Tiskane izdaje
Kasia Tórz je na 27. festivalu Malta v Poznanju uredila v harmonično celoto dvesto devetdeset dogodkov, v katerih je sodelovalo petsto osemdeset umetnikov iz dvajsetih držav. Njena funkcija je opisana kot programska koordinatorica in ji omogoča dajati splošni ton vsakokratnemu festivalskemu omnibusu. Letos ga je intonirala s posebnim, uporniškim nabojem.
Na festivalu je bila letos nespregledljiva slovenska udeležba. Sodelovalo je Slovensko mladinsko gledališče s predstavo Republika Slovenija, eden od kuratorjev je bil umetniški vodja SMG Goran Injac (drugi Oliver Frljić), trio umetnikov z imenom Janez Janša je predstavil nov projekt 350 steklenic z napisom Janez Janša, Bojana Kunst je predstavila poljski prevod svoje knjige Umetnik na delu, festival je sklenila skupina Laibach s koncertom The Sound of Music s poznanjskim orkestrom l'Autunno Chamber Orchestra pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka.
Frljićeva predstava Kletev je februarja v Varšavi – njen dramaturg je bil Injac – sprožila zahteve desničarskih skupin in katoliških organizacij po prepovedi in izobčenju režiserja, poljski minister za kulturo in kulturno dediščino Piotr Gliński pa nenadoma ni hotel več slišati za pogodbo, ki je uglednemu festivalu dodelila sredstva med letoma 2016 in 2018.
Tik pred začetkom je festival ostal brez dela denarja, toda direktor festivala Michał Merczyński je lahko ugotovil, da sme računati na neznansko solidarnost – med umetniki pa tudi med občinstvom in festivalom. Končalo se je uspešno, manjkajočo vsoto so prispevali festivalu lojalni posamezniki, kar je bila seveda po eni plati lekcija poljskemu prvemu kulturnemu birokratu in po drugi tema, o kateri se lahko zamislijo tudi drugi organizatorji kulturnih festivalov.
Gospa Tórz, festival Malta v Poznanju prirejate od leta 1991. Kako se je koncept razvijal ali spreminjal?
Na začetku je bil festival posvečen pretežno projektom, ki lahko potekajo na prostem, torej pouličnemu gledališču, tudi večjim, spektakelskim oblikam. Vse to se je dogajalo ob jezeru Malta, umetnem jezeru, ki so ga naredili v petdesetih letih in je pozneje velikokrat gostilo veslaška tekmovanja.
Mestne oblasti so bile naklonjene predlogu, da bi bilo to tudi prizorišče različnih kulturnih dogodkov. Festival je seveda prevzel ime po jezeru. Leta 1991, kmalu po političnih spremembah na Poljskem, torej po letu 1989, padcu komunizma in pridobitvi neodvisnosti, je bila družbena energija opazno drugačna kot v času pred tem, ljudje so res prav potrebovali ponovno druženje, festival so dojemali kot manifestacijo skupnosti s podobnimi vrednotami, to je bilo pravo in močno ozadje ustanovitve festivala.
Od začetka je bil festival močno povezan z dojemanjem mesta, urbanosti, kreativno uporabo javnega prostora z različnimi umetniškimi akcijami, site specific projekti, in vodstvo festivala je dolgo ohranjalo vse te želene odtenke. V poznih devetdesetih in v naslednjem desetletju so organizatorji – sama sem se kasneje pridružila skupini, leta 2008 – radikalno razširili program, tako po številu različnih disciplin, formatov in projektov, vanj so uvrstili tudi plesne predstave, glasbene dogodke, nastope lokalnih umetnikov in marsikaj drugega.
Ko me je Michał Merczyński povabil k sodelovanju, mi je namignil, da bi bilo treba preudarno revitalizirati festival, pa ne zato, ker ne bi bil več zanimiv za obiskovalce, ampak zato, ker se je svet okoli nas in festivala z leti spremenil – umetnost se je vse bolj odpirala političnemu in družbenim vprašanjem nasploh – in se je dogodek moral kreativno prepričljivo odzvati na to. Predlagala sem, da bi v program vsako leto uvrstili programske sekcije, poimenovali smo jih idiomi. Zamisel je preprosta: vsako leto se poskusimo usmeriti na specifično temo, ki vključuje premislek tako o estetskih kot političnih pristopih k njej, vendar ne tako, da bi o tem le razpravljali, ampak z izborom umetniških projektov, ki zmorejo nagovarjati naše zadrege, zadrege naše družbe, evropske družbe in sveta. To je splošna zamisel, konkretno pa to od leta 2010 izvajamo tako, da za posamezen idiom – letošnji je osmi – povabimo drugega kuratorja.
