Tiskane izdaje
»A smo, a nismo?« se je zaslišal glas voditelja. Odgovora ni bilo. Iz molka, ki je, kot vedno, desetim odgovoril, je bilo jasno, da nihče ni bil za; leta 1923 pri Slovenski socialni matici izdana knjiga Trbovlje Toneta Seliškarja, za katero so na vsakoletni dražbi starih knjig, tiskov in zbirateljskih predmetov v organizaciji Antikvariata Glavan v okviru minulega Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu pričakovali vsaj izklicnih 20 evrov, je ostala neprodana.
Omenjeno vprašanje ni dopuščalo vmesnih pozicij, lahko si bil le za ali proti, šlo pa je za dobesedni citat posvetila, ki ga je Seliškar skupaj s svojim podpisom zapisal v izvod knjige, ki je bila naprodaj.
Si za ali proti? Si za to ali ono stran? Kupiš ali ne kupiš ponujeni predmet, ki se kmalu izkaže za bodisi zaželen bodisi nikomur potreben ali vsaj precenjen drobec tukajšnje kulturne ali obče zgodovine? Tudi nemara blagodejen avtogram (zaenkrat nekje na pol poti) svetega Antona Martina Slomška v pismu za ustanovo pri župnijski cerkvi sv. Martina v Kamnici pri Mariboru iz leta 1861, na dražbi, ki proti koncu leta vselej predstavlja magnet za zbiralce z vseh vetrov, tokrat ni nikogar prepričal. Vsaj ne dovolj, da bi se zanj ločil od 140 evrov.
Prav tako ne podpis trenutno manj svetega maršala Tita, ki se je, nekoč v 70. letih minulega stoletja, na poti na ta ali oni odmevni sestanek s puško sprehodil skozi gozd (najverjetneje nekje okrog Tržiča), uplenil gamsa in nato ob nesrečni živalci poziral fotografu. Rezultat je tako kot Seliškar in Slomšek podpisal, a ga nihče ni želel kupiti za pričakovanih 250 evrov.
Pri slovenskih dražbah – četudi je tu težko govoriti o množini, resnih dražb namreč skoraj ni – je vselej zanimivo, kako za razliko od običajnega političnega vsakdana, debat ob šankih in neiztrohnjene razklanosti nacije na dva zimzelena pola pod isto streho dražitelja mirno sobiva vse, kar je v taki ali drugačni obliki pristalo v zgodovini in postalo zbirateljsko zanimivo. Važen je le trg. Vse gre, kar gre ali pač ne gre. Tovrstne dražbe ne ponujajo le predmetov, ampak zaradi zgodovinske prepišnosti tukajšnjega prostora pravi mali festival minulih ideologij, ki se na dražbi, kjer si predstavitve lotov hitro sledijo, med seboj prepletajo, nekako spravno stapljajo.
Ko vidiš, da predmeti ljudi, ki naj bi jih nekdaj ali nemara danes silno občudovali, nikogar ne prepričajo, zatem pa se mala, a srdita bitka med potencialnimi kupci z dražbenimi številkami v rokah pripeti zaradi običajne škatle za piškote – vrh vsega že davno prazne –, si privoščiš malce anarhističen nasmešek ...
Kam je odletel Rdeči pilot?
Podpisi našega pomembnega literata, edinega beatificiranega Slovenca in bele vijolice so ostali neprodani, a so, po drugi strani, denimo, za podpis Jožeta Plečnika na pismu vladi, v kateri je branil ljubljanski Tivoli pred sečnjo in pozidavo, dosegli spoštljivih 490 evrov in tudi nasploh je bila dražba, kar je pri Antikvariatu Glavan stalnica, uspešna.
Prodali so okoli dve tretjini ponujenega. Od 164 predmetov iz dražbenega kataloga jih je 59 ostalo neprodanih (za primerjavo, pred tednom so na dražbi Društva galeristov in starinarjev Slovenije od 80 lotov prodali le pet), med njimi, denimo, lepa zbirka zgodnjih praških grafik Božidarja Jakca, za katere so prisotni ocenili, da niso vredne niti po 60 evrov. Trg slovenskih grafik ostaja prezasičen.
Dražbe so edini način prodaje, ki prinaša javno dostopne rezultate realiziranih prodaj, zaradi česar so za zbiralce pomembne in ob tem referenčne za oblikovanje trga. Četudi v Sloveniji žal ne govorimo o visokih zneskih – če običajno ob osrednjih tujih dražbah pišemo, da kaka umetnina v sekundah doseže milijonske zneske, so v naši očetnjavi posamezni dvigi včasih izraženi celo v centih, ne le evrih –, je za zbiralce tovrstnih del objava nekaterih rezultatov zanimiva. Kaj je šlo najbolj za med?
Najvišje ocenjena je bila z izklicno ceno 1.500 evrov prva izdaja Prešernovega Krsta pri Savici (ki je bil leta 1936 še Kerst per Savizi: povest v versih/sloshil dr. Preshérin, natisnil ga je Jožef Blaznik), ena občasnih zvezd tukajšnjih dražb. Znova se je pojavila v dražbenem katalogu in naposled lastnika zamenjala za 2060 evrov.
Med najvišje ocenjenimi predmeti je bil tudi silno redek izvod prve številke novomeške avantgardne revije Rdeči pilot iz leta 1922, ki jo je urejal Anton Podbevšek, njegova licitacija pa je v dražbo vnesla nekaj dobrodošlega svetovljanskega duha. Izklicna cena zanj je bila 600 evrov, pri čemer je Rok Glavan, ki je dražbo vodil, prisotnim takoj zaupal, da so zanj prejeli pisne ponudbe iz Beograda, Zagreba, Amsterdama, Londona in New Yorka.
Najvišja med njimi je bila 1665 evrov in prisotni na dražbi niso imeli nič proti temu, da bi izvod zapustil Slovenijo. Kam je pilot odletel, ni bilo rečeno.
Najbolj kraljevska cena za ... Kralja
Med predmeti s področja likovne umetnosti je najvišje, do 390 evrov, segla risba z motivom pusta Toneta Kralja iz leta 1930, do 380 evrov je segel plakat za koroški plebiscit Maksima Gasparija, kar nekaj drena je bilo tudi ob prodaji risbe z izsekom iz vedute Pazina, ki jo je ustvaril Saša Šantel in je lastnika naposled zamenjala za 300 evrov, enak znesek sta dosegli še izvirni stripovski tabli na temo Martina Krpana hrvaškega stripovskega avtorja in literata Ivice Bednjanca.
Tudi med knjigami je še več naslovov seglo v cenovni razpon med 200 in 300 evri, denimo Kratek popis Cesarstva Avstrijanskega Ludwiga von Hohenbühel-Heuflerja iz leta 1861, iz nemščine prevedene Nove kuharske bukve iz leta 1850 ali Cathecismus Petrusa Canisiusa iz leta 1770, po drugi strani pa ob Slomšku, katerega podpis ni bil edini predmet, ki je po dražbi ostal dražiteljem – enako se je zgodilo tudi prvi izdaji njegove knjige Blashe ino Neshiza v' nedelski sholi iz leta 1842, ki je bila ocenjena na 300 evrov –, tokrat ni bilo zanimanja niti za Valentina Vodnika. Z izklicno ceno 400 evrov za tretjo izdajo njegovih kuharskih bukev so pričakovali preveč, enako za njegove Pesmi za brámbovze iz leta 1809, ki so imele do pike enako cenovno izhodišče.
Glavan je znova poskrbel tudi za nekaj dražbene »dramaturgije«. Za uvod je ponudil nekoč menda prepovedano Račko Zlobudračko Ivana Jančarja iz leta 1954, ki jo je ilustriral Miki Muster (odžlobudrala je do 75 evrov), zaključil pa z (dobesedno) predvajanjem Internacionale, kar je bilo kar v sozvočju z datumom dražbe (na predvečer nekdanjega vsezveznega dneva republike).
Poslednji lot je namreč predstavljala mala plošča, na kateri sta ob tem napevu še melodiji Hej, Slovani! in Naprej zastava slave v interpretaciji Partizanskega pevskega zbora ter godbe milice pod taktirko Radovana Gobca. Vse to je bilo zapakirano v mičen ovitek, ki ga je oblikoval (in v tem primeru tudi podpisal) naš ugledni oblikovalec Matjaž Vipotnik.
Glavan je s to singlico od prisotnih iztisnil še poslednjih 24 evrov.
