Tiskane izdaje
Konec leta 2014 so se na italijanskem ministrstvu za kulturo odločili, da bo dvajset najpomembnejših državnih muzejev dobilo avtonomijo in novo vodstvo, za direktorje pa bodo objavili mednarodni razpis. Pred dnevi je minister Dario Franceschini povedal, da se je prijavilo več kot 1200 strokovnjakov, od tega osemdeset iz tujine.
Komisija, ki izbira te superdirektorje, mora biti seveda takšna, da ji nihče ne bo mogel oporekati strokovnosti. Tako so za petčlansko komisijo izbrali štiri Italijane in enega tujca; za predsednika postavili direktorja Beneškega bienala Paola Baratto, družbo pa mu delajo še Lorenzo Casini, pravnik in strokovnjak za kulturno dediščino, Claudia Ferrazzi, pred tremi leti ena vodilnih v muzejih Louvre, danes pa direktorica Ville Medici, Luca Giuliani, profesor na Humboldtovi univerzi v Berlinu, in Nicholas Penny, direktor Britanske narodne galerije. Prav oni so najprej izbrali po deset najbolj primernih kandidatov za vsak muzej. Pregledali so programe, se z njimi na kratko pogovorili in jih tudi točkovali.
Možnih sto točk ni dosegel nihče, le trije so jih zbrali 84 (kurator Sylvain Bellenger, avstrijski kulturni menedžer Gerald Matt in italijanska muzealka Cristiana Collu), jih je pa precej, ki se lahko pohvalijo z osemdesetimi ali več točkami. Jagodnega izbora treh kandidatov, ki so ga menda že pripravili kulturnemu ministru Franceschiniju in generalnemu direktorju italijanskih muzejev Ugu Soragniju, saj bo odločitev o izbiri direktorjev v njunih rokah, še niso objavili.
Za vodenje Galerij Akademije v Benetkah in Firencah, pinakoteke Brera, galerij Uffizi in Borghese, rimske galerije moderne in sodobne umetnosti, galerije Este, narodnih galerij Umbrije in Marche ter antične umetnosti v Rimu, muzejev Bargello, Capodimonte in Reggia, arheoloških muzejev v Neaplju, Reggio Calabrii in Tarantu ter arheološkega parka Paestum, Palazzo Reale v Genovi, Palazzo Ducale v Mantovi ter Polo Reale v Torinu so torej izbrali po deset kandidatov.
V resnici jih ni dvesto, temveč 120, med njimi petnajst tujcev, saj so se nekateri prijavili na več razpisov. Martina Bagnoli, ki je trenutno vodja oddelka za srednjeveško umetnost Walters Art Museuma v Baltimoru, se vsekakor želi vrniti v domovino. Njeno ime se namreč pojavlja kar na dvanajstih seznamih izbrane deseterice za superdirektorje.
Zanimiv je tudi primer Stefana Carbonija, trenutno direktorja Art Gallery of Western Australia v Perthu, sicer enega vodilnih strokovnjakov za arabsko in islamsko umetnost. Njegovo ime se namreč pojavlja na seznamih kandidatov za direktorje petih ustanov (Uffizi, pinakoteka Brera, galerija Borghese, Galerije Akademije v Benetkah in celo za muzej moderne in sodobne umetnosti v Rimu).
Rojeni Benečan je že vodil oddelek za islamsko umetnost v Metropolitanskem muzeju, kjer je postavil razstavo Benetke in svet islama 828–1797, bil gostujoči profesor na prestižnih univerzah, kurator številnih razstav po svetu in avtor knjig o islamski umetnosti. Tudi on se želi vrniti v domovino in skoraj gotovo mu bo to tudi uspelo.
Neodvisnost direktorjev
To so prve konkretne poteze pri koreniti reformi muzejev, za katere se je odločil italijanski kulturni minister. Ta uvaja finančno in upravljavsko avtonomijo muzejev. Reforma je bila nujna zaradi pretiranega vpliva politike na muzejski menedžment v državi, v kateri je kakih štiri tisoč muzejev skoraj povsem financiranih iz javnega denarja. Posledice tega vpliva so šibka povezanost med ustanovami, premajhna neodvisnost direktorjev muzejev in kuratorjev pri sprejemanju odločitev in zanemarljivo razvijanje odnosov z zasebnimi podporniki.
Italijanski parlament je lani sprejel 65-odstotno davčno olajšavo za leti 2014 in 2015 in 50-odstotno za naslednja tri leta za zasebne donatorje, ki (so)financirajo obnovo v muzejih, na arheoloških najdiščih, javnih knjižnicah in arhivih. Tak primer je vodilna italijanska banka UniCredit, ki je pred kratkim donirala štirinajst milijonov evrov za prenovo Arene v Veroni. Minister je uvedel avtonomijo tudi za porabo denarja, kajti javni muzeji v Italiji ne morejo reinvestirati dohodkov, ki jih zaslužijo s prodajo vstopnic, knjig, trgovino ali oddajanjem prostorov.
