Tiskane izdaje
Kadrovanje v slovenski kulturi je že dolgo predmet kritik. Ni sporno samo, kako in koga postavljajo na direktorska mesta, temveč tudi, kaj se z izbranimi ljudmi zgodi, ko se njihov mandat konča. Neredko gredo njihove vodstvene izkušnje v nič, končajo celo kot brezposelni.
Nevarne avanture
Pa poglejmo, kje so nekateri vodstveni kadri, ki so tako ali drugače končali svoj mandat. Gašper Troha, direktor direktorata za umetnost ministrstva za kulturo pod ministrom Urošem Grilcem, je trenutno brezposeln. Prav tako je brez redne zaposlitve nekdanja direktorica Narodne in univerzitetne knjižnice Mateja Komel Snoj. Dela sicer na področjih, ki jo veselijo, vendar spadajo te njene dejavnosti v sklop »kulturnega prostovoljstva«.
Še ena brezposelna in kot taka tudi prijavljena na zavodu za zaposlovanje je Diana Koloini, nekdanja umetniška vodja Slovenskega stalnega gledališča Trst. Končuje doktorat, po težkem delu v Trstu ji čas za zbranost in resno strokovno delo prav pride. Ves čas pa tudi išče novo zaposlitev, prijavila se je na nekaj razpisov – in zdaj se že resno boji, da bo težko našla novo službo. Odhod v neurejeni SSG, zaradi katerega je prekinila redno zaposlitev, je morda bil pretirano nevarna avantura, ugotavlja.
Nemalo problemov je po izteku direktorske službe v SNG Opera in balet Ljubljana imel Borut Smrekar, ki je zdaj zaposlen zunaj glasbenega področja, in sicer kot svetovalec upravnice SLG Celje.
»Ni posledic za slabo vodenje in nagrad za dobro«
Sogovornike smo prosili tudi za načelno mnenje o tem, ali je slovenski sistem kadrovanja v kulturi dober in ali znamo izkoristiti kadre z vodstvenimi izkušnjami. Gašper Troha pravi takole: »Po mojem slovenski kulturni sistem ne deluje dobro, kar zadeva vodilne kadre, saj praktično ni menjav. Imamo kar nekaj direktorjev javnih zavodov, ki so ali so bili tam od nekdaj (npr. Mitja Rotovnik, Zdenka Badovinac …). Potrebovali bi sistem, ki bi omogočil prehode kadrov med ustanovami, obenem pa ocenjevanje njihove uspešnosti. Pri sedanjem stanju, ko država v kulturi financira več kot 70 odstotkov stroškov, je uspešnost težko meriti, pa tudi ko so stvari očitne, ni posledic za slabo vodenje in nagrad za dobro.« Tudi Mateja Komel Snoj meni, da so znanje, izkušnje in sveže ideje pri izbiri vodilnih kadrov prepogosto drugotnega pomena.
Borut Smrekar je še bolj oster, kar naravnost pove, da je slovenski sistem kadrovanja katastrofalen: »Smo brez vsebinskega koncepta, če za koncept ne štejemo negativne selekcije in političnega kadrovanja. Gre za splošen pojav v družbi, pri čemer se razmere iz leta v leto slabšajo. Ministrom je najpomembnejše, da nastavijo 'svoje ljudi', uradnikom pa, da imajo 'mir', ki ga ogroža že sleherno odstopanje od ponižnosti ali temnosivega povprečja. Da bi kdo pomislil na javno dobro in kakovostno opravljanje poslanstva zavodov, se že dolgo ni zgodilo.«
Tudi Diana Koloini je kritična: »Službo je v slovenski kulturi – kot je seveda dobro znano – težko dobiti, tako za mlade kot izkušene kadre, in nisem prepričana, da je pri slednjih kakovost dosedanjega dela najpomembnejši kriterij. O vodstvenih kadrih v slovenski kulturi pa mislim, da so izpostavljeni izjemnim pritiskom, njihove menjave in zamenjave oziroma nastavitve pa prepogosto spremljajo škandali, nerazumna odlašanja odločitev, zasilno reševanje situacij z vršilci dolžnosti in podobno, kar bremeni tako vpletene posameznike kot tudi (ali predvsem) urejeno delovanje institucij.«
Iz kulture v politiko
Težko iskanje novega delovnega mesta včasih čaka tudi tiste, ki se spustijo v politiko. Jožef Školč, kulturni minister v letih 1997–2000, in zdaj glavni tajnik Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS), pravi: »Delim usodo tistih, ki so bili v politiki, potem pa veljajo za neuporabne za kakršnokoli javno službo. Ne mine dan, da me kdo ne bi prosil za pomoč ali nasvet pri kulturnih projektih, v službo kot kulturnega menedžerja pa me ni nikoli nihče povabil, z eno izjemo. Prav tako nisem verjel, da bi lahko uspel na tovrstnih razpisih. Tako sem se znašel med brezposelnimi na zavodu za zaposlovanje, službo, ki jo imam zdaj, sem si našel sam, mimo političnih zvez.«
Majda Širca ni bivša direktorica kulturne ustanove, temveč bivša političarka, tudi bivša kulturna ministrica, njene izkušnje so podobne: »Političarka oziroma politik v Sloveniji ima pri zaposlitvi ogromno hendikepov, saj mu kontaminiranost s političnim delovanjem, ki je že samo po sebi dojeto kot nekaj slabega, zapira vrata tudi tam, kjer je lahko bolj koristen od drugih, ki se niso ukvarjali z 'umetnostjo upravljanja javnih zadev'.«
Predzadnji kulturni minister Uroš Grilc odgovarja, da je problem slovenskega sistema kadrovanja to, da sploh ni sistema oziroma da smo glede imenovanja direktorjev javnih zavodov v depresivnem stanju »onkraj dobrega in zla«, ki je kot takšno ujeto v konzerviranje obstoječih anomalij. Razlogov za to je več. Ključno se mu zdi, da nov ZUJIK omogoči različne oblike imenovanja direktorjev in prepusti ustanoviteljem (občini, državi), da v konkretnem ustanovitvenem aktu vsakega zavoda izberejo tistega, ki je skladno z vizijo razvoja kulture države ali občine ter vizijo delovanja posameznega javnega zavoda najprimernejši. To je bil njihov predlog v novem osnutku krovnega zakona o kulturi. Obenem je po njegovem mnenju v pogodbah o zaposlitvi direktorje treba zavezati h konkretno opredeljenim ciljem glede izvajanja programa (glede na njihov program dela in sprejeto strategijo razvoja posameznega javnega zavoda), nedoseganju teh ciljev pa mora slediti njihova razrešitev.
Jutri: Zakaj še nimamo mednarodnih razpisov za vodilna mesta v kulturi.
