Na ogled mojstrovine, ki niso bile razstavljene že desetletja
V eni od najbolj prestižnih galerij na svetu so prenovili štirinajst dvoran in razstavili sto pet novih mojstrovin.
Odpri galerijo
S prenovo razstavnih dvoran so Uffizi zaključili tudi zbirko beneških slikarjev. Letos praznujejo petstoto obletnico Cosima I. Medičejskega. FOTO: Handout/Reuters
»Kot bi v galeriji odprli še en muzej,« je po enoletni prenovi razstavnih prostorov, v kateri so slikarska dela iz 16. stoletja, dejal Eike Schmidt, direktor galerije Uffizi. V štirinajstih dvoranah je razstavljenih sto pet mojstrovin beneškega in florentinskega slikarstva. Obiskovalci lahko znova občudujejo slikarska dela, kot so Tizianova Urbinska Venera, Baroccijeva La Madonna del Popolo (Ljudska Madona), Commodijeva La Caduta degli Angeli Ribelli (Padli angeli) in mnoge druge umetnine, ki niso bile na ogled že desetletja.
Prenovljeni prostori v prvem nadstropju galerije obsegajo več kot tisoč sto kvadratnih metrov. Šestnajsto stoletje je bilo zlato obdobje italijanskega slikarstva, v tem času so začela svoje umetniške šole ustanavljati tudi druga mesta na Apeninskem polotoku, ki tekmujejo s Firencami.
Galerija Uffizi se razteza na prvem in drugem nadstropju renesančnega poslopja, ki je bilo zgrajeno med letoma 1560 in 1580 na območju med reko Arno in trgom Piazza della Signoria v središču Firenc. Načrte za poslopje je pripravil slavni slikar, arhitekt in zgodovinar Giorgio Vasari, ki je znan po številnih manierističnih slikarskih delih in zgodovinsko-literarnem delu Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov, v katerem piše o takratnih umetnikih, kot sta bila Leonardo da Vinci in Michelangelo.
Vasari je poslopje narisal po naročilu vojvode Cosima I. Medičejskega, stavba pa je bila prvotno namenjena mestnim uradom, po katerih je dobila tudi ime (beseda uffizio namreč v italijanščini označuje urad ali pisarno). Arhitekt je zgornje poslopje spremenil v zasebno galerijo za Medičejce in njihove ugledne goste, sprva pa je razstavljala večinoma antične skulpture. Vasari je bil dobro podkovan v slikarskih veščinah, kar je razvidno v ozkem in dolgem notranjem dvorišču.
Še ena arhitekturna posebnost je Vasarijev hodnik. Privzdignjena pasaža povezuje prostore galerije s palačo Pitti na drugi strani reke Arno, florentinski vladarji pa so se lahko mirno sprehajali med mestno upravo, galerijo in svojo palačo ter se tako izognili nevarnim ulicam. Z leti je zbirka umetnin na zgornjem nadstropju postajala čedalje večja, zato so nekatera neprecenljiva dela začeli seliti tudi v druge prostore.
Leta 1737 je Anna Maria Luisa Medičejska, poslednja v rodbini, podarila zbirko umetnin Habsburško-Lotarinški rodbini, ki je takrat upravljala s Toskansko vojvodino – a pod pogojem, da umetnine ostanejo v Toskani. Umetniški muzej v središču rojstnega mesta renesanse je obiskovalcem odprl vrata leta 1769, danes pa je ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Italiji.
Muzej se lahko pohvali z največjo zbirko umetnin Raffaella in Botticellija, poleg tega vsebuje najpomembnejša slikarska dela ustvarjalcev, kot so bili Giotto, Tizian, Caravaggio, Pontorno, Andrea del Sarto, Bronzino, Dürer, Rubens in še bi lahko naštevali. Med najbolj znanimi deli, ki pritegnejo obiskovalce z vsega sveta, sta Botticellijevi Rojstvo Venere in Alegorija pomladi, izjemno priljubljeni sta tudi Caravaggieva Meduza in Da Vincijevo Oznanjenje.
V Alegoriji pomladi je Botticelli upodobil skupino likov iz klasične mitologije, ki se druži v rajskem vrtu. Čeprav se večina umetniških kritikov strinja, da slika predstavlja alegorijo na prebujanje pomladi, je njen pravi pomen še vedno skrit za tančico skrivnosti.
Preprodajalec je potrdil njeno avtentičnost, vendar je Peruggio sočasno prijavil policiji. Sledila je odmevna aretacija, Mona Liza in njen tat pa sta zaslovela. Italijanska država je obljubila, da bo umetnino vrnila muzeju Louvre, vendar je pred tem pripravila razstavo v galeriji Uffizi, kjer je La Gioconda za nekaj časa zablestela v družbi sorodnih florentinskih mojstrovin. V Pariz je priromala nazaj leta 1914.
