Tiskane izdaje
Matevž Čelik je lani nastopil drugi mandat na čelu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v gradu Fužine. Lokacija muzeja, obdanega s parkom, na obrežju Ljubljanice je čudovita, očarljivi so tudi razstavni prostori in notranje dvorišče. Obiskovalec niti ne zazna, da je poslopje potrebno obnove.
Sem direktor vsak dan prihaja iz Maribora, kjer živi. Doma pa je z Bleda, za katerega je izdelal več javnih arhitekturnih projektov. Arhitekturno prakso je opustil, ko je prevzel vodenje muzeja. Veliko se je ukvarjal z arhitekturno kritiko, ki jo je objavljal v domačih in tujih časopisih in revijah, bil je med ustanovitelji Zavoda za prostorsko kulturo Trajekt ter istoimenskega spletnega portala.
Je kaj simbolike v vašem predlogu, naj se sestaneva v Rogu? Nekdanja tovarna že dolgo propada, mesto vrsto let napoveduje obnovo, poslopje so namenjali različnim dejavnostim, prav te dni je MOL napovedal, da naj bi se že letos lotili prenove in vanj v treh letih naselili Center sodobne umetnosti.
Lokacijo sem predlagal iz povsem praktičnih razlogov. Je v središču mesta in hkrati v smeri Muzeja za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah. Res pa je, da na Rog ves čas po malem pogledujemo tudi iz MAO. Mislim, da bi mesto in država tukaj lahko skupaj ustvarila projekt, ki bi presegel ločevanje kulturnih institucij na mestne in državne. To bi bil projekt za Ljubljano in Slovenijo.
Kaj bi bilo po vašem primerno umestiti v kompleks Rog?
V Rog bi bilo mogoče umestiti malone karkoli. Načrtovane kulturne in ustvarjalne dejavnosti so nadvse primerna odločitev. Rog je hiša z velikim potencialom in če bo omogočila dejavnost različnim akterjem ter ponujala možnosti za delo ustvarjalcev in zanimiv javni program, bo to velik premik ne le za ta del mesta, ampak za vso Ljubljano.
Zakaj se pri objektih, kot sta Rog in Cukrarna, tako dolgo nič ne premakne?
Da se taki projekti dolgo vlečejo, ni nenavadno. To se dogaja tudi drugod po svetu. Na razvoj takšnega projekta vplivajo različni dejavniki in na vse ni mogoče vplivati. Dobro je, da Rog ostaja v javnih rokah, in bolje je, da se takšen projekt večkrat prevetri, kot da nastane zgrešena odločitev. Prepričan sem, da čas za Rog ni zamujen in ni bil porabljen v prazno. Prav gotovo pa so se med pripravo projekta tisti, ki se ukvarjajo z njim, veliko naučili in danes stoji na trdnejših temeljih.
Se vam zdi smiselno obnavljati objekte v zelo slabem stanju?
Absolutno se mi zdi smiselno obnavljati vse zgradbe. Načeloma sem zagovornik recikliranja starih hiš. Razlogov za to je več. Eden je, da ohranjanje zgradb ključno prispeva k pestrosti in zanimivosti mesta. Ljubljana pa tudi Maribor, Koper in druga slovenska mesta so privlačna prav zato, ker imajo na majhnem prostoru toliko zgodovinskih plasti, ki jih druga mesta nimajo – na zelo majhni površini se prepleta arhitektura od antike in baroka do modernizma in sodobne arhitekture.
Branje zgodovine skozi poslopja je zanimivo. Obnavljanje starih objektov ima ne nazadnje tudi stranske ekonomske učinke, saj so mesta z zgodovinsko arhitekturo privlačnejša za razvoj turizma. Obenem ima ohranjanje starih stavb tudi ekološki pomen, saj zmanjšuje količino gradbenih odpadkov, ki nastajajo z rušenjem, in porabo energije ter onesnaževanje ob gradnji.
Četudi so vložki v obnovo starih in slabo ohranjenih stavb praviloma večji kot v novogradnje?
Vložki so lahko večji, ni pa nujno. To je odvisno od tega, kdaj je bila stavba zgrajena in kako. Rog na primer je moderna hiša, iz 20. stoletja, in je bila zgrajena z gradbeno tehnologijo, ki danes ni bistveno drugačna.
Kakšno se vam zdi prenovljeno središče Ljubljane?
Zdi se mi zelo dobro, da so se napovedi o vlaganju v javni prostor iz prvega predvolilnega programa župana Zorana Jankovića uresničile v večji meri, kot je bilo takrat mogoče pričakovati. Ljubljana je s tem zelo veliko pridobila. Preseneča me, s kakšnim tempom poteka prenova še naprej, in upam, da se ne bo ustavila na robovih mestnega središča, ampak se bo širila v stanovanjske soseske. To je kakovost in lagodnost življenja v mestu, ki jo prebivalci mesta in obiskovalci občutijo in prepoznajo. Nočem ocenjevati oblikovanja teh prostorov, a že njihova zanimiva zgodovinska struktura je narekovala zgolj osvežitev.
