Tiskane izdaje
Jubilejni 30. grafični bienale, ki ga je letos zasnovala gostujoča kuratorka dr. Deborah Cullen z deli 41 umetnikov in skupin na osrednji razstavi Prekinitev, se te dni pripravlja v Švicariji, v kateri nemški umetnik Thomas Kilpper oblikuje enega od nekdanjih ateljejev v novo umetniško zgodbo.
Švicarija ima pestro zgodovino. Na vzpetini za Tivolskim gradom so junija 1835 z godbo in ognjemetom slovesno odprli sprva leseno gostišče, poimenovano Švicarija (Schweizerhaus), stavbo pa je pozneje pozidal maršal Radetzky in kot lastnik Tivolskega gradu uredil tudi okoliške nasade. Ime Švicarija se je tako usidralo med Ljubljančani, da so z njim poimenovali tudi nov objekt, ki je bil zgrajen na kraju podrte Švicarije, tj. novi hotel Tivoli, večnadstropno stavbo, ki so jo zgradili leta 1910 ob upoštevanju prvin gorenjskega ljudskega stavbarstva po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha. Ta se je z njim uvrstil med iskalce tako imenovanega narodnega sloga, stila, ki se je takrat pojavljal tudi v slovenskem slikarstvu in kiparstvu. Hotel Tivoli je kmalu postal zbirališče takratnih boemov in predvsem umetnikov, denimo Ivana Cankarja, Vladimirja Levstika, Cvetka Golarja in drugih. Tam so se zbirali tudi delavci na praznovanjih 1. maja. Do konca prve svetovne vojne je bila današnja Švicarija hotel Tivoli, ob izbruhu oktobrske revolucije pa so jo naselili ruski emigranti, ki so zbežali iz domovine. V njej je delovala tudi plesno-baletna šola, po njeni preselitvi jo je najel kipar Ivan Zajc, znan kot avtor Prešernovega spomenika v Ljubljani.
V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so v njej ustvarjali še mnogi umetniki: Karel Putrih, Zdenko Kalin, Stojan Batič, Alojzij Kogovšek, Ivan Škrekelj, Drago Tršar, Anton Segulin, Dušan Tršar, Boris Prokofjev, Dragica Čadež Lapajne, Janez Lenassi, Julijan Renko, Lujo Vodopivec, Maja Mihelič, Ivan Fidler, Jakov Brdar, Jaka Mihelič, Karel Plemenitaš, Irena Špendel, Sergej Kapus, France Gruden, Mici Fleger, Staša Simčič, Mik Simčič in drugi.
Švicarija je zdaj zaprta, prebivalci izseljeni in čaka na obnovo MOL, v njej pa je predviden umetniški center s kiparskimi, slikarskimi in bivalnimi ateljeji ter razstavnimi prostori. V letih 2012 in 2013 je bila izdelana projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bo izdano predvidoma septembra. Začetek obnove načrtujejo leta 2014. Vrednost investicije je ocenjena na štiri milijone evrov, predvidevajo tudi sofinanciranje iz evropskih sredstev.
Do takrat pa, v enem od ateljejev, kjer je delal in ustvarjal kipar Dušan Tršar, v leseni parket brusi, žaga in kleše nemški umetnik Thomas Kilpper.
Politično angažirane intervencije
Kilpper (1956), ki živi v Berlinu, se je na mednarodnem umetnostnem prizorišču uveljavil s talnimi arhitekturnimi linorezi in lesorezi velikih dimenzij, s katerimi preobrazi zgodovinska poslopja in prostore, pogosto z razkrivanjem političnih in družbenih ozadij dogajanja v stavbah, najpogosteje v obliki instalacij in performansov »in situ«, na licu mesta torej. Na tleh naredi podobe, like ali intervencije, ki jih nato še natisne in postavi v javni prostor.