Caravaggieva Meduza prikazuje trenutek, ko grški mitološki junak Perzej obglavi gorgono. Njen obraz je slikar nadomestil s svojim. Zaradi »bizarne« in zapletene zasnove je slika v skladu s Caravaggievo edinstveno prevzetost z nasiljem in realizmom. Leonardo da Vinci je pri ustvarjanju Oznanjenja sodeloval s svojim učiteljem Andreo del Verrocchiem. Mojstrovina prikazuje angela Gabriela, ki je prišel sporočit devici Mariji, da bo čudežno spočela in rodila Jezusa. Ta tematika je bila zelo priljubljena v 15. stoletju, ko je da Vinci ustvarjal v Firencah.
Poleg odprtja novih razstavnih prostorov s slikarskimi deli iz 16. stoletja galerija letos praznuje petstoto obletnico Cosima I. Medičejskega, njemu so posvetili tudi tri začasne razstave. V vrtovih Boboli ob palači Pitti si je možno ogledati začasno razstavo britanskega kiparja Tonyja Cragga, čigar kovinske skulpture spominjajo na staljene kapnike.
V svoji dolgi zgodovini je galerija Uffizi preživela številne vzpone in padce, dve svetovni vojni, v zadnjih letih pa sta jo ogrozila tudi poplava leta 2017 in mafijski obračun. Leta 1993 je sicilijanska mafija izvedla atentat na tamkajšnjo Akademijo Georgofili in nastavila eksplozive v avtomobil, parkiran tik ob muzeju. Umrlo je pet ljudi, eksplozija pa je poškodovala tudi del galerije in Vasarijevega hodnika.
Po podatkih italijanskega ministrstva za kulturo galerijo vsako leto obišče okoli dva milijona ljudi, kar jo uvršča na četrto mesto za Vatikanskim muzejem v Rimu, Kolosejem in arheološkim najdiščem Pompeji. Za primerjavo: francoski Louvre na leto obišče tudi do deset milijonov ljudi. Na vrhu sezone so čakalne vrste za Uffizi lahko tudi do pet ur.
Prenovljeni prostori v prvem nadstropju galerije obsegajo več kot tisoč sto kvadratnih metrov. Šestnajsto stoletje je bilo zlato obdobje italijanskega slikarstva, v tem času so začela svoje umetniške šole ustanavljati tudi druga mesta na Apeninskem polotoku, ki tekmujejo s Firencami.
Zgodovina najodličnejšega muzeja
Galerija Uffizi se razteza na prvem in drugem nadstropju renesančnega poslopja, ki je bilo zgrajeno med letoma 1560 in 1580 na območju med reko Arno in trgom Piazza della Signoria v središču Firenc. Načrte za poslopje je pripravil slavni slikar, arhitekt in zgodovinar Giorgio Vasari, ki je znan po številnih manierističnih slikarskih delih in zgodovinsko-literarnem delu Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov, v katerem piše o takratnih umetnikih, kot sta bila Leonardo da Vinci in Michelangelo.
Galerija Uffizi se razteza v prvem in drugem nadstropju renesančnega poslopja. FOTO: Handout/Reuters
Vasari je poslopje narisal po naročilu vojvode Cosima I. Medičejskega, stavba pa je bila prvotno namenjena mestnim uradom, po katerih je dobila tudi ime (beseda uffizio namreč v italijanščini označuje urad ali pisarno). Arhitekt je zgornje poslopje spremenil v zasebno galerijo za Medičejce in njihove ugledne goste, sprva pa je razstavljala večinoma antične skulpture. Vasari je bil dobro podkovan v slikarskih veščinah, kar je razvidno v ozkem in dolgem notranjem dvorišču.
Stendhalov sindrom
Zaradi množice umetniških del v galeriji in v mestu mnogi obiskovalci doživijo slabost, vrtoglavico, nekateri celo padejo v nezavest ali začnejo halucinirati. O slabem počutju, ki ga sprožajo predmeti z izjemno lepoto, je pisal že francoski pisatelj Stendhal med obiskom v Firencah leta 1817. Gre za psihosomatsko stanje, ki je z leti postalo sopomenka za renesančno mesto.
Umetnine morajo ostati v Toskani
Še ena arhitekturna posebnost je Vasarijev hodnik. Privzdignjena pasaža povezuje prostore galerije s palačo Pitti na drugi strani reke Arno, florentinski vladarji pa so se lahko mirno sprehajali med mestno upravo, galerijo in svojo palačo ter se tako izognili nevarnim ulicam. Z leti je zbirka umetnin na zgornjem nadstropju postajala čedalje večja, zato so nekatera neprecenljiva dela začeli seliti tudi v druge prostore.
