Tiskane izdaje
Vprašanje, ali je bila dejansko femme fatale številka ena svojega časa in izdajalka, kriva smrti 50.000 francoskih vojakov, ali zgolj ne najbistrejša naivnica, žrtev moških in nikakor ne njihova krvnica, še danes razdvaja. Ko je britanski MI5 objavil nekaj tajnih arhivskih dokumentov v zvezi z njo, je nizozemska Fundacija Mate Hari Francijo pozvala k njeni posthumni oprostitvi.
Britanski dokumenti naj bi dokazovali, da dejanj, za katera jo je bremenila obtožnica, ni storila. »Bila je vohunka nizkega ranga, ki nobeni strani ni izdajala skrivnosti,« so zapisali v fundaciji. »Morda ni bila povsem nedolžna, a se zdi jasno, da ni bila mojstrska vohunka, katere informacije bi tisoče vojakov pošiljale v smrt.«
Francozi so ob stoletnici eksekucije napovedali, da bo njihova vojska naposled omogočila dostop do arhiva dokumentov o njenem procesu in do drugih dokumentov, povezanih z njo. Kot je znano, je na procesu dejstvo, da je od Nemcev prejela denar za vohunjenje, priznala, a je sočasno trdila, da je na strani zaveznikov in da strastno ljubi Francijo. Nekateri raziskovalci njenega življenja menijo, da je zgolj vzela nemški denar, nalog pa ni opravila.
Kot državljanka nevtralne Nizozemske, oboževana plesalka, striptizeta in kurtizana z bogatimi in vplivnimi ljubimci najrazličnejših narodnosti, med njimi tudi častniki, je sicer lažje prehajala meje Evrope, naposled pa je nemški major Arnold Kalle, ljubimec, ki je sumil, da je dvojna vohunka (kar je tudi bila, osvojila ga je po navodilih Francozov), nadrejenim v Berlin poslal sporočilo, ki je bilo namenoma napisano v skrivnem jeziku, za katerega je vedel, da ga je druga stran že dešifrirala. V njem je bilo mogoče Mato Hari zlahka prepoznati kot vohunko za Nemce.
Vojaški vod jo je 15. oktobra 1917 ustrelil zelo zgodaj, pred jutranjo zoro, to pa je imela že v imenu. Ime Mata Hari je namreč razlagala kot malajski izraz za zoro oziroma sončni vzhod in se kdaj, v desetletju največje slave od leta 1905 do izbruha prve svetovne vojne, samodeklarirala za javansko princeso.
Največjo slavo je žela od leta 1905 do izbruha prve svetovne vojne. Foto: Wikipedia
Vzhodno poloblo je dejansko spoznala iz prve roke. Rodila se je v Leeuwardnu v nizozemski Friziji, kot najstarejši otrok sprva uspešnega in zatem bankrotiranega klobučarja Adama Zelleja in njegove žene Antje, a sta se v njenih najstniških letih ločila. Mati je kmalu umrla, oče se je drugič poročil, sama pa je pristala pri botru in se v Leidnu šolala za vzgojiteljico otrok. Kmalu je zbežala in si moža, nizozemskega kolonialnega kapetana Rudolfa MacLeoda, poiskala kar tako, da se je javila na njegov oglas v časopisu, z njim pa dejansko kmalu pristala na Javi, kjer se je usmerila tudi v preučevanje tamkajšnjega plesa in kulture.
Dve desetletji starejši mož se je izkazal za alkoholika z ljubico, ki je sploh ni skrival, sad njunega zakona pa sta bila otroka Jeanne in Norman, ki sta se po starših okužila s sifilisom. Norman komplikacij pri zdravljenju ni preživel. Sledila je ločitev in leta 1903 odhod Margarethe v Pariz, za katerega je bila prepričana, da v njem pristanejo vse ženske, potem ko se jim zakon zalomi. Sprva je nastopala v cirkusu, kot Mata Hari pa čez noč zaslovela po debiju v Musée Guimet 13. marca 1905. Tedaj je že bila ljubica milijonarskega industrijalca Émila Étienna Guimeta, ustanovitelja muzeja, kot 178 centimetrov visoka plesalka s temno poltjo, črnimi lasmi in očmi pa je osvojila še mnoge, mnoge druge.
Na dan aretacije 13. februarja leta 1917. Aretirali so jo v Hotelu Elysée Palace na Elizejskih poljanah v Parizu. Foto: Wikipedia
Njen »obredni« vzhodnjaški ples se je lahko končal tako, da je na sebi obdržala le še modrček in nakit. »Eksotični« ples je ponesla na novo raven in z njim Parižanom razprla novo področje zabave. Že okoli leta 1910 so ji sledile številne konkurenčne imitatorke in po tem letu je začela njena kariera plesalke pešati. Poredila se je, nazadnje pa nastopila leta 1915.
Stoletje po smrti ostaja mit. Na eni strani kot arhetipska usodna ženska, ki naj bi z manipuliranjem z vplivnimi moškimi in vohunjenjem v smrt poslala na tisoče moških, na drugi kot ženska, ki je bila v moškem svetu zgodnjega 20. stoletja sama žrtev usode. Njen mit je že leta 1931 utrdil hollywoodski film Mata Hari režiserja Georgea Fitzmauricea z Greto Garbo v naslovni vlogi, ta pa ni bil prvi. Sledil je prvemu tovrstnemu ambicioznejemu filmu, nemški filmski produkciji Mata Hari: Rdeča plesalka Friedricha Feherja iz leta 1927, v katerem je vohunko odigrala Magda Sonja.
Sledili so še povojni filmi ali muzikali, lani pa je njeno življenje zaživelo tudi v obliki baleta. Nizozemski nacionalni balet je februarja lani krstno uprizoril predstavo, katere podlaga je bilo njeno življenje, njen koreograf pa direktor te baletne hiše Ted Brandsen. Mata Hari živi tudi v različnih zapisih, kot junakinja knjig ali stripov. Nazadnje je lani knjigo The Spy: A Novel of Mata Hari (Vohunka: Roman o Mati Hari) objavil Paulo Coelho.
Spomenik Mati Hari v njenem rojstnem Leeuwardnu. Foto: Wikipedia
Ob eksekuciji Nizozemska svoji državljanki ni stopila v bran. Zdaj v njenem rojstnem Leeuwardnu stoji bronasti spomenik, v katerem je ujet njen ples, v tamkajšnjem muzeju je mogoče obiskati tudi razstavno dvorano, ki so ji jo namenili, njenemu grobu pa se ni mogoče pokloniti nikjer. Ni ga.
Po eksekuciji njenega trupla ni zahteval noben sorodnik, telo, ki je na plesnih odrih dvigovalo temperaturo in obnorelo občinstvo, so namenili medicinskim raziskavam in naposled pariškemu Muzeju anatomije. Glavo so preparirali, nakar je bila v muzeju dolgo pozabljena, dokler niso leta 2000 odkrili, da je izginila. Ugotovili so, da se je izgubila morda že leta 1954, ko so muzej selili. O usodi drugih delov njenega trupla, ki jih je po dokumentih iz leta 1918 prav tako prevzel muzej, pa ni znanega nič.
