Penis v Vojni in miru šokiral televizijske gledalce

Serija BBC: Najnovejšo ekranizacijo Tolstojevega romana britanski kritiki hvalijo, ruski pa z njo niso najbolj zadovoljni.

čet, 04.02.2016, 10:00

Ekranizacije

Tokratna serija ni prva britanska adaptacija Tolstojeve romana Vojna in mir. Prvo serijo so posneli leta 1972 z Anthonyjem Hopkinsom v vlogi Pierra Bezuhova, za katero je dobil nagrado bafta. Vsega skupaj so v Rusiji in svetu posneli sedem verzij, prvi že v letih 1913 in 1915 v času nemega filma.

Najbolj znana sta ameriški film Vojna in mir iz leta 1956 in ruski iz 1968. Ruska verzija je najdražji film vseh časov, drugi film z največ statisti, menda z več kot 100 tisoč v prizorih Napoleonovega osvajanja. Leta 1956 so Vojno in mir posneli v ameriški in italijanski koprodukciji z Audrey Hepburn v vlogi Nataše Rostove.

Eden najboljših in najdaljših romanov kdajkoli napisanih, Vojna in mir Leva Nikolajeviča Tolstoja, je bil že večkrat ekraniziran. Najnovejša serija, ki jo je posnel BBC v režiji Toma Harperja in jo ta čas prikazujejo na na tej televiziji, vznemirja tako Britance kot Ruse, kajpak iz različnih razlogov.

Šestdelno serijo so v Veliki Britaniji začeli predvajati 3. januarja in že po prvi epizodi so se v večini britanskih medijev zvrstile ocene, večinoma zelo pozitivne. Januarja so jo začeli vrteti tudi v številnih drugih državah – v Avstraliji, Estoniji, Grčiji, Litvi, Belgiji, Luksemburgu, na Danskem, Norveškem Nizozemskem ter v ZDA. Tudi v ZDA so ocene dobre.

Zanimivo je, da kritiki večinoma ocenjujejo vsako epizodo posebej. V Rusiji serijo gledajo na internetu in ruske ocene so povsem drugačne od britanskih. Posamezne epizode trajajo 60 minut, v ZDA pa so se odločili za predvajanje v štirih dveurnih blokih.

Ekranizacija romana Vojna in mir o ruskih plemiških družinah v času Nepolenove invazije je zelo velik zalogaj. Standardno rusko delo na skoraj 1500 straneh je razdeljeno na štiri knjige in dva epiloga, od katerih je eden v glavnem narativen, drugi pa strogo tematski.

Poenostavljeno rečeno, prva polovica romana (prvi dve knjigi) se ukvarja izključno s fikcijskimi liki, drugi del in eden od epilogov pa je sestavljen iz nefikcijskih esejev o naravi vojne, politični moči, zgodovini in zgodovinopisju.

V nekaterih skrajšanih izdajah so te eseje izključili, ponekod so jih združili v dodatek na koncu knjige. Večina fikcijskih in zgodovinskih likov je predstavljena že v prvi knjigi, pripoved pa se v glavnem osredotoča na šest likov, katerih različne osebnosti in izkušnje tvorijo glavnino zgodbe.

Zanimiva igralska zasedba

Že same lokacije snemanja so nekaj posebnega in tudi drage ter same po sebi obetajo spektakel. Palači carice Katarine in Jusupov v Sankt Peterburgu, muzej Ermitaž ... Da BBC ne bi prekoračil proračuna, so producenti izbrali tudi cenejše lokacije v Latviji in Litvi. Snemanje je potekalo v neprijetnem času spora med Ukrajino in Rusijo in baltske sosede so bile zaskrbljene.

Zanimiva je tudi igralska zasedba, Pierra Bezuhova igra Paul Dano, ki se ga spomnimo iz filma 12 let suženj, Natašo Rostovo igra Lily James, ki jo poznamo iz Dowton Abbeyja, grofica Rostova je Gretta Scacchi, princ Nikolaj Bolkonski je Jim Broadbent, Andrej Bolkonski je James Norton, Vasilija Kuragina igra Stephen Rea ...

