Največ denarja gre za plače zaposlenih

Živeti od kulture: Že zdaj daje kruh trem odstotkom delovno aktivnih Slovencev.

Objavljeno
13. november 2014 18.08
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Da je majhna država lahko draga, ponazarja tudi kulturna sfera. Tako imamo dve stalni operni gledališči, eno v prestolnici in drugo v Mariboru, torej eno na milijon prebivalcev. V bogatejši Italiji, domovini opere, je 13 stalnih opernih gledališč, eno na vsakih 4,8 milijona prebivalcev.

V rimskem opernem gledališču so zaradi napetosti, povezanimi s pomanjkanjem denarja in posledično sindikalnimi protesti, sredi oktobra odpustili vseh 182 redno zaposleni članov orkestra in zbora, s čimer naj bi prihranili 3,4 milijona evrov na leto.

Nadomestiti jih nameravajo z zunanjimi pogodbenimi sodelavci, s tem pa naj bi hišo rešili pred zaprtjem. Opere v Italiji kakor tudi večina drugih tamkajšnjih kulturnih hiš niso državne ustanove, ampak so fundacije, ki pa jih znatno podpirajo državne in lokalne oblasti.

Dirigenti in solisti niso redno zaposleni, ampak podpisujejo pogodbe za posamezne projekte. Povprečna neto plača redno zaposlenih zboristov in orkestrašev je 2500 evrov. Kar osem od 13 opernih gledališč je v dolgovih. Država vzdrževanja opere ne zmore več, kakor ga tudi ne zmore za muzeje in arheološke ostanke, ki so za kulturno identiteto Italije pomembnejše od opere.

Doslej je država prispevala 60 odstotkov sredstev glede na število zaposlenih, od naslednjega leta pa bo 50 odstotkov odvisnih od realnega dela v prejšnjem letu, 25 odstotkov bodo morale opere same zaslužiti, 25 odstotkov pa bo odvisnih od umetniške ocene prejšnje sezone, ki bo v rokah strokovne komisije.

Pa SNG Opera in balet Ljubljana? Skupni prihodki v letu 2013 so znašali 11 milijonov evrov. Od tega so sredstva ministrstva za kulturo znašala skoraj 10 milijonov, iz evropskih sredstev so prejeli slabih 200 tisoč evrov, lastni prihodki (vstopnice, abonmaji, sponzorji, drugi nejavni prihodki) pa so znašali 1,2 milijona evrov (okrog 10 odstotkov).

Večji del denarja, 74 odstotkov, so porabili za plače, 15 odstotkov za program, ostalo za druge stroške. Redno zaposlenih je 274, ki so lani izvedli 144 predstav. Povprečna neto plača zaposlenih v orkestru, zboru oziroma opernih solistov znaša 1300 evrov. Redno zaposlenih je 24 solistov in trije dirigenti.

Gostovanja v tujini doslej niso bila prioritetna dejavnost Opere in baleta Ljubljana, vendar bo po besedah ravnatelja Petra Sotoška Štularja po novem drugače. Dogovarjajo se za dve večji gostovanji v letu 2015, eno v Italiji in drugo v Nemčiji.

Nemočni pred zakonodajo

Ker redno zaposleni solisti, kakor v nekaterih gledališčih recimo režiserji, včasih nastopajo tudi zunaj matične hiše, smo Sotošek Štularja vprašali, kako to urejajo pri njih. Solist za takšne nastope potrebuje soglasje matične hiše, ki mu ga dajo, če to ne vpliva na delo v ustanovi. Denar gre solistu in ne matični hiši. »Praviloma se pri gostovanjih solistov, vsaj pri daljših, dogovorimo za neplačan dopust.«

So posamezniki, ki se izogibajo delu in kako lahko vodstvo v takih primerih ukrepa? »Taki primeri obstajajo tudi v naši hiši in nimamo skorajda nobene možnosti ukrepanja, saj tovrstne osebe zelo močno ščiti delovno pravna zakonodaja. Praviloma se tovrstni sodni postopki končajo v korist delojemalca,« pravi Sotošek Štular.

