Tiskane izdaje
Akademik Milan Mihelič je bil rojen 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. V Ljubljani se je izšolal v arhitekta. Njegovo delo so nagradili z vsemi priznanji, ki jih je lahko arhitekt dobil v Sloveniji ali Jugoslaviji: Prešernova (1959), nagrada Prešernovega sklada (1968), Prešernova nagrado za življenjsko delo (1976), zvezna nagrada Borbe (1968) in Plečnikova medalja za arhitekturni opus (2008). Miheličeva kakovostna arhitektura pa je brez besed ali priznanj celostna pričevalka o sami sebi in svojem času.
Mihelič je arhitekt Ljubljanske šole za arhitekturo, modernist, prefinjen oblikovalec tlorisov in detajlov. S svojim delom je razvil jedro Ljubljane ob njeni glavni osi v smeri Bežigrada. Zasnoval je dve ikonski arhitekturi nekdanje države, trgovski hiši: Market v Osijeku (1963–1967) in Stoteks v Novem Sadu (1968–1972). Miheličev detajl kovinskega spoja nad železobetonskim slopom nosilcev palače v Osijeku je kiparska abstrakcija atlanta, ko podpira hišo in ves svet.
Navidezno gre za preprost konstrukcijski element, ki je elegantno povezal oblikovanje in funkcijo. Element pa je vodilni motiv vsega pritličja in hkrati značilen poudarek zunanjosti arhitekture, kjer ustvarja navidezno labilnost gladke ploskve obešenega pročelja nad lahkotnejšim, bolj odprtim pročeljem v pritličju. Je ključni detajl, ki omogoča odprt tloris. Ta trgovska hiša je vrhunski znanilec odpiranja proti potrošnikom in stavba, s katero je Mihelič prekosil svojega učitelja in vse druge arhitekte v tedanji državi. Detajl je nastajal prav v času rojevanja Bienala industrijskega oblikovanja v Ljubljani.
Ljubljanski Bežigrad od Savskega naselja (1957–1962) do Konstrukte (1965–1966) ali ustvarjalčeve hiše (1957–1959, 1975) ostaja jedro izjemne arhitekture, še iz časov, ko so gradile prostovoljske brigade in se je v vrsti čakalo na vrečo cementa ter niso bili na voljo vsi materiali sveta. Arhitekti Miheličeve generacije so kultivirali načine bivanja množic, ki so se s podeželja selile v mesta. Danes morda zapostavljene stolpnice Velenja, Vukovarja ali Ljubljane so za mnoge pomenile prvi stik s kopalnicami, sodobnimi kuhinjami, centralnim ogrevanjem in elektriko v vsaki sobi.
Mihelič je v severni Ljubljani mestotvorno in logično nadgradil konstante izbranih uličnih nizov. Nove stavbe so se zlile s predhodno strukturo brez cezur, kakor pri Konstrukti. Že pri preddverju Hale A Gospodarskega razstavišča (1957–1958) je umetnik pokazal, kaj bo njegov ustvarjalni kredo. To so preprost tloris, do skrajnosti premišljena konstrukcija in do zadnje podrobnosti oblikovan detajl.
Pri Hali B je bila dodana zunanja opna, vzporednica tedanjih trendov v slikarstvu in odmev Plečnikove šole, vzorec, ki so ga v tujini izumili desetletja kasneje. V materialu in obliki je podoben koncept preoblikovan v Mednarodno telefonsko centralo (1972–1978), ki je dobila ime Klavir. Arhitekt je s stavbo rešil tehnološke vozle tedanje namembnosti in problem mestnega vogala v kakofoniji starejših stavb. Ni pa mu bilo dano, da bi do konca izpeljal vizijo Bavarskega dvora, kjer zdaj rastejo bolj ali manj po(ne)srečene stavbe.
Zadnje večje Miheličevo delo je njegova cerkev v Stóžicah (1990–1994). Arhitekt sam, brez okrasja, z mojstrskim obvladovanjem tlorisa, materialov in svetlobe ustvari duhovni prostor. Stavbar si sam postavi najbolj trajen spomenik. Naša dolžnost je, da to opazimo in ohranimo bodočim generacijam. Čas je, da ob Plečniku in Ravnikarju dodamo nekaj mlajših imen. Mednje gotovo sodi arhitekt Milan Mihelič.
