Tiskane izdaje
Od tega torka si je mogoče razširjeno predstavitev Titana, Svilanita, Kika, Ete, Svita, Stola in Utoka ogledati na gradu Zaprice, razstavo pa spremlja Mali besednjak kamniške industrije.
V zadnjem času je veliko pozornost vzbudil Kik (Kemijska industrija Kamnik), kjer so vojaki skoraj eno leto odstranjevali eksplozivna telesa in tudi razstrelili več kot 20 ton črnega smodnika. Zemljišče za tri kilometre dolgim zidom, razdeljeno na 22 parcel, največ jih ima v lasti podjetje Iskra Mehanizmi iz Lipnice, je naprodaj.
Kumra je zanimalo, kako živi preteklost v mislih današnjih ljudi
Kik je leta 1996 postal delniška družba in se pozneje razdelil na več podjetij, večinoma so v stečajnem postopku. »Povsem mogoče je, da se bo uresničila napoved pisca s psevdonimom Futur, ki je leta 1967 v tovarniškem glasilu Barutane, to ime se je najbolj zasidralo med Kamničani vse do danes, zapisal, da bo čez 55 let glavna turistična atrakcija v Kamniku obrat črnega smodnika, ki pa bo konzerviran in spremenjen v muzej. Treba je dodati, da je v 60. letih smodnišnici šlo prav dobro in ni bilo nobene krize, smodnik in druge izdelke so nehali izdelovati konec junija 2013. Prav ta Futur je napovedal tudi izum barvne televizije in še, da bo direktor iz računskega centra lahko nadziral vse faze proizvodnje in da bodo podrejeni imeli v glavi vgrajen čip, tako da bo vsak trenutek vedel, kje so. Njegovo razmišljanje sem uvrstil v Mali besednjak kamniške industrije pod geslom Znanstvena fantastika. Toda če bolje razmislim, je imel tudi v tem prav. Resda čipov nimamo v glavi, jih pa imajo prenosni telefoni in tako tudi šef lahko podrejene v vsakem trenutku poišče,« je navdušen Marko Kumer.
Kumra je zanimalo, kako živi preteklost v mislih današnjih ljudi, in tako je s sodelavci posnel tudi sedem petminutnih filmov, ki si jih je mogoče ogledati v sklopu razstave. V Malem besednjaku kamniške industrije pa je pod gesli popisal vse mogoče, od sindikalnega turizma, voženj na delo s pregibnim avtobusom, tovarniške poezije do krvodajalskih akcij, delovne obleke, nacionalizacije, počitniškega dela, 1. maja in stavke.
Telovadba na delovnem mestu
Prva velika na Kamniškem je bila leta 1928 v Titanu in je trajala osem tednov. Po drugi svetovni vojni stavke niso bile stavke, ampak prekinitve dela, razmahnile pa so se po letu 1991. Spet je bila ena največjih leta 1993 v Titanu, ko so delavci ugotovili, da so vodilni ustanovili obvodno podjetje, ki dela iste izdelke in izčrpava matično podjetje. »Bil je velik revolt in direktorja so, kot so mi pripovedovali, celo hoteli vreči v peč. Vendar so se le pomirili in direktor je moral z danes na jutri oditi,« je povedal Kumer.
Pod geslom Šport in šah pa se da, recimo, prebrati, kako so v Svilanitu za vse tekstilne delavke, ki so delo opravljale v prisilni drži, uvedli dve desetminutni pavzi, v katerih so pod vodstvom animatork telovadile na delovnem mestu. Niso pa bile redke navdušenke, ki so si same skrajšale čas za malico in se igrale z žogo na tovarniškem odbojkarskem igrišču ...
Najbolj bridko usodo pa je vsekakor doživel Utok, saj živi le še v spominih nekdanjih zaposlenih, za njim razen opustošene stavbe nekdanje Konfekcije ni materialnih sledi. Začetek tovarne sega v leto 1924, ko je usnjarski tehnik Anton Knaflič kupil Trpinčevo usnjarno v Novem trgu. Z leti je iz nje s prizadevnim delom ustvaril ugleden industrijski obrat.
Od usnja do PVC-izdelkov
Tudi po drugi svetovni vojni je zaprosil za dovoljenje za ponovni zagon tovarne, toda nove oblasti so imele z njo drugačne načrte; nacionalizirali so jo in zelo povečali. Za Utok se je med ljudmi po vojni uveljavila kratična razlaga: Ukradena tovarna očeta Knafliča, navaja Kumer.
Visoke zgradbe in dominanten dimnik so naredili zarezo med nekdanjo naravno povezavo med Novim trgom in mestom. V tovarni so izdelovali svinjsko ter galanterijsko, knjigoveško in rokavičarsko usnje. Leta 1952 so bile zgrajene nova lužilnica s čistilno napravo, kalorična centrala in upravna zgradba. Konec 60. let so začeli izdelovati tudi usnjeno konfekcijo in vzpostavili mrežo trgovin po vsej Jugoslaviji. Sredi 70. let so se v tovarni zaradi krize v usnjarski industriji preusmerili v proizvodnjo PVC-izdelkov, postavili so tudi obrat za izdelovanje plastične obutve.
Na kopijo spomenika usnjarjem Kamničani še čakajo
To tovarne ni rešilo, pravzaprav jo je potisnilo še bliže bridkemu koncu. Po osamosvojitvi Slovenije je šlo podjetje v stečaj. Nazadnje je stečajni upravitelj vse stroje odprodal, tovarno pa so porušili; mogočni dimnik je s svojim padcem 25. marca 1998 nekaj čez poldne simbolično sklenil industrijsko dobo mesta Kamnik, pove Kumer. Na tem prostoru je ljubljansko podjetje ZIL inženiring financiralo gradnjo stanovanjske soseske, to pa so spremljale številne polemike.
Kamničani še vedno pričakujejo, da bodo investitorji izpolnili obljubo in na notranjem dvorišču soseske Mali grad postavili kopijo spomenika 12 usnjarjem Knafličeve tovarne, ki so padli med drugo svetovno vojno. Originalni bronasti kip, ki ga je izdelal akademski kipar Boris Kalin in je od 5. maja 1946 stal pred tovarno, je bil pred rušenjem Utoka premeščen, z deponije pa je v nepojasnjenih okoliščinah izginil pred desetimi leti.
