Tiskane izdaje
Splendid isolation, takšna bi morda lahko bila oznaka za življenjsko pot Jožeta Ciuhe. To velja tako za njegovo slikarsko oziroma celovito umetniško ustvarjalnost, kot tudi za njegov odnos do sveta in ljudi. Ne v smislu izrazitega kulturnega konzervativizma ali celo ljudomrzništva, temveč v svojevrstni zadržanosti in tudi distanci do značaja in dinamike kulturnih in družbenih tokov.
Leta 1924 v Trbovljah rojeni umetnik je bil pripadnik prve, tako imenova partizanske generacije, ki se je vpisala na novoustanovljeno ljubljansko akademijo upodabljajočih umetnosti. Vendar se tudi tukaj čuti določena zadržanost, morda celo skepsa, vsekakor pa nagnenje do analitičnega in akademskega pristopa do umetnosti, saj si je najprej izbral študij umetnostne zgodovine, arheologije in primerjalne književnosti in se šele nato namesto za teorijo odločil za prakso.
Prva povojna leta so bila v znamenju prevojnega barvnega realizma in seveda tudi nekaterih družbenih normativov (slikarsko specialko je sicer Ciuha opravil pri Slavku Pengovu, ki velja za najbolj eksponiranega predstavnika socialističnega realizma pri nas), ki pa so kmalu obledeli, tako da je bilo mogoče že sredi petdesetih let preteklega stoletja mogoče dovolj suvereno eksperimentirati s formo in vsebino. Pa tudi sicer se z rigidnim domačim okoljem nikoli ni niti povsem identificiral, še manj se mu je prepustil, že dovolj zgodaj se je odločil vzpodbude poiskati, kjer jih jih pač mogoče najti in to je v širnem svetu.
Popotniški začetki so bili skromni, pa vendar je njegov način ustvarjanja spremenil že zgodnji obisk Makedonije, ki ga je impresionirala s svojo arhaičnostjo in slikovitostjo ter freskami in bizantinskim izročilom, še večji pečat pa je na njem pustila francoska prestolnica. »Pariz je bil razodetje«, je zapisal trideset let kasneje v svoji biografiji, iz tega obdobja pa je tudi serija risb, ki s sintezo tehnične dovršenosti, spontanosti in inventivnosti predstavljajo enega bolj pomembnih delov njegovega opusa, pa četudi ostajajo širšemu občinstvu skoraj neznani.
Poklic gimnazijskega profesorja je sicer nekaj let opravljal dovolj benevolentno, v tem času so nastale tudi njegove prve knjižne ilustracije, vendar je njegov nomadski duh kmalu premamila sla po iskanju novih duhovnih koordinat. Kot štipendist burmanske vlade je dve leti preživel v Rangunu ter v tem času prepotoval še Kambodžo, Tajsko in dele Indije, Bangladeša in Indonezije. Tudi tukaj je prišel do izraza njegov riskarski talent, saj so popotne impresije spet zelo ilustrativne, pa četudi v primerjavi s prejšnjimi že nastopi izrazita stilizacija likov ter specifičen repetitiven in meditativen ritem, kar je nedvomno tudi posledica proučevanje vzhodnjaške filozofije in literature.
Naslednja postaja je bila veliko manj kontemplativna, saj je Ciuha sredi šestdesetih let odpotoval v Južno Ameriko. Brazilija, Argentina, Čile, Peru in Bolivija so predstavljali novo izkušnjo spoznavanja indijanskih kultur, nato je sledila kratka enoletna postaja v Stockholmu in nato še ameriško mesto Kalamazoo, kjer mu je Institute of Arts dal na razpolago velik atelje. Bivanje je izkoristil še za dolgo popotovanje po ZDA in Mehiki in se končno - vsaj začasno - ustalil v Parizu, kjer je, kot se je izrazil, »našel svoj prostor pod soncem«.
Poslej je deloval v trikotniku Ljubljana - Pariz - dalmatinski otok Šipan, se občasno posvetil poučevanju (med drugim je vodil seminar v Salzburgu, predaval na Zahodni michiganski univerzi, na mednarodni grafični šoli v Benetkah in na ljubljanski likovni akademiji), vendar je večino svojega časa posvetil likovnemu ustvarjanju. »V razsežnosti časa živim z delom in ga doživljam kot edino obstojno konstanto. Spreminja se naboj energije, spreminja se njena artikulacija, delo pa slej ko prej ostaja isto temeljno težišče, ki navzven uravnava ravnotežje s svetom in predvsem s samim seboj...«, je dejal v enem od intervjujev.
In to delo je bila karseda raznoliko. Slikarstvo, risba, akvarel, grafika, ilustracija, tapiserija, mozaiki..., ves opus pa ima nezgrešljivo »ciuhovski« formalni in vsebinski značaj. Sem sodi brezhibno obvladanje metjeja, visoka kultiviranost izraza, izjemna estetska senzibilnost, pogoste parafraze iz aktualnega, predvsem umetniškega sveta ter predvsem zanj tipična v slogu poznega modernizma neoekspresionistična stilizacija figur. Vendar je bilo njegovo delo pri kritikih sprejeto dokaj mlačno, neredko tudi z odkrito podcenjevalnim tonom. Nekaterim je bil preveč elitističen (»Ciuhina slikarija je le za snobe, preprostemu človeku ne pomeni ničesar...«), spet drugi so ga označili za umetnika, ki se izgublja v labirintih poznega modernizma in hermetični repetitivnosti izpraznjene forme.
Morda to deloma tudi drži, vendar je odšel eden zadnjih slovenskih umetnikov, ki v tovrstnem modernizmu ni videl zgolj umetniške forme (ali celo poze), temveč določeno življenjsko držo, ki ga je formirala kot erudita in človeka širokega duha ter v tem smislu kot naslednika žlahtne evropske tradicije umetnosti 20. stoletja. Ne zgolj likovne, bil je tudi - sicer skoraj anonimen - pesnik, napisal pa je tudi štiri knjige in sicer Okameneli smehljaj, Potovanje v deseto deželo, Pogovori s tišino in Kronika sedmih pozab. Naslovi, ki bi jih lahko simbolično uporabili tudi kot oris njegovega značaja in življenja.
