Tiskane izdaje
Vsako nedeljo ob enajstih zvečer približno 350.000 televizijskih gledalcev v Srbiji pohiti pred televizorje. Takrat se namreč na televiziji B92 začne oddaja 24 minut z Zoranom Kesićem. Kesić je ne samo eden najbolj gledanih voditeljev, ampak tudi eden najduhovitejših kritikov srbske resničnosti.
Poiskala sem njega in scenarista oddaje Nenada Milosavljevića in oba sta rade volje privolila v pogovor tik pred jubilejno 60. epizodo, po kateri je voditelj skupaj s svojo petčlansko ekipo odšel na letni dopust.
Vsaka epizoda se začne z neko televizijsko novico, včasih s posnetkom iz državne skupščine, včasih z izjavo predsednika Tomislava Nikolića ali odlomkom s tiskovne konference premiera Aleksandra Vučića. Nato se pojavi Kesić. »Auu,« rad večkrat ponovi. In nadaljuje svoj komentar, ki je pravzaprav mešanica analize, kritike in posmehovanja. Pove mi, da se ukvarja z neumnostmi, o katerih ima svoje mnenje.
Omenim mu, da mi prijatelji v Sloveniji pogosto pravijo, da so Srbi duhoviti, on pa se mi zdi pravi dokaz, da je to res.
»Radi mislimo o sebi, da smo duhovit narod, in se radi celo hvalimo s tem,« pravi Kesić. »Nato se hvalimo tudi s tem, da smo se v težkih medvojnih letih in med sankcijami vsaj znali iz vsega skupaj šaliti. Toda sam nisem prepričan, da so Srbi duhovit narod ali duhovitejši od kateregakoli drugega. Po mojem gre bolj za to, da si želimo – če že nimamo drugih stvari, na katere bi lahko bili ponosni in se z njimi hvalili – da bi bili vsaj duhovitejši od drugih.«
Scenarist oddaje Nenad Milosavljević, sicer novinar prav tako duhovitega spletnega portala njuz.net, dodaja, da je po njegovem humor pri Srbih pogosto obrambni mehanizem. Oglejmo si nekaj teh »njuz«: »Srbska vlada podeljuje azil vsem migrantom, ki kupijo stanovanje v Beogradu na vodi.« »Vlada že več let poskuša privabiti tuje naložbe, vendar se ne znajde najbolje, zdaj ko so te začele same prihajati v državo.« »Madžari so nam poskušali pomagati z gradnjo ograje, vendar ta ukrep ne bo zelo učinkovit, če naložbe ne bomo vključili v domači finančni sistem.« Azil bo, nadaljuje Nenadov članek, dobil vsak, ki bo kupil stanovanje v »Beogradu na vodi«, pod pogojem, da ni cenejše od 400.000 evrov in da prosilec stanuje v parku pri avtobusni postaji vsaj šest mesecev.
Tudi v 24 minutah se Kesić loteva madžarskega zidu in si predstavlja, da bo nekoč postal turistična zanimivost, ki bo pomagala premieru Vučiću pri njegovi kampanji Preživljajte počitnice v Srbiji. Toda to je samo ena od številnih šal ali – kakor sam pravi – »zafrkancij«, ki jih avtor najbolj gledane oddaje nerad kakorkoli predalčka.