Leta 1737 je Anna Maria Luisa Medičejska, poslednja v rodbini, podarila zbirko umetnin Habsburško-Lotarinški rodbini, ki je takrat upravljala s Toskansko vojvodino – a pod pogojem, da umetnine ostanejo v Toskani. Umetniški muzej v središču rojstnega mesta renesanse je obiskovalcem odprl vrata leta 1769, danes pa je ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Italiji.
Direktor galerije Eike Schmidt pred enim najbolj dragocenih razstavnih kosov, Tizianovo Urbinsko Venero. FOTO: Handout/Reuters
Mojstrovine italijanske renesanse
Muzej se lahko pohvali z največjo zbirko umetnin Raffaella in Botticellija, poleg tega vsebuje najpomembnejša slikarska dela ustvarjalcev, kot so bili Giotto, Tizian, Caravaggio, Pontorno, Andrea del Sarto, Bronzino, Dürer, Rubens in še bi lahko naštevali. Med najbolj znanimi deli, ki pritegnejo obiskovalce z vsega sveta, sta Botticellijevi Rojstvo Venere in Alegorija pomladi, izjemno priljubljeni sta tudi Caravaggieva Meduza in Da Vincijevo Oznanjenje.
V Alegoriji pomladi je Botticelli upodobil skupino likov iz klasične mitologije, ki se druži v rajskem vrtu. Čeprav se večina umetniških kritikov strinja, da slika predstavlja alegorijo na prebujanje pomladi, je njen pravi pomen še vedno skrit za tančico skrivnosti.
Ukradena Mona Liza
Leonardo da Vinci je portret Mone Lize, ki je danes najbolj slavna umetnina, v Francijo iz Italije prinesel leta 1516. Bila je dokaj neznana, dokler je ni iz Louvra ukradel italijanski patriot Vincenzo Peruggia. Menil je, da se slikarsko delo mora vrniti v domovino, zato ga je leta 1911 spravil pod plašč in mirno odkorakal iz muzeja. Zbežal je v Italijo in umetnino skrival dve leti, nato se je odločil, da jo bo prodal preprodajalcu umetnin.Preprodajalec je potrdil njeno avtentičnost, vendar je Peruggio sočasno prijavil policiji. Sledila je odmevna aretacija, Mona Liza in njen tat pa sta zaslovela. Italijanska država je obljubila, da bo umetnino vrnila muzeju Louvre, vendar je pred tem pripravila razstavo v galeriji Uffizi, kjer je La Gioconda za nekaj časa zablestela v družbi sorodnih florentinskih mojstrovin. V Pariz je priromala nazaj leta 1914.
Prenovljene razstavne dvorane z italijanskim slikarstvom 16. stoletja. FOTO: Handout/Reuters
Caravaggieva Meduza prikazuje trenutek, ko grški mitološki junak Perzej obglavi gorgono. Njen obraz je slikar nadomestil s svojim. Zaradi »bizarne« in zapletene zasnove je slika v skladu s Caravaggievo edinstveno prevzetost z nasiljem in realizmom. Leonardo da Vinci je pri ustvarjanju Oznanjenja sodeloval s svojim učiteljem Andreo del Verrocchiem. Mojstrovina prikazuje angela Gabriela, ki je prišel sporočit devici Mariji, da bo čudežno spočela in rodila Jezusa. Ta tematika je bila zelo priljubljena v 15. stoletju, ko je da Vinci ustvarjal v Firencah.
Poleg odprtja novih razstavnih prostorov s slikarskimi deli iz 16. stoletja galerija letos praznuje petstoto obletnico Cosima I. Medičejskega, njemu so posvetili tudi tri začasne razstave. V vrtovih Boboli ob palači Pitti si je možno ogledati začasno razstavo britanskega kiparja Tonyja Cragga, čigar kovinske skulpture spominjajo na staljene kapnike.
Muzej, ki je preživel mafijski napad
V svoji dolgi zgodovini je galerija Uffizi preživela številne vzpone in padce, dve svetovni vojni, v zadnjih letih pa sta jo ogrozila tudi poplava leta 2017 in mafijski obračun. Leta 1993 je sicilijanska mafija izvedla atentat na tamkajšnjo Akademijo Georgofili in nastavila eksplozive v avtomobil, parkiran tik ob muzeju. Umrlo je pet ljudi, eksplozija pa je poškodovala tudi del galerije in Vasarijevega hodnika.
Po podatkih italijanskega ministrstva za kulturo galerijo vsako leto obišče okoli dva milijona ljudi, kar jo uvršča na četrto mesto za Vatikanskim muzejem v Rimu, Kolosejem in arheološkim najdiščem Pompeji. Za primerjavo: francoski Louvre na leto obišče tudi do deset milijonov ljudi. Na vrhu sezone so čakalne vrste za Uffizi lahko tudi do pet ur.