Tokrat v Ljubljani pripravlja projekt v okviru osrednje razstave 30. grafičnega bienala (odprtje bo 14. septembra), ki nosi naslov Prekinitev, v Švicariji pa bo prispeval enega od umetniških projektov, ki bodo na ogled v času bienala. Na lesenem parketu pripravlja lesorez, za katerega je kot osnovni motiv izbral barjansko kolo, tisto, ki je trenutno na ogled v ljubljanskem Mestnem muzeju in je najstarejše na svetu, šteje 5200 let.
»Neverjetno je, da je bilo komaj nekaj kilometrov od tu, kjer zdaj ustvarjam, odkrito nekaj takšnega, kot je najstarejše kolo na svetu,« je začel pripovedovati o svojem delu v prostoru, v katerem se je komaj dalo dihati od lesnega prahu, s katerim je bil zasičen. Snel si je varovalno masko, ki mu je ščitila dihala, ter ob zvokih ambientalne industrijske eksperimentalne glasbe, ki ga očitno motivira pri delu, spregovoril o težaškem fizičnem delu brušenja vzorcev v tla, ki ustvarja bolj okolje mizarske delavnice kot ateljeja.
Zakaj tla?
A zakaj ravno tla, nas je zanimalo. Veliko njegovih projektov je namreč izvedenih v parkete in talne podloge. Prvo intervencijo v leseni parket je naredil že leta 1997 v prostorih nekdanje Sovjetske vojaške misije v Frankurtu na Majni, nato je recimo leta 1998 posegel v 300 kvadratnih metrov velika lesena tla košarkarske dvorane. Leta 2009 se je na primer v kantini nekdanjega ministrstva za državno varnost Vzhodne Nemčije lotil plastičnega linoleja, v katerega je vklesal podobe od nacistične Nemčije do digitalne dobe, ki predstavljajo zgodovino obeh nemških držav in ponazarjajo upor proti sistematičnim krivicam in nadzoru. Zanimala ga je nemška zgodovina, kontinuiteta od nacističnega režima do danes, z istimi modeli varnostno-obveščevalnih služb nekdaj in danes.
S tlemi, pravi, se je začelo naključno, ko je delal risbe velikih formatov in iskal malo bolj trden material. Odločil se je za lesorez na parketu v stavbi, ki so jo namenili za rušenje. Prikradel se je vanjo in v tla naredil lesorez, dokler ga niso vrgli iz stavbe, čeprav je bila namenjena za rušenje. Nato je začel projekte, ti so se nanašali na zgodbe, ki so se odvile v teh stavbah, in v ta tla vpisovati in vrisovati tisto, kar se je na njih v preteklosti dogajalo. Vedno je raziskal, kaj se je v stavbi zgodilo. A zakaj tla, smo vrtali dalje. »Tla so zelo pomembna,« pravi. »Brez njih ne bi mogli ne živeti ne obstajati. Za človeka so eden od fundamentalnih elementov. Ko se na njih stoji, se pravzaprav vstopi v umetniško delo.«
Zgodbe iz Švicarije
Postopki in oblike, v katerih ustvarja, so predvsem instalacije, intervencije in grafike. Rad uporablja tudi material, ki ga najde na licu mesta. Tokrat je za svoje »platno« znova vzel parket in zbral prah, ki se je nabral v stavbi, ga zmešal z barvo in naredil odtise parketa na papir, ki ga je razobesil po stenah. Zgodbe o Švicariji in njenih prebivalcev se bodo morda odtisnile v skulpturah iz gline, ki jih bo dodal v instalacijo. Trenutno vrezuje v tla motiv barjanskega kolesa, sledili bodo odtisi plakatov iz zgodovine grafičnega bienala na blago, ki ga bo verjetno razobesil na fasado stavbe.
Na odprtju ga verjetno ne bo. Hiti nazaj v Nemčijo, da pripravi projekt za moskovski bienale, ki se bo odprl 19. septembra.