Vidi se, da Ljubljana, kar zadeva javni prostor, sledi svoji strategiji, in dobro je, da projekte nadzira ena oseba, to je podžupan Janez Koželj. Pomembno je, da se ves čas išče ravnotežje med poenoteno podobo javnih prostorov in eksperimentiranjem z novimi tlaki, novo urbano opremo in novimi zasnovami javnega prostora. Ljubljana se je za zdaj uspešno izognila preveč pisanemu kolažu različnih posegov.
Ljubljano pogosto, še posebej po prenovah v zadnjih letih, primerjajo z Gradcem in še nekaterimi drugimi predvsem avstrijskimi mesti. To naj bi bil kompliment. Se tudi vam to zdi kompliment?
Ljubljana je nedvomno veliko bolj živo mesto od Gradca. Lahko se pohvali z bogatejšim kulturnim dogajanjem in mestnim vrvežem, kakršnega v Gradcu ni, enako velja za večerno življenje. Za povrhu je Ljubljana glavno mesto in ima lepšo ter zanimivejšo arhitekturo. Drži pa, da je Ljubljano glede infrastrukture, javnih storitev, zelenih površin, prometa in številnih drugih razvojnih vprašanj umestno primerjati s primerljivo velikimi mesti. Na številnih od teh področij je Gradec lahko dober zgled Ljubljani. Mest, v katerih bi lahko Ljubljana iskala zglede, je veliko, ni pa veliko tako majhnih glavnih mest.
Prepoznate sredozemsko potezo v Ljubljani?
Niti ne. Mnogokrat se patetično govori o mediteranskosti Ljubljane, ki naj bi jo prinesli stavbarji in arhitekti iz Italije, kar je poskušal poudariti tudi Plečnik. Menim, da je poseben občutek v Ljubljani povezan predvsem z različnimi kulturami, ki jo bogatijo. Če govorimo o značaju, ki ga daje mestu nov razvoj, danes ni mogoče razmišljati o severnjaškem ali mediteranskem modelu mesta. Danes, ko mesta bolj kot kaj drugega poganja ekonomija, se je bolj smiselno vprašati, ali poleg neoliberalnega, ekonomskega modela, obstaja še kakšen drug model razvoja mesta.
Kakšen bi lahko bil ta model, če ves svet funkcionira na podlagi denarja? Ali ni bil razvoj mest vedno odvisen predvsem od denarja?
Gotovo. A številne stvari, ki se dogajajo danes, nas spodbujajo, da poiščemo tudi drugačne možnosti. Pomislimo na številne nove prebivalce, ki ta čas prihajajo v evropska mesta. Niso prišli začasno in potrebovali bodo bivališča. Številna mesta se bodo morala na to odzvati in zagotovo zgolj ekonomski model razvoja ne ponuja odgovora na s tem povezana vprašanja.
Se vam zdi torej tema letošnjega arhitekturnega bienala v Benetkah - Poročila z bojišč - primerna?
Nadvse. To je vsekakor primeren naslov, znotraj katerega je mogoče spregovoriti o marsičem. Tudi izbira Alejandra Aravene za kustosa se mi zdi prava. Mnogi boji in prizadevanja v arhitekturi trajajo že dolgo, nekateri se odpirajo na novo. Na začetku novega tisočletja se je zdelo, da je arhitektura našla svojo pot in se po krizi modernizma in postmodernistični kritiki v 20. stoletju spravila sama s sabo. Doživela je dobro desetletje optimizma, finančna kriza pa je razgalila, kako naivno, pogosto tudi arogantno, je bilo delovanje arhitektov. Danes je arhitektura nedvomno pred tem, da končno uresniči svoj socialni potencial in pokaže, na katerih frontah bije boje za boljšo družbo, ne le za premožne investitorje.
Naj bi se po vašem arhitektura odzivala na družbene razmere ali naj bi nanje vplivala?
Vplivi so vzajemni. Družbene razmere naj bi vplivale na arhitekturni poklic, natančneje rečeno, vplivajo na poslovni model arhitekture. Obenem arhitektura, ki je proaktivna, poskuša vplivati na družbene razmere in jih spreminjati.
Se to pri nas dogaja? Prej ste omenili Plečnika, ki je nesporna ikona v Sloveniji. Se po njem ni rodil tako močan arhitekt ali drugim ne priznamo podobnega statusa oziroma ga ne prepoznamo?