Neumnost poimenujejo s pravim imenom
»Naš humor izvira iz tega, kar se nam dogaja,« odgovarja na vprašanje, ali ima svojo oddajo za politično ali humoristično. »Izvira iz izjav politikov in ljudi, ki odločajo o naši usodi, mi pa jih nato obračamo, gledamo, kaj se skriva za njimi, ter iščemo nedoslednosti, nelogičnosti in očitne neumnosti. In ker živimo v družbi, v kateri tega ne manjka, je naše delo razmeroma lahko. Ukvarjamo se z neumnostjo in jo poimenujemo s pravim imenom.«
Kesića vprašamo, ali se mu zdi, da vpliva na družbo, in takoj odgovori, da sploh ne dvomi o tem. »Nekoliko me je strah te velike odgovornosti,« nadaljuje, »saj ljudje pričakujejo našo oddajo kot zdravilo. In kadar nimam navdiha ali imam nahod, se počutim, kakor da ljudem nisem dal zdravila.« Že dvajset let se ukvarja s televizijskim novinarstvom, pravi, vendar še nikoli ni imel tako priljubljene oddaje. »Naše šale navajajo dobesedno kakor šale iz znanih filmov.«
Potem ko 24 minut udari po predsedniku Nikoliću ali premieru Vučiću, v Beogradu začnejo ugibati, ali jih bodo zaprli, jim prepovedali delati ali ukinili oddajo. »Nikoli ne čutim pritiska politikov,« pravi Kesić. »Toda potem ko opozorimo na neumnost, se nam zdi, da politiki delajo čedalje večje neumnosti, in včasih pomislimo, da to počnejo namerno, da bi jih uvrstili v našo oddajo, saj tako postajajo bolj priljubljeni in spoštovani. V skupščini imamo nekega poslanca, ki napačno uporablja besede. Televizijskemu studiu, denimo, pravi 'televizijske študije', zdaj pa je začel govoriti o 'vesoljskih letih' namesto svetlobnih letih. Kakor da poskuša vedno znova blekniti kakšno neumnost, da bi se spet pojavil v naši oddaji.«
Samo še tvitarske šale
Povem, da me slovenski prijatelji sprašujejo, kakšne so nove šale v Beogradu, vendar na to vprašanje oba zmajeta z glavo. »Slabo je,« pravi Milosavljević. »Šale o tem, kako skupaj hodijo Srb, Hrvat in Slovenec, nato pa se zgodi to in to, so izumrle. Humor se je razvil, se preselil na internet in se spremenil v tvitarske šale.«
Sogovornika ne skrivata, da sta njuna vzornika Jon Stewart in Stephen Colbert. »To je forma, ki nama ustreza,« pravi Milosavljević, »vendar smo se prilagodili našim razmeram. V Srbiji tega prej nismo imeli.« »Ne poskušamo ju posnemati,« pristavi Kesić, »pravzaprav mislim, da je naš humor ostrejši od njunega, saj so razmere, v katerih živimo, resnejše od njunih. Tu nas imajo pogosto za resen politični dejavnik, kar je noro, saj oddajo ustvarjamo zato, da bi bila smešna. Smo samo skupina ljudi, ki se radi zafrkavajo, kritizirajo in se predvsem smejejo. Po tem smo podobni Jonu Stewartu in Stephenu Colbertu.«
Srbski novinarji se pogosto pritožujejo nad omejitvami, ki jim jih postavlja država, nad cenzuro in vsiljeno samocenzuro. Toda Kesić vse to zanika. »Pri nas je preveč svobode, ne premalo,« pravi. »Seveda se šalim, toda pri tem mislim na nevestne urednike in novinarje tabloidov, ki izkoriščajo svobodo in nekaznovano blatijo ugled nekaterih ljudi. Žrtev izberejo po želji urednika in glede na politično usmeritev. In vse to se dogaja popolnoma nekaznovano! To pravzaprav ni vrhunec svobode, ampak sistemska pomanjkljivost.«
Ali verjameta izreku, da je v vsaki šali pol resnice? »Seveda, in to ne velja samo za Srbijo,« pravi Milosavljević. »Kadar resnice ni mogoče sporočiti drugače, jo lahko povemo skozi šalo.« »V naši oddaji je resnica naše mnenje,« dodaja Kesić. »Eno od izhodišč oddaje 24 minut je to, da imamo svoje mnenje o vseh vprašanjih, ki se jih lotimo. Torej je v vsaki naši šali 100 odstotkov resnice! Toda naše resnice. Trdno stojimo za vsako našo šalo!« Prav zato so tako priljubljeni. Ne zaradi neumnosti, ki jih razkrivajo. Zaradi resnice, ki jo povejo v 24 minutah vsake oddaje.