Ljudje, ki niso prav zavzeti za delo, praviloma obstajajo v vsakem kolektivu, vprašanje o tem smo sogovornikom zastavili izključno zato, ker nas je zanimalo, kako lahko v takih primerih direktorji ukrepajo glede na močan sindikat javnih delavcev in delovno zakonodajo. Ampak očitno glede delovne zavzetosti obstajajo tudi idealni kolektivi. Takšna sta po besedah direktoric Barbare Jaki in Barbare Ravnik kolektiva Narodne galerije in Narodnega muzeja Slovenije.

Narodna galerija ima za Slovenijo neprecenljivo vrednost v umetninah. Zbirka se resda ne more primerjati z zbirkami nacionalnih muzejev v državah z bogato kulturno in siceršnjo preteklostjo, pa vendar zato njena vloga za ta prostor ni nič manjša.

In kaj počnejo zaposleni v Narodni galeriji, kjer je že našla svoje domovanje večina umetnin, ki sodijo vanjo, skorajda pa ni več denarja za nove odkupe, čeprav se priložnost tu in tam pokaže? Je zaradi manj denarja v galeriji okrnjen tudi program?

Jakijeva pravi, da v različnih razstavnih prostorih pripravljajo večje in manjše razstave, v povprečju 22 na leto. Kljub številnim razstavam, ki jih podrobno navaja, pa gre tudi v Narodni galeriji največji delež denarja za plače, slabih 44 odstotkov, za program pa 14 odstotkov.

Preostanek denarja je namenjen odkupu dediščine ter tekočim stroškom. Skupni prihodki galerije so 1,8 milijona evrov, od tega prispeva država 89 odstotkov, s prodajo vstopnic, oddajanjem prostorov in sponzorji pa zaslužijo slabih 200 tisoč evrov.

Zaposlenih je 14 strokovnih delavcev (kustosov, restavratorjev, knjižničarjev), njihova povprečna neto plača je 1245 evrov. Zaposleni evidentirajo gradivo na terenu (cerkve, zasebne zbirke, prodajne galerije), pripravljajo razstave, kataloge, pišejo članke, vodijo po razstavah, restavrirajo ...

Muzejska trgovina kot dodatni vir

Zaradi dragocenega gradiva nacionalnega pomena ima posebno vlogo tudi Narodni muzej Slovenije. Njegov proračun v letu 2013 je bil 3,6 milijona evrov. Sami zaslužijo dobrih 22 odstotkov z vstopninami, prodajo literature in strokovnih izobraževanj.

Zaslužek iz muzejskih prodajaln in komercialnih otroških programov, kakršno je na primer organiziranje rojstnodnevnih zabav za otroke, je bil lani 118 tisoč evrov. Ravnikova se otepa primerjav z gledališči, koristne pa se ji zdijo primerjave med zavodi, ki opravljajo isto javno službo.

Tudi v Narodnem muzeju porabijo večji del denarja za plače, in sicer 2 milijona, programu pa namenijo približno tretjino proračuna. Lani so pripravili 9 razstav, štirikrat so gostovali, od tega dvakrat v tujini, izvajali so tudi programe za odrasle in otroke.

V muzeju je zaposlenih 45 strokovnih delavcev, njihova povprečna neto plača je 1400 evrov. Poleg z razstavami se ukvarjajo s podobnim delom kot v Narodni galeriji (predavanja, vodstva, vzdrževanje zbirke, pisanje člankov, pripravljanje publikacij ...).

