Počitniški utrinki: Eni z nogami v lavorju, drugi zakopani v delo

Slovenske kulturnike ponavadi vidimo med delom: na tiskovnih konferencah, premierah, razstavah, literarnih branjih in pogovorih ...

To pot pa smo jih prosili za intimne trenutke njihovih počitnic. Objavljamo fotografije in zapise, ki so nam jih poslali.

Vsi posnetki so iz osebnih arhivov, z izjemo fotografije Uršule Cetinski, ki jo je posnel Mare Vaupotič (Zaklop).

 

Mitja Čander: Letošnje poletje je bilo lepo kot že dolgo ne. Tokrat je bilo res veliko časa za družino, ob morskih in drugih radostih smo letos obiskali Dunaj, v raziskovanju mesta, ki nam je tako blizu in hkrati tako daleč, se nam je pridružila tudi številna sestrina družina. Seveda pa pravega poletja ni brez dobrih knjig in kreativnih idej. Čas ni navadna potrošna roba, tega se najbolj zavedam takrat, ko ga je na videz v preobilju.

 

Katarina Marinčič: Počitnice, kot vedno, pod šotorom na grškem otoku. Letos smo se, po desetih letih, za dobre tri tedne vrnili na Naksos. Prekrasna pokrajina, fini ljudje, očarljivo glavno mesto, ki je ob vsaki uri dneva nekoliko drugačne barve.

 

Evald Flisar: Letošnji družinski dopust je bil kot po navadi povezan z obveznostmi. Trije tedni v ZDA v trikotniku Chicago, Washington in New York so poleg ogledovanja znamenitosti vsebovali branje v Kongresni knjižnici v Washingtonu, kjer je založba Texture Press predstavila 21 mojih del, ki so doslej izšla v Ameriki, udeležbo na premieri moje drame Antigona zdaj (Atlas Performing Arts Center) v Washingtonu (predsednik Obama se je v zadnjem trenutku opravičil), slavnostnim nagovorom na slovenski misiji pri Združenih narodih v New Yorku in udeležbo na letni konvenciji Slovenian Union of America v Chicagu. Sam sem vse te kraje seveda videl že prej, prvič pa jih je videl moj osemletni sin Martin. Na fotografiji sva skupaj na brooklynskem mostu v New Yorku.

 

Samo Rugelj: Prvič sem se s sinovoma na pot od Ljubljane do Triglava po transverzalni poti dr. Janeza Ruglja odpravil leta 2008, vendar nismo prišli do konca, ker sta bila še premajhna. Drugič smo šli na pot lani, vendar nas je zaustavilo vreme. Letos sva z ženo izkoristila paket lepega vremena in se odpravila v dvoje - ter uspela. Morda najine prigode izidejo tudi v potopisni knjigi prihodnjo pomlad.

 

Ana Dolinar: Z možem Sebastijanom in hčerko Ronjo smo za mesec dni odpotovali v Gano.Tam se nam je že po treh dneh pridružila deklica Nana Ama, ki je od takrat naprej del naše družine. Bivali smo v glavnem mestu Accra, par čudovitih dni smo preživeli pri Barbari Bizovičar in se odpravili na kar nekaj izletov.

Če ne bi moje srce že od nekdaj hitreje utripalo ob sami omembi Afrike, bi bila celotna izkušnja še toliko težja. Ljubim Afriko, njen značilni vonj, prah, vročino, kaos in vse čudovite kraje, ki ti jemljejo dih. Vendar pa sem bila tokrat neskončno vesela, ko smo se končno usedli na letalo in Nano Amo pripeljali domov.

 

Borut Peterlin: Na pot smo šli s starodobnikom, land rover Serija 3 iz leta 1972. To je spalna konfiguracija, zelo udobna za tri osebe. Nismo imeli kakega začrtanega plana, sproti smo se odločali, kam gremo. Ta fotografija je iz obiska sorodnikov na Turjaku, ki imajo nove hišne ljubimce, to je štiri kokoši, ki se pustijo božati.

Torej naš vikend izlet ni imel niti neke natančne destinacije niti časovnice. Pač oče organizira in tako smo se sproti odločali, kam pojdemo. Na koncu smo se odločili, da obiščemo prijatelje in sorodnike, ki jih nismo videli že predolgo časa. Pot nas je vodila iz Dolenjskih Toplic prek Kočevskega roga, do Rakovega Škocjana, Postojne, Ilirske Bistrice, Turjaka, izvira Krke pa spet nazaj.

Cilj nam je bil preizkusiti, ali lahko kot družina spimo, jemo in seveda potujemo v našem starodobniku, land roverju iz leta 1972. Avantura je odlično uspela in veselimo se nadaljnih podvigov. Morda smo tudi sedaj v gozdu, ko to berete!

 

Simon Kardum: Pasje vroče poletje v notranjskem hladu.

 

Uršula Cetinski: Na koncert Patti Smith 2. avgusta v Križankah sem odšla s strahom, saj je bil njen koncert pred štirinajstimi leti takšno doživetje, da si ga človek ne želi pokvariti z manj ekstatično izkušnjo. Toda strah je bil popolnoma odveč! Patti Smith je vrhunska, karizmatična umetnica, ki v dveh urah v poslušalcu zbudi najlepši izmed vseh možnih občutkov: občutek svobode.

Čim manj gnilih kompromisov in čim več občutljivosti za soljudi je recept te genialne glasbene gurujke za dobro življenje. Zato njen koncert ni le poletno doživetje, ampak tudi neizbrisen, silovit spomin na srečo, ki jo doživiš, kadar se ti zazdi, da si se vsaj za trenutek resnično vrnil k sebi.

 

Manca Košir: Letošnje počitnice so bile specifične, saj sem se po pol stoletja preselila iz stanovanja staršev v svoje lastno. Prijateljice so me ugrabile za vikende, da sem si odpočila, oddahnila. Na fotografiji sem na Kozjem vrhu na Koroškem, hudo zmartrana s knjigo v naročju. Pravkar odhajam z dvema prijateljema na morje za tri dni, a tam se ne fotkamo ...

 

Karmina Šilec: Najbolj vroče julijske dni sem doživela v Barceloni, kjer sem pripravljala mednarodni choregie projekt. S kar 110 izvajalci iz različnih držav smo postavili projekt Scivias in z njim nastopili v znameniti Palau de la Musica Catalana. Na prehodu iz julija v avgust sem v Pécsu na festivalu Europa Cantat z zanimivo mednarodno in umetniško prožno zasedbo pripravila choregie projekt, inspiriran s sanskrtiskim epom stare Indije - Mahābhārato, kot obredno dimenzijo brezčasnih napevov različnih tradicij.

Avgust pa je zaznamovalo gostovanje v Estoniji, ki se je bom - najbrž bolj kot po še enem choregie projektu tega poletja - spominjala po tem, da sem tam posadila hrast v razčustvovanem večernem slavju ob dnevu estonske neodvisnoti. Razpela in razgibala pa sem tudi 150 udeležencev Poletnega tabora Attacca, ki te dni poteka v Mariboru. Vmes med tem pa sem lovila dneve za hribolazenje po Sloveniji in moj prvi obisk Manchestra in Liverpoola. Fotografija je iz Palau de la Musica Catalana.

 

Katja Perat: Kot poštena prekerna delovka sem poletje preživela do komolcev zakopana v delo. Če bi si namreč za dopust izborila čas, zanj ne bi ostalo denarja.

 

Miha Kovač: Ena od reči, ki mi gredo v Ljubljani na živce, so ulični izvajalci narodno-zabavne glasbe. Ne zgolj zato, ker take glasbe ne poslušam, ampak predvsem zaradi tega, ker menim, da taka glasba ne sodi v urbano okolje. Harmonikarja, ki sem ju na začetku poletja posnel v muzejski četrti na Dunaju, sta bila zato pravi balzam za moja ušesa in dokaz, da lahko goveda in konji spravijo iz sebe tudi kaj bolj prefinjenega, kot je goveja muzika.

 

Robert Waltl: Kot že zadnjih dvajset let sem tudi letošnje počitnice preživel delovno, seveda z obilo užitka vmes. Na Dubrovniškem poletnem festivalu smo pripravljali Houellebecqove Osnovne delce (Elementarne čestice). Predstava, ki je bila zaradi grožnje pred islamskimi teroristi najprej prepovedana, kasneje pa vrnjena na program ob strogi policijski zaščiti, je zbrala izjemno avtorsko ekipo in igralce iz Hrvaške, Slovenije in Srbije.

Režiral je Ivica Buljan, glasbo je komponoral Mitja Vrhovnik Smrekar, kostume je prispevala Ana Savić Gecan, scenograf je bil Aleksandar Denić, v ekipi pa so bili poleg izjemnih mladih igralcev tudi naši stalni sodelavci Marko Mandić, Senka Bulić, Stipe Kostanić, Lucija Šerbedžija in Marko Cindrič ter legendarni Zoran Prodanović Prlja iz LET 3, s katerim sva prvič nastopila skupaj v predstavi Fedra leta 1996. Na fotografiji sva skupaj po eni izmed vaj, ki so trajale dolgo v poletne noči.

Po kratkem predihu na Korčuli, kjer smo dogovarjali gledališko sodelovanje v prihodnjih letih, poletje trenutno nadaljujem v Vidmu na Ecole des Maitres in Puppet Nomad Academy 4, kjer z 20 mladimi evropskimi igralci pripravljamo performans po knjigi Kapital Thomasa Pikettyja. V projektu sodeluje šest držav in več evropskih gledališč, letos je prvič zraven Slovenija oziroma Mini teater. V Ljubljani se bomo predstavili 10. septembra.

 

Sabina Kogovšek: Po dolgem času spet poletje tako, kot mora biti. Veliko morja, Radolški bazen, otroško divjanje, druženje s prijatelji, igranje, narava ...prelepa Gorenjska, ki jo med poletjem zamenjam za Ljubljano. Med vsem tem pa tudi trenutek, ki sem mu zaklicala: Postoj, kako si vendar lep!

Otok (ups, ime sem pozabila), knjige in bevanda v dvoje.

 

Nevenka Koprivšek: Pojem počitnic je zame vedno povezan z vodo in ker poletja že tradicionalno v znamenju priprav festivala Mladi levi, sem zato v

glavnem doma. Letošnje je bilo res vroče in je pomagalo že, da si natočim mrzlo pijačo, se zavijem v mokro brisačo, dam noge v lavor in ventilator v glavo. A takoj po festivalu se vedno odpravim na kak otok in če se uspem še potopit, je užitek popoln.

 

Vladimir Rukavina: Prvič v življenju na dopustu nisem ne bral ne pošiljal mailov, nisem bral časopisov ne gledal poročil, nisem klical v službo in ugotovil, da zna biti svet pravzaprav kar lep! Lep pozdrav s konca počitnic! Foto osebni arhiv

 

Janez Bogataj: Portret moje »znanke« na planini Tamare na Jelovici. Lastniki planine, družina Soklič (hišno ime Povšin), ohranja pričevanja o stoletjih pastirske dediščine v tem delu slovenskega alpskega sveta. Med svojim kratkih dopustom na turistični kmetiji te družine sem obiskal tudi to planino. Sicer pa je etnologov dopust vedno tudi raziskovanje.