Mama Smrkcev in Fračjega dola
Dušanka Zabukovec je avtorica izjemnega prevajalskega opusa. Zaslužna je za skoraj dvesto knjižnih prevodov in več literarnih oddaj, s podnaslovi je opremila več kot dva tisoč televizijskih serij in filmov, kot so Let nad kukavičjim gnezdom, Nekateri so za vroče in Briljantina. Številne generacije jo gotovo najbolje poznajo po legendarnih Smrkcih, ki se prav nič ne bojijo in družno Gargamelu fige pomolijo.
Radio Slovenija – od leta 1928 do 1991 Radio Ljubljana – je bil vse otroštvo njen drugi dom, saj je bila njena mama Marjana Vojnovič urednica glasbeno-govornih radijskih oddaj. »Da ne bi bila zaposlena v isti hiši, ker se to menda ne spodobi, sem se odzvala vabilu glasbenega urednika televizije Dušana Hrena in postala redaktorica glasbenih oddaj. Potem sem se preselila v službo za izmenjavo TV-oddaj, po domače za uvoz in izvoz oddaj, nazadnje pa v prevajalski oddelek, kjer sem zamenjala pesnika, pisatelja in prevajalca Ervina Fritza,« je povedala.
Da se je za vsako delo vredno potruditi, jo je naučil prav Fritz, »ki je rekel, naj vendar prevedem špico Muppet Showa, da se jo bo dalo peti. Navsezadnje sem prevedla več kot sto Muppet Showov, torej je bilo res vredno primerno prevesti tudi špico.«
Nato je dolgo službovala kot urednica prevajalka (iz angleščine, francoščine, italijanščine, hrvaščine in srbščine), po upokojitvi Ani Bitenc pa je postala vodja prevajalske in lektorske službe ter tam ostala do upokojitve. Prevajala je tudi leposlovna dela – kar počne še danes –, leta 2015 pa ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev za vsestranski, obsežen in vrhunski prevajalski opus podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo.
Večina izmed nas lahko le ugiba, kako je nekoč potekalo prevajanje (sinhroniziranih) risanih serij. Nam lahko orišete?
Sprva smo imeli na voljo posnetke na filmskem traku, ki smo si jih ogledali v projekcijski dvorani ter si posneli zvok, da smo si s posnetkom pomagali pri prevajanju. Videokasete so prišle na vrsto pozneje. Zato sem se tudi navadila označevati besedila – vsak prevajalec je to počel po svoje, ampak moja priredba je bila zelo točna in je med delom skoraj nisem spreminjala. Lahko bi rekla, da sem imela priredbo 'v prstu'. Podčrtovala sem, risala naglase, obkroževala tisto, kar se je bolje slišalo, da se je ločilo od glasov v ozadju, si tako rekoč delala didaskalije, potem pa sedla za pisalni stroj – sprva še ne za računalnik – in prevajala.
Prva ekipa, zaslužna za sinhronizacijo Smrkcev, je delala iz veselja in za dušo; po mojem smo se vrhunsko ujeli in ob delu uživali. Zato je bil izdelek tudi tako dober in vse kaže, da zimzelen. Posvetovala sem se z režiserjem Jožetom Voznyjem, ki sem ga poznala iz otroških let, on pa z igralci. Da bi sodelovala na snemanjih, skoraj ni bilo mogoče, že zaradi urnikov ne; bili so vezani na zasedenost snemalnega studia in igralcev. Tudi zdaj igralci ne snemajo kot zbor, vsi hkrati, temveč posamič, potem pa posnetke v montaži sestavijo v končno verzijo. Zelo zamuden proces, toda vsak, ki sem ga peljala v studio in mu pokazala, kako to poteka, je bil navdušen, zlasti otroci.
Predvidevam, da so se novi prevajalci dela priučili prek mentorstva.
Ja, na TV Slovenija – in prej TV Ljubljana – smo vedno imeli tako mentorje kot lektorje. Ta podpora je izjemno dragocena. Prevajalce smo tudi vedno spodbujali, naj sprašujejo, kajti zakaj bi na novo odkrivali Ameriko. Poleg tega je ustanovitev prevajalskega oddelka na ljubljanski filozofski fakulteti pomenila velik korak naprej; zdaj take oddelke ustanavljajo tudi na drugih slovenskih univerzah. Samo jezikovno znanje še zdaleč ni dovolj, predvsem zaradi nenehno spreminjajoče se tehnologije podnaslavljanja in medijskega prevajanja. Če je poskrbljeno za osnovo, je laže napredovati k odličnosti.