Poglavitni je scenarist

Naj vse to zveni še tako obetavno, je pri priredbi tako velikega klasičnega dela poglavitna vloga scenarista. Prekaljenega Andrewa Daviesa, ki je med drugim za serijo priredil roman Jane Austen Prevzetnost in pristranost in Malo Dorritovo Charlesa Dickensa, so ruski kritiki pričakali na nož. Namreč že v prvi epizodi je prizor, ki sugerira incest med Heleno in njenim bratom Anatolijem Kuraginom, in tega niso raztrgali le ruski kritiki, temveč tudi nekateri britanski literarni zgodovinarji.

Čeprav Tolstoj z mojstrsko občutljivostjo nakazuje, da je nekaj takega možno, literarni zgodovinarji, ki so se oglasili v britanskih medijih, zatrjujejo, da v romanu to ni eksplicitno rečeno. Ruski kritiki seriji očitajo, da so scenarista zanimale v glavnem seksualno žgečkljive podrobnosti in ne tematika romana. To je v nekaterih intervjujih priznal tudi sam scenarist, češ da je edino na tak način mogoče pridobiti gledalce.

Na angleški način

Iz Tolstojevega romantizma je nastala nova Jane Austen, pravijo ruski kritiki, vendar je treba pri tem dodati, da so Rusi bolj ali manj prepričani, kako so le oni sposobni razumeti in interpretirati ruska klasična dela, nikakor pa ne Zahodnjaki. Tu in tam je najti tudi kakšno pozitivno rusko oceno v slogu, da gre za lepo in inteligentno serijo, vendar »na angleški način«. Rusi seriji še očitajo preveč seksa ter dekoltiranih dam in so si v glavnem enotni, da je zgodba bolj britanska kot ruska.

Ne glede na nastavljene vabe bi si želeli, da bi serijo lahko gledali tudi na slovenski televiziji, saj je v njej poleg odlične kostumografije tudi zelo veliko prepričljivega, od prizorov bitk do dialogov in monologov itd. Ne nazadnje tudi britanskim kritikom ne kaže odrekati zaupanja. Guardian piše, da si ni mogoče predstavljati boljše verzije od te, medtem ko Telegraph meni, da gredo inteligentnemu pristopu pri ekranizaciji te fantastične zgodbe zasluge za največje število zvezdic in dodaja, da jemlje dih. Times ocenjuje, da gre v seriji za pravo ravnotežje med ljubeznijo, vojno, humorjem in strastjo. Res pa je, se strinjajo kritiki, da se je čustvena kompleksnost romana na zaslonu izgubila, kar pa je značilno za večino serij.

Zgroženi gledalci

V času interneta pa niso javni kritiki samo profesionalci, ampak tudi gledalci. Po predzadnji epizodi minulo nedeljo je družabna omrežja preplavilo ogorčenje gledalcev, ker se je na njihovih ekranih v prvem planu prikazal povsem gol moški, Oscar Pearce v vlogi podpolkovnika, ko je prihajal iz jezera. Zgroženi gledalci so na twitterju zapisali, da niso pričakovali, da se bo ruska klasika spremenila v Igro prestolov in nekateri so serijo poimenovali Vojna in penis.

O zgražanju gledalcev se je razpisala večina britanskih medijev in komentirala, da je ženska golota vsesplošno sprejemljiva in ne šokira, povsem drugačna pa je reakcija na golega moškega, kar komentatorji povezujejo s tem, da je na televizijskih ekranih malo golih moških. Kot pravi ena od komentatork je ta prizor koristen že zato, da se je razvila razprava o ravnovesju med moško in žensko goloto in dodaja, da oblačila žensk vsak dan javno kritizirajo, bodisi so oblečene preveč bodisi premalo.

Prijavi sovražni govor