Tiskane izdaje
Kultni ameriški informativno-kulturni tednik Village Voice, ki je izhajal šest desetletij, bo ugasnil tiskano izdajo. V časopisih po svetu se vrstijo spominski in nostalgični zapisi o uglednem tedniku, na katerega je bil naročen tudi marsikateri Slovenec.
Village Voice so leta 1955 ustanovili Dan Wolf, Ed Fancher in književnik Norman Mailer. Ker je imelo uredništvo malo denarja, člankov v glavnem niso naročali znanim avtorjem. Kljub temu so bili med sodelavci književniki Henry Miller, James Baldwin, Tom Stoppard, pesnika Ezra Pound in Allen Ginsberg.
Kalilnica imen
Generacija danes najbolj cenjenih ameriških karikaturistov je objavljala v Village Voiceu, tam so se kalila pomembna pisateljska in kritiška imena od Jacka Newfielda in Hiltona Alsa do Lesterja Bangsa in Grega Tata. Zdaj bo tednik, ki je v zadnjem času izhajal v 120.000 izvodih, živel samo še v digitalni izdaji. Njegovi bralci so pripadali višjemu srednjemu razredu in jih je posebej zanimala kultura.
Že pet let po začetku izhajanja je bil najbolje prodajani tednik v kolportaži, medtem ko je imel enako vplivni New Yorker predvsem naročnike. Tudi oglasov je imel veliko. Na začetku sedemdesetih let sta Wolf in Fancher prodala svoj delež za tri milijone dolarjev in izzvala bes sodelavcev, ker so bili slabo plačani, onadva pa sta obogatela.
Ko je časopis leta 1974 kupil Clay Felker, ki je konec šestdesetih let ustanovil New York Magazine, sta Wolf in Fancher izgubila službo. Wolf je takrat rekel Felkerju, da se bo to nekoč zgodilo tudi njemu, in res se je, ko je leta 1977 kupil časopis Rupert Murdoch, bogataš, iz kakršnih se je časopis nekoč norčeval. Ni si težko predstavljati, da Murdocha kultura, še posebej alternativna, kakršni je bil Village Voice naklonjen, ni zanimala. Zavedal pa se je, da mora ohraniti bralce, in vložil v časopis kar nekaj denarja.
Časi so se spremenili, pojavil se je internet. Village Voice je odpustil najvplivnejše kolumniste, vse bolj je izgubljal vpliv in posebnosti, po katerih je slovel. Iz Village Voicea je nastal najprej holding, potem skupina, ki je izdajala tednike po ZDA.
Pred dvema letoma je Village Voice kupil drug bogataš, Peter Barbey, čigar družina je na 38. mestu najbogatejših v Ameriki na Forbesovi lestvici.
Zastonjskega niso brali
Nekoč vplivni časopis se je zadnja leta tako kot številni drugi bojeval za obstoj na trgu. V zadnjih letih je bil na voljo celo brezplačno v rdečih boksih, razporejenih po New Yorku, financiral pa se je z oglasi v tiskani in internetni izdaji. Ker ima Peter Barbey izkušnje z založništvom, je dvignil naklado, s tem pa tudi ceno oglasov. Kljub temu se je odločil, da časopisa ne bo več tiskal. Čeprav je bil zastonj, ga ljudje niso brali. Znano je, da ne cenijo tistega, kar dobijo brezplačno, kar se je zgodilo pri številnih brezplačnikih po svetu in tudi pri nas.
Peter Barbey je, ko je napovedal ukinitev tiskane izdaje, izjavil: »Več kot šestdeset let je imel Village Voice velikansko vlogo v ameriškem novinarstvu, politiki in kulturi. Bil je nosilec napredka in glas ljudi, katerih mnenja, identitete in ideje bi ostali na zapečku.« Dodal je, da je ukinitev tiskane izdaje »odraz časa«. Spletna izdaja tednika, ki je bil v zgodovini ovenčan s tremi Pulitzerjevimi nagradami, ima skoraj poldrugi milijon obiskovalcev.
Eden od zaščitnih znakov Village Voicea je tradicionalni vsakoletni izbor glasbenih izdaj Pazz & Jop. Leta 1971 ga je ustanovil novinar, esejist in doajen ameriške rockovske kritike Robert Christgau. Vsako leto je na državni ravni angažiral kolege, da so izbrali najboljše albume in pesmi v preteklih dvanajstih mesecih. Ta ocena popularne glasbe je bila ena od najbolj priljubljenih, vsaj v ZDA, in to ne samo med bralci Village Voicea, temveč tudi med glasbeniki.
Vsak ustvarjalec, od Brucea Springsteena do Princea, je bil ponosen na naslov najboljšega na seznamu tega tednika. Na prvem izboru leta 1971 so za album leta izbrali Who's Next britanske skupine Who, sicer pa je bil nepremagljiv Bob Dylan, čigar plošče so bile kar štirikrat na vrhu lestvice Village Voicea.
Prenehanje tiskane izdaje obžaluje tudi New York Times, v katerem piše, da brez Village Voicea »Newyorčan verjetno ne bi bil pravi Newyorčan«. Nikoli ne bi odkril Sama Sheparda niti svoje priljubljene punk zasedbe, ne bi vedel, katero predstavo naj si ogleda v sredo na Off-Broadwayu, nikoli izvedel, kaj je Jacques Derrida pojmoval pod dekonstrukcijo ... New York Times je spomnil, da so zaradi Village Voicea cveteli alternativni in pogosto marginalizirani okusi v umetnosti in ideologiji.