Z ekipo ste se lotili tudi prav tako legendarnega Fračjega dola.
Pri Fračjem dolu smo se še bolj razživeli, ker je glasba v njem igrala pomembno vlogo, in igralci so še posebej uživali. Mimogrede: čim slabše jim je šlo od grla, tem bolj so se veselili petja, kdo bi vedel, zakaj. Ko je bila serija dokončana, smo imeli celo praznično kosilo za ekipo. Za to priložnost sem na melodijo iz serije napisala novo besedilo, pel ga je Gojc, ki je že od nekdaj odličen pevec.
Pesmi sem prevajala ob zvočnih posnetkih, s slušalkami na ušesih; če jaz ne bi mogla peti besedila, ga tudi igralci ne bi mogli, torej je bilo pomembno, da se je besedilo ujelo z glasbo. Moje petje hčerama, ki sta zdaj prav tako jezikoslovki, očitno ni bilo ravno všeč, ker sta večkrat vprašali, 'ali mislim to še dolgo'.
Kot vodja prevajalskega oddelka nato seveda nisem imela več časa za prevajanje risank za sinhronizacijo, kajti to je zelo zamudno početje. Zloge sem štela na prste in prilagajala besedilo, dokler se ni ujelo z izvirnikom. Mogoče drugi to počnejo drugače. Saj pravim, zamudna reč. Delo prevajalcev risank je potem vodila urednica mladinskega uredništva Andreja Hafner Souček in bila pri tem odlična. Oblikovala je skupino igralcev prevajalcev, ki so točno vedeli, kaj potrebujejo pri branju.
Je pa prevajalčevo delo samotno početje, kar mi ustreza, ker pri delu potrebujem mir, če odštejem petje, ampak tudi to najraje počnem v samoti. Včasih sem pri pesmih sodelovala z Nado Žgur in to je bil poseben užitek.
Ob tem ste morali kopico besed izumiti, jezik skorajda odkriti na novo, vselej znova definirati njegovo lego.
Za vsako serijo risank sem najprej določila imena. V roke sem vzela debeli SSKJ in brskala. Prevedena imena so se tako po samoglasnikih kot po dolžini morala ujemati z izvirniki. In seveda z značaji junakov. Potem pa so se pri Mercatorju spomnili, da bi domislek sunili, ne da bi koga kaj vprašali, in v oglasih je začel nastopati 'Lakom lačen'. Takrat se nismo niti spomnili, da bi zaščitili avtorske pravice, a vsaj v tem pogledu se razmišljanje spreminja. In ukrepanje tudi.
Ker so risanke namenjene otrokom, sem vedno najprej pomislila, kako bi nekaj rekel otrok. Na srečo sem imela doma dve zelo jezični gospodični, ki sta mi večkrat pomagali najti primerno besedo. Nisem pa se navduševala nad žargonom. Pravzaprav sem nehala prevajati risanke za sinhronizacijo, ker je zadnji režiser, s katerim sem sodelovala, počel ravno to – igralce je spodbujal, naj se spakujejo kot kakšni cirkuški klovni, potem pa so mi otroci rekli, da risani junaki čudno govorijo.
Zlasti nacionalka še vedno ohranja visoko raven jezikovne kulture pri sinhronizaciji risank, tam, kjer namesto igralcev angažirajo ljudi z ulice, pa se to pozna tudi na končnem izdelku. Vem, da nekatere mame otrokom prepovedujejo gledati določene TV-programe, ker je jezik tako zanikrn.
Katere besede in fraze, ki ste jih položili v usta svojim likom, so vam najbližje, najljubše?
Težko bi se takole mimogrede spomnila kakšnih ponavljajočih se fraz. Še najbolj so šla v uho imena junakov, ki so tako dobro orisala njihove značaje. Pomislite na Smetko Marjetko, Smrketo, Figarja in Gravža, pa na Lakoma, Fračelo, Drdre, veliko jih je. So me pa včasih vprašali, zakaj so Smurfs postali Smrkci in ne, recimo, Štrumpfovi, kot na Hrvaškem.
