Tiskane izdaje
Likovno prizorišče občasno zatresejo usodna vprašanja kot denimo Ali je konec umetnosti? Ali je slika umrla? Ali je lahko grafika v digitalni dobi še živa? ... Strah je odveč, gre bolj za običajna nihanja znotraj posameznih segmentov vizualne umetnosti, ki spodbudijo nova razmišljanja.
Z vprašanji grafičnega ustvarjanja so se včeraj ukvarjali udeleženci mednarodne konference Geslo: Grafika, ki je bila le del širšega istoimenskega evropskega projekta, katerega enakovreden segment je bilo več dogodkov (2012 – 2014) – potujoča razstava, delavnice, umetniške rezidence ...
Želeli so osvetliti različne teoretične in praktične poglede na nekaj večno aktualnih tem, povezanih z našim razumevanjem grafike in tiskane umetnosti v spreminjajočem se okolju sodobne umetniške produkcije na sploh.
Vprašanja o živosti sodobne grafike, njeni moči, aktualnosti, njenih mejah in nenazadnje njenih manifestacijah se neprestano porajajo, kar je, kot menijo organizatorji, pokazatelj, da je sodobna grafika živ del umetnostnega sistema, saj obstaja potreba po njenem neprestanem preverjanju in vrednotenju.
Umetnost v širšem smislu
Luis Camnitzer, v Nemčiji rojen urugvajski umetnik, je v svojem uvodnem prispevku postregel s simpatično metaforo. V filmu Scaramouche iz leta 1952 je Stewart Granger z nekom deli nasvet o sabljanju: meč moramo držati tako, kot da bi v roki držali ptico. Če je oprijem pretesen, lahko ptico ubijemo, če pa je preveč ohlapen, ptica odleti stran.
Zelo pazljivo je treba ravnati, da moramo tako ravnati tudi »z našo ptico, oziroma z našim mečem, torej z medijem, kot je grafika, oziroma umetnost v širšem smislu. Če umetnost razumemo kot kolekcijo predmetov in izdelkov ali kot način, kako jih proizvesti, lahko postanejo stvari preveč določene in ptico v roki preveč stiskamo.«
Gristi lasten rep
To, da je grafika živa in pogosto podcenjen žanr likovnega ustvarjanja, so menili vsi udeleženci konference, Paul Coldwell, umetnik in profesor umetnosti na londonski University of Arts, pa je izpostavil, da sta tako tisk kot tudi grafika čedalje bolj pomembna za sodobno umetniško prakso. Sodobno grafiko bi morali videti v vsej njeni širