Tiskane izdaje
Ali je politike pri odločanju o razvoju slovenske kulture premalo ali preveč? Če bi vprašali stroko, je odgovor znan: politika ima preveč besede. Če vprašamo politike, torej nekdanje tri ministre, pristojne za kulturo, in sedanjo ministrico, pa odgovor ni tako enoznačen.
Politika in stroka nista že sama po sebi dva povsem različna svetova. Zato ni nujno, da so politične odločitve že a priori nestrokovne in slabe. Kot tudi vsaka t. i. stroka ni nujno to tudi dejansko, lahko je le močna posamezna interesna skupina, katere cilji so sicer legitimni, ni pa nujno, da so tudi v javnem interesu. Posebno poglavje te zgodbe so gotovo tudi »anonimni« uslužbenci ministrstva, ki imajo na posamezne odločitve lahko zelo velik vpliv.
Tokratno vprašanje – kako bi dosegli odločilno besedo stroke pri razvoju slovenske kulture in zmanjšali vpliv politike, je zato morda tudi malce zavajajoče, saj predpostavlja, da je politike pri odločitvah o nadaljnem razvoju kulture preveč in stroke premalo. Za to predpostavko sicer obstaja več kot dovolj razlogov, ki pa se morda na koncu zgostijo v eno samo vprašanje – vprašanje o odgovornosti.
Majda Širca: Samoomejevanje politike
Vdori politike povzročajo nazadovanje institucij (politično kadrovanje), škodo dejavnostim (krnjenje avtonomije in stroke), zmanjšujejo kredibilnost (poslušnost ustvarja ubogljive državljane) in negirajo vlogo kulture kot prostore svobode (ukinjanje pristojnega ministrstva, vdor v vsebine ustvarjanja). Ključna varovalka je v samoomejevanju politike.
Za to pa je predpogoj razsvetljenost – ne v smislu, da se minister odpove teži svojega lastnega podpisa, temveč da svoj podpis dojema kot skrajno odgovornost v službi javnega. Švedi so, denimo, večino procesov odločanja prepustili agencijam (v smislu našega filmskega centra ali agencije za knjigo). Sama sem iz zakonov izganjala možnosti političnih vplivov – to je bilo ključno vodilo zakonov o RTVS in medijih.
Iskala sem sugestije v posvetovalnih strokovnih skupinah (na primer Dom in prostor za arhitekturo, ki smo jo priključili kulturi) in vire dodatnega vedenja v svetovalcih pri oblikovanju zakonodaje (mediji, film, reforme). Uvedla sem stalni dialog z nevladnim sektorjem in iskala lobistično pomoč pri zaščiti proračuna za kulturo kot tudi pri pobudi, ki sem jo sprožila v EU za uvedbo ničelne stopnje davka na knjigo. Pravzaprav je šlo za edino pobudo sistemskih sprememb na evropski ravni, ki je prišla iz Slovenije.
Dr. Žiga Turk: Politika ima premalo formalnega vpliva
Zmanjševanje vpliva politike je populistični šlager. Politika ima premalo formalnega vpliva. Minister dejansko odloča o tisočinki vseh sredstev za kulturo. Usmeritve, prioritete nastajajo v raznoraznih komisijah. Bistveno večji vpliv od ministra ima uradništvo in prijateljski krogi, ki člane svojega ceha predlagajo v vsa mogoča telesa.
Na mnogih področjih so zato rezultat fevdi. Minister bi moral imeti bolj proste roke pri kadrovanju, izbiri večjih projektov, določanju ciljev in usmeritev ... in s tem večjo odgovornost. Pa manjše skušnjave, da vpliva po ovinkih, manj transparentno in brez odgovornosti.
Dr. Uroš Grilc: Na vrhu Nacionalni svet za kulturo
To mora postati ena ključnih kvalitet novega modela. Ravni vključevanja stroke je več, potrebno pa je ločevati participacijo zainteresirane javnosti (interesne skupine) od participacije stroke.
Na vrhu modela bi moral biti Nacionalni svet za kulturo (NSK) kot najvišji organ civilne družbe z bistveno večjimi pooblastili, kot jih ima danes. NSK bi imenoval štiri dialoške skupine kot reprezentante kulturnih producentov: za samozaposlene, nevladne organizacije, javne zavode in zasebni sektor v kulturi. S spremljanjem stanja in predlaganjem rešitev s strani dialoških skupin bi bil NSK opremljen s konkretnim in ažurnim vpogledom v položaj producentov slovenske kulture.
S tem bi nadomestili Kulturniško zbornico. NSK bi dobil javna pooblastila tudi pri obveznemu dajanju mnenj k nacionalnemu in lokalnim programov za kulturo in predlaganju članov svetov v nacionalnih javnih zavodih. Vzporedno s temi usmeritvami bi morali preoblikovati tudi Nacionalni svet za knjižnično dejavnost.
Druga raven je dosledna depolitizacija svetov javnih zavodov: z novim krovnim zakonom bi morali sveti javnih zavodov na nacionalni in občinski ravni dobiti več pristojnosti in tudi odgovornosti, vključno z možnostjo imenovanja direktorjev.
Posamični ustanovitveni akt javnega zavoda bi imel bistveno večjo težo, saj se na podlagi poslanstva in področja dela javnega zavoda v njem individualno in ne več le na podlagi splošne zakonske dikcije opredelijo načini imenovanja članov svetov s strani ključnih akterjev, ki so povezani z izvajanjem javne službe. To toliko bolj terja jasno opredeljeno vizijo delovanja javnih zavodov.
Tretja raven je sedanji sistem strokovnih komisij kot zunanjih posvetovalnih teles ministrstva, ki bi jih morali nadomestiti z uvedbo »sveta za umetnost« in sveta za kulturno dediščino«, ki sta pluralno zastopana organa zunanjih strokovnjakov, ki v postopkih javnega financiranja podajata predloge za sofinanciranje programov in projektov. Ti predlogi bi bili za odločevalce zavezujoči.
Na novo je treba opredelili avtonomnost stroke na področju varovanja kulturne dediščine, tudi z reorganizacijo pristojnega zavoda, saj se kot posledica nejasnih pristojnosti pojavlja preveč anomalij, problem pa je tudi anemično odzivanje stroke na dogajanja v praksi. Oblikovati bi morali Nacionalni svet za kulturno dediščino in arhitekturo, ki dobiva s spremembo zakonodaje na področju gradnje objektov pomembno vlogo in javna pooblastila tudi pri oblikovanju prostorskih aktov.
Poseben problem je tudi sestava programskega in nadzornega sveta RTV. V njem bi morala biti zastopana izključno stroka, toleranca do politično pogojenih predstavnikov stroke pa ničelna.
Bizjak Mlakar: Najprej dialog in javna razprava
Tudi na tem področju so imeli dosedanji politični odločevali skrajne predloge – od tega, da se zakonske spremembe tega področja sploh niso dotikale, do predlogov ukinitve Kulturniške zbornice in nadomeščanje zbornice z množico interesno, ne pa nujno zagotovljeno strokovno strukturiranih dialoških skupin.
Odgovor bo treba iskati v sodelovanju s strokovno in laično zainteresirano javnostjo ob celoviti in daljši ter poglobljeni javni razpravi. Tovrstne javne razprave doslej ni bilo, obstaja le nabor delovnih gradiv, pa še to brez poslovniško zahtevanih obveznih prilog (analiz, primerjalnih študij, obrazložitev).
Politika ima odgovornost za vzpostavitev regulacije in mehanizmov, s katerimi zagotavlja javni interes na področju kulture. Zato je pomembno, da zna politika v dialogu s strokovno in z drugo zainteresirano javnostjo – uporabniki kulturnih dobrin, vzpostaviti oziroma uzakoniti ustrezne sistemske pogoje za sprejemanje odločitev na področju kulture.
Politika si mora zagotoviti možnosti, da lahko s strokovno pomočjo upravne in pravne stroke prepreči ter popravi morebitne zlorabe kompetenc strokovnih organov ali znotraj njih tudi pojave klientelizma, konflikta interesov, vpliva lobijev in podobnih anomalij, ki so seveda znotraj kulture ravno tako možni kot v vsaki drugi sferi.
Smiselna je tudi ureditev, pri kateri se stroka, kot na primer v primerih Javne agencije za knjigo ali Slovenskega filmskega centra osredotoča na vrednotenje programov po kriterijih za razporejanje sredstev, s katerimi zasleduje javni interes. Ustrezno je slediti dobri tuji in domači praksi tudi na drugih področjih.
Za vse navedeno so seveda potrebne tudi dokaj zahtevne spremembe na ravni zakonodaje.