Iz Plečnika je nastal mit, in to upravičeno. Je utemeljitelj slovenske arhitekturne šole z vsemi njenimi posebnostmi. Ni pa mogoče reči, da se je z njim končala kakovostna arhitektura. Močna arhitekta sta bila tudi Ravnikar in Mihevc, ki sta nasledila Plečnika in Vurnika, prav tako tudi mnogi arhitekti iz naslednje generacije - Jugovec, Sever, Kristl, Mihelič. Tudi današnja arhitektura je zanimiva. Se je pa s časom marsikaj spremenilo.
Ko je Plečnik prišel v Ljubljano, je bilo arhitektov nekajkrat manj, obenem so si redki lahko privoščili arhitekta, in pogosto je moral pomagati. Danes je v primerjavi s tistimi časi na trgu poplava projektantov, iz katere je teže potegniti najboljšega. Zato je na splošno treba veliko več vlagati v prizadevanja, da bi prednosti dobre arhitekture razumel kar najširši krog ljudi.
Je sploh mogoče, da bi danes kakšen arhitekt v Sloveniji pustil takšen pečat, kot ga je Plečnik? Bi sploh lahko imel takšne priložnosti?
Treba je vedeti, da je Plečnik večino projektov za cerkev in tudi nekaj javnih projektov naredil brezplačno. Danes brezplačno ali prostovoljno projektantsko delo ni cenjeno in vzbuja sumničavost. Da bi ponovno kak arhitekt dal mestu pečat, je nemogoče pričakovati že zaradi postopkov javnega naročanja in izbiranja arhitekturnih rešitev ter drugih vzvodov, katerih namen je pravično dodeljevanje naročil in skrb, da se na trgu ne favorizira enega samega ponudnika.
Je tak demokratičen način izbiranja projektantov res najboljši?
V devetdesetih letih, po vzpostavitvi demokracije v družbi, je arhitektura spet vzcvetela prav zato, ker so bili postopki naročanja še odprti, ker so na natečajih lahko sodelovali študenti in mladi arhitekti, in prav ti so izdelali veliko zanimivih projektov. Tako smo na primer dobili Gospodarsko zbornico, ki je postala ena izmed ikon nove Slovenije, pa nov stadion Ljudski vrt v Mariboru. Pozneje se je stroka konsolidirala, ustanovila zbornico, uveljavila licence, podrobneje uredila postopek javnega natečaja in od takrat naprej na zmagovalnem odru ni bilo več tako zanimivih rešitev. Na natečaju lahko sodelujejo le registrirani arhitekti, zahtevani so vsaj tri leta prakse in strokovni izpit. Študenti in mlajši arhitekti so s tem izločeni, so ob eno redkih možnosti za vstop na trg.
Nočem reči, da je v zvezi z natečaji vse slabo. Vendar so z zapiranjem možnosti in uveljavitvijo pragmatičnega postopka, v katerem se išče konsenz, najradikalnejše rešitve običajno izločene, ker nimajo široke podpore. Na površje prihajajo tisti, s katerimi se vsi strinjajo, tisti, ki so kompromis. Eksperimentalni projekti, ki arhitekturo kot poklic premikajo naprej in zaradi katerih se kot disciplina razvija, pri natečajih ostajajo v ozadju.
Ste zagovornik mednarodnih natečajev?
Zagovarjam mednarodnost na vseh področjih, ker se tako domače znanje oplaja in osvežuje, obenem pa promovira pred tujim občinstvom. Če pogledamo v zgodovino, je slovenska arhitektura naredila preskok vedno, ko je dobila spodbudo od zunaj, bodisi s Plečnikom, ki je prišel z Dunaja, bodisi z Ravnikarjem, ki je prišel iz Pariza, pa tudi z generacijo iz devetdesetih, ki je študirala po svetu.
Še projektirate, odkar ste direktor muzeja?
Ne, ko sem prevzel vodenje muzeja, sem zamrznil svojo arhitekturno prakso. MAO je projekt, ki zahteva stoodstotno delo.
V čem vidite vlogo tega muzeja?
Redke države se lahko ponašajo s tem, da imajo arhitekturni muzej. MAO ni le zakladnica arhitekturne in oblikovalske dediščine, ampak tudi prostor, v katerem potekajo debate o aktualnih projektih v Ljubljani in Sloveniji in kjer se razvijajo novi oblikovalski projekti za razvoj gospodarstva. To je tudi poslanstvo drugih arhitekturnih in oblikovalskih muzejev po svetu. Ponujajo prostor za razpravo o življenjskem prostoru in njegovem bodočem razvoju. Sam temu delu programa dajem velik poudarek. MAO je tudi institucija, ki deluje mednarodno. Slovenijo promoviramo kot arhitekturno in oblikovalsko destinacijo in kot družbo s specifično arhitekturno in oblikovalsko kulturo.
Se vam zdi, da imamo preveč muzejev?
Da. Po evropski statistični raziskavi EGMUS imamo na prebivalca nadpovprečno število muzejev. Zdi se mi škoda, da so sredstva razpršena in so na koncu vsi muzeji finančno in kadrovsko podhranjeni.