Letošnja platforma Balkan Oliverja Frljića in Gorana Injaca torej ni nekaj novega?
Ne v smislu programske strukture, tematsko pa vsekakor. To temo smo imeli v mislih že pred dvema, tremi leti, zavedali smo se, da je to zadeva, o kateri bi morali z različnih vidikov razpravljati tu, na Poljskem, saj v turbulentnem času političnih sprememb, evropske in širše begunske krize in času spreminjanja oziroma preoblikovanja evropske identitete balkanska zgodovinska dediščina in Balkan kot vrata, na katera so po tistem, ko so pobegnili, potrkali begunci z juga, nista prezentna tukajšnji javnosti. Imeli smo vtis, da vemo premalo o Balkanu, pred očmi smo imeli le spominske drobce televizijskega poročanja o vojni v devetdesetih, spomine na Jadransko morje, kamor so nekateri šli poleti na počitnice, in podobno površno spominsko gradivo.
Zato se mi je zdelo, da to pač moramo storiti, poleg tega smo zmeraj, ko smo razpravljali o kulturnih in geografskih temah, vse postavili v narekovaje, ker se zavedamo, da je resnica drugačna. Na festivalu hočemo detektirati vse, kar je za neko temo specifično oziroma izjemno v okviru umetniških praks nekega področja, zato smo bili odprti do Goranove in Oliverjeve zamisli o kritičnem pristopu do Balkana s konceptualnimi projekti, s pogledom na filmsko avantgardo, kar so vpogledi, ki jih lahko priskrbi le umetnost.
Ljubljanski poletni festival, klasično usmerjen festival, se letos hvali s poudarkom na velikih dogodkih. Bi lahko rekli, da je Malta v tem pogledu alternativen, nesredinski festival, ki se ne meni kaj dosti za to, da bi godil občinstvu in pritegnil širše množice?
Najbrž bi lahko rekla, da gremo svojo pot. Drugi večer festivala sem bila zvečer na Trgu svobode na koncertu skupine Železne vagine in bilo je prepolno obiskovalcev. Še zmeraj verjamemo, da občinstvo hoče nekaj drugega kot le ceneno zabavo in to, nekaj alternativnega, jim naš festival tudi ponuja. Dobro vemo, da na primer Republika Slovenija Slovenskega mladinskega gledališča ne more pritegniti dvajset tisoč obiskovalcev, a hkrati vemo, da je taka predstava pomembna. Poleg tega menimo, da mora festival prepoznati želje občinstva, a ponuditi kakovosten program, ki bo povedal obiskovalcem, da umetnost ni le za izbrance, za poznavalce, ampak za vsakogar. To je tako rekoč Maltino poslanstvo.
Financiranje festivala doslej ni bilo problem?
Festival Malta je bil od začetka zelo povezan z mestom, poznanjske mestne oblasti ga ves čas podpirajo, je pa res, da nismo mestna institucija, ampak sklad, zato se s programom vsako leto znova prijavimo za sredstva. Mestni denar predstavlja večji del našega proračuna, delno podpira festival tudi regionalna vlada, nekaj malega dobimo od pokroviteljev, ki jih zanima tudi kultura, večinoma pa raje podpirajo šport, projekte prijavljamo tudi na ministrstvu za kulturo. Do letos, ko je minister odločil, da kljub podpisani triletni pogodbi ne bo prenakazal denarja na naš račun, smo bili precej uspešni.
Čigava zamisel je bila akcija množičnega zbiranja denarja oziroma množičnega financiranja Postanite minister za kulturo? Zdi se odličen protiukrep na odločitev ministra Piotra Glińskega.
Živimo v času, ko so se ljudje sposobni precej hitro samoorganizirati, množično financiranje je eno od ustreznih orodij. Zdajšnje zbiranje ni bilo naša ideja, večinsko imamo zagotovljen proračun pri mestu, nismo Kickstarter, a letos smo se zaradi znanih dogodkov in odločitev znašli v stiski. Ljudje, ki vodijo spletno stran Podpiram kulturo, wspieramkulture.pl, so nas poklicali, nam ponudili pomoč in dodali, da s takim orodjem lahko pridobimo podporo tistih, ki jim ni vseeno za festival. To je bila le ena od mnogih zadev, ljudje so klicali, pošiljali elektronsko pošto, telefonska sporočila in spraševali, kako lahko pomagajo. Naš ciljni oziroma manjkajoči znesek je tristo tisoč zlotov [približno 71.000 evrov] , zbiranje bo trajalo do konca festivala.