Zvenijo podobno, ime je mogoče po potrebi zvijati in krotovičiti – na primer smrgode, smrkastičen –, pa tudi pomen se mi je v slovenščini zdel simpatičen. Za Fracke velja enako – najprej je bil zven, po imenu sem izbrala tudi naziv vasice Fračji dol. Sicer pa imena še zdaj iščem z brskanjem po SSKJ in pravopisu; ne boste verjeli, kaj vse človek najde tam.
Ste se že tedaj zavedali, da bodo vaši prevodi vplivali na številne generacije, da bodo praktično ponarodeli, da boste soustvarjali otroštvo mnogih?
Že dolgo se zavedamo, da je televizija zelo vpliven medij, nisem pa niti slutila, kako dolgožive bodo te risanke. To je nekaj takega, kot da bi filmskega ustvarjalca vprašali, ali je vedel, da bo njegov film uspešen in ovenčan z nagradami, in pisatelja, da bo njegov roman uspešnica. Kako že gre tisto reklo? Če bi bil vedež, ne bi bil revež.
Vseskozi se trudim, da bi bil jezik mojih prevodov dober zgled, zlasti za otroke. Eno so duhovite jezikovne igre, nepotrebno spakovanje pa je popolnoma odveč. Ko sem pozorno poslušala izvirnike, sem ugotovila, da so jezikovno nevtralni, lepi, in to sem upoštevala tudi v prevodih.
Vse se začne z izvirnikom – če je ta dolgočasen in pust, mu tudi najboljši prevajalec težko pomaga k priljubljenosti. Vsekakor pa se mora prevajalec odličnega izvirnika potruditi, da ga ne skvari, temveč približa gledalcem v svojem jeziku. Trud se vsekakor izplača, če prevajalec pri tem uživa, če je poklic zanj tudi konjiček, je pa sploh zmagal, kot rečemo.
Omenili ste, da je v današnjih risanih serijah vse preveč pačenja – je težava predvsem v hiperprodukciji, kvantiteti, zaradi katere trpi kvaliteta?
Problem nastane zaradi prepričanja, da kot študent v pol leta požreš vso učenost, potem pa greš lahko študirat kaj donosnejšega. Velika potuha je tudi splet, ker prevajalce hitro zapelje v kopiranje in lepljenje, namesto da bi se sami potrudili. Študentje so me pred leti vprašali, kako lahko prevajalec bolje zasluži. Moj odgovor je bil, da mora pač več delati. Žal. Pri prevajanju ni mogoče prodajati megle.
Komercialne TV-postaje poleg tega nimajo svojih prevajalskih oddelkov, temveč zanje to organizirajo tuji producenti, ki jim je figo mar, kaj piše na zaslonu ali platnu, samo da nekaj piše, če že zakon to zahteva. Tudi honorarji za medijske prevode so več kot otožni; če poslušam, v kaj vse morajo privoliti prevajalci, da sploh dobijo delo, pa še tisto revščino jim naročniki očitajo, češ da prevajati pa ja zna vsak z ulice … Žalostno. Ko sem slišala urednika, ki je rekel, naj mu nekaj 'pretipkam v slovenščino', me je kar zmrazilo. In to je rekel nekdo, ki dobro pozna film in delo prevajalcev.
Trenutna produkcija, kolikor ji sledim, jasno kaže, koliko truda je bilo vloženega v kak projekt in koliko profesionalnosti premorejo vsi, ki so bili pri tem udeleženi.
Zakaj je tako pomembno, da otroci rastejo s premišljenimi, hudomušnimi, izpiljenimi prevodi?
Tisto, česar se otroci naučijo doma, v vrtcu in šoli, jih spremlja vse življenje, tudi ljubezen do jezika in branja. Oboje jim lajša odraslo življenje in daje neskončno veliko užitka, če se tega zavedajo ali ne. Kdor slabo bere, ima tudi težave z razumevanjem besedil, torej z učenjem, študijem in v vsakdanjem življenju. Jezik je zelo koristno orodje, poleg tega je slovenščina neverjetno okreten jezik, čeprav nam slovenisti dopovedujejo, da je bodisi vse dovoljeno – ali pa, kar je še huje, da svojega jezika nikoli ne bomo dobro obvladali. Mar bi nam olajšali učenje in nas tu in tam tudi pohvalili.
