekturo Leibnizove univerze v Hannovru. »Veliko mesto z dvajsetimi milijoni prebivalcev zelo obremenjujejo socialne razlike in ekološke težave. Strukturne težave, denimo razširjeno revščino ali pomanjkanje vode – občasno za spremembo tudi poplave –, je treba hitro začeti reševati.«

Ena od svetlih točk je podatek, da se je rast prebivalstva v zadnjem času nekoliko upočasnila, zato so mestni načrtovalci dobili priložnost za dolgoročno izboljšanje razmer v São Paulu.