Vse, kar muzeji zaslužijo, gre zunanjim finančnim ustanovam, ki potem razdelijo ta denar med različne institucije. Čeprav je tak način omogočal preživetje mnogim manj pomembnim muzejem, so bile po drugi strani prikrajšane večje, na primer galerija Uffizi, saj je demotiviral direktorje. Tako bodo v teh dvajsetih muzejih – število še ni dokončno – sami upravljali svoje finance.
Avtonomija pomeni tudi neodvisnost pri razstavnem programu, raziskovalni dejavnosti, prenovitvenih projektih, kadrih, trženju. Še zlasti pomembno je slednje, saj država nima dovolj denarja za vzdrževanje ogromnega števila galerij in muzejev.
Tudi zato so se odločili za iskanje novih direktorjev z mednarodnim razpisom, saj je kulturni menedžment v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in nekaterih drugih državah precej bolj razvit. Strokovnost na določenem umetniškem področju je za direktorja samoumevna, brez poznavanja kulturnega menedžmenta pa tudi ne gre več. Iz teh razlogov lahko zdaj prvič v zgodovini ustanove, ki je izjemnega pomena za italijansko nacionalno identiteto, to vodijo tujci.
Reforma je razjezila številne visoke uradnike na ministrstvu za kulturo, ki po novem ne bodo več nadzirali muzejev z avtonomijo, in direktorje muzejev, saj se mnogi zavedajo, da bodo pogoreli na mednarodnih razpisih.
Čeprav so umetnostni zgodovinarji, kustosi in druga strokovna javnost v Italiji na začetku pozdravljali reformo in se strinjali z odprtostjo razpisov, se zdaj pojavljajo kritike tudi iz njihovih vrst. Spregovorili so nekateri izmed 120 kandidatov.
Tako je mogoče slišati, da petnajst minut, kolikor so jih imeli v treh dneh sredi julija na voljo za predstavitev programa komisiji, še zdaleč ni dovolj, da bi lahko podali bolj poglobljene zamisli o vodenju. Deset kandidatov je občutno preveč, poleg tega je komisija, čeprav ji vsi priznavajo kompetentnost, ocenjevala tako kandidate za vodenje arheoloških muzejev kot muzejev sodobne umetnosti.
Višje plače
Dvajset ustanov, ki bodo dobile avtonomijo, ni enakih. Direktorje sedmih najpomembnejših (galeriji Borghese in Uffizi, rimski muzej moderne in sodobne umetnosti, beneške Galerije Akademije, pinakoteka Brera, neapeljski Capodimonte in Reggia Caserta), bo izbral minister sam, drugih trinajst pa arhitekt Ugo Soragni, ki je na ministrstvu od lanskega decembra. Znano je tudi, da bodo direktorji sedmerice veličastnih na leto prejemali več denarja (okoli 145.000 evrov bruto plače), medtem ko se bodo morali preostali zadovoljiti z 78.000 evri in največ 15.000 evri za morebitno odlično poslovanje.
Ob tem je treba povedati, da so direktorske plače v italijanskih muzejih precej nizke celo za naše razmere. Tako ima Antonio Natali, direktor Uffizija, ki ga na leto obiščeta skoraj dva milijona ljudi, manj kot 2000 evrov neto plače na mesec. Tudi on je med deseterico kandidatov za novega direktorja, kjer je konkurenca izjemna. Za ta prestižni položaj se poteguje največ tujcev – kar pet.
Peter Assmann je trenutno direktor avstrijskega narodnega muzeja, David Ekserdjian je profesor renesančnega slikarstva na Univerzi v Leicestru, Katherine Getchell je pomočnica direktorja v Boston Museum of Fine Arts, Eike Schmidt iz Umetnostnega inštituta v Minneapolisu in Eleni Vassilika, ki že deset let vodi muzej egipčanske umetnosti v Torinu.
Med tujci, ki so se uvrstili na sezname kandidatov za vodenje dvajsetih izbranih kulturnih ustanov v Italiji, so najbolj znana imena Sylvain Bellenger, James Bradburne, Gerald Matt, David Ekserdjian in Eleni Vassilika.
Vse manj državnega denarja
Umetniške in kulturne dediščine držav ni lahko vrednotiti, gotovo pa je Italija po številu in raznolikosti umetniških del in arhitekture v svetovnem vrhu. Italija je za nekatere največji muzej na svetu, saj ima neprecenljive umetnine tako rekoč po vsem svojem ozemlju. Več kot petdeset milijonov ljudi vsako leto obišče samo štiristo največjih muzejev. Le vzdrževanje tega neizmernega kulturnega bogastva je finančni zalogaj, ki ga državna blagajna nima.
Tudi zato so v zadnjih letih zmanjševali denar, namenjen ohranjanju kulturne dediščine. Pred galerijo Uffizi v Firencah se res vije dolga vrsta ljudi, ki tudi po več ur čakajo na ogled zbirke (in vstopnica ni ravno poceni), vendar to še ne pomeni, da ima galerija dovolj denarja za vzdrževanje ogromnega poslopja in restavriranje umetnin.