Lani je bil proračun Drame dobrih 6 milijonov evrov, v tem znesku je bilo lastnih prihodkov 14,7 odstotka oz. slab milijon evrov. Za plače gre dobra polovica denarja, za program 700 tisoč, za druge stroške, tudi za obnovo Male Drame, pa preostalo. Zaposlenih je 120 ljudi, med njimi ni režiserja. Te vabijo po posameznih projektih. Razpon med plačami je precejšen, načeloma bi lahko rekli stimulativen.

Povprečna neto plača dramskega igralca je 1000 evrov, priznanemu igralcu pripada 1760 evrov, povprečna neto plača prvaka pa je 2150 evrov. Dramaturg je bolje plačan od igralca, njegova neto plača je 1150 evrov neto, priznani dramaturg pa zasluži malenkost manj kot dva tisočaka.

Nekateri redno zaposleni delajo tudi zunaj matične hiše. Sicer zanje velja konkurenčna prepoved, kar pomeni, da lahko delajo drugje, če so izpolnili vse delovne obveznosti v hiši in ne ogrožajo delovnega procesa in če delo ni v nasprotju z interesi Drame. Za vsako delo zunaj hiše je treba pridobiti soglasje. Na leto v Drami izvedejo 420 do 450 javnih nekomercialnih prireditev.

Ravnatelj Igor Samobor pravi, da se trudijo delo razporejati tako, da so vsi igralci in dramaturgi dobro zasedeni in dodaja: »Umetniški poklici so zelo specifični in se jih ne da meriti z normami drugih strok. O razporeditvi dela v gledališču odloča veliko faktorjev. Najprej dramske predloge, ki imajo različne zahteve glede starosti, spola, psihofizičnih danosti itd., potem režiserji in avtorske ekipe, ki v skladu z želenim rezultatom izbirajo igralsko zasedbo. Predvsem pa zasedenosti igralk in igralcev ni mogoče meriti na leto ali sezono, ker se resnična delovna obremenitev v repertoarnem loku simptomatično kaže skozi nekoliko daljša obdobja, na individualnem nivoju pa seveda tudi skozi različna starostna obdobja.«

Pri eventualni nezasedenosti lahko ukrepajo v skladu z zakonodajo, ki pa ne ponuja veliko manevrskega prostora, pravi Samobor. Postopki dokazovanja nezmožnosti za delo ali dokazovanje, da dela ni mogoče zagotoviti, so zamudni in skorajda neizvedljivi, še pravi.

Zaslužek tudi v kulturi

Sektor kulture v dobršnem delu javnosti velja za porabnika. A v resnici za celoto to ne velja, kot celota je dobičkonosen. V tem sektorju niso samo javni zavodi oz. ustanove, teh je po podatkih Ajpesa med vsemi le dva odstotka. Kot ugotavlja Brigita Lipovšek, ki se ukvarja s statistiko v kulturi (zadnja leta na kulturnem ministrstvu), je ta sektor lani ustvaril 685 milijonov bruto dodane vrednosti.

Nacionalnemu gospodarstvu je tako prispeval več kot štirikrat toliko novo ustvarjene vrednosti, kot je v sektor vložila država. Kultura je lani prispevala 2,2 odstotka skupne bruto dodane vrednosti države, kar je približno toliko kot gostinstvo ter več kot celotno kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo.

V čem je skrivnost teh številk? Brigita Lipovšek odgovarja, da je kulturni sektor sestavljen iz različnih subjektov: javnih zavodov, skladov oz. agencij, gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov, društev, samostojnih novinarjev, samozaposlenih v kulturi ...

Ti opravljajo razne kulturne dejavnosti (po metodologiji Eurostata: trgovine s knjigami in časopisi, izdajanje knjig, časopisov, računalniških iger, produkcije filmov, TV oddaj, videov, kinematografija, radio in televizija, arhitektura, oblikovanje, oglaševanje, prevajanje in tolmačenje, knjižnice in arhivi, muzeji, umetniško ustvarjanje ...

V kulturi je torej velika priložnost, ne nazadnje že zdaj daje kruh kar trem odstotkom delovno aktivnih Slovencev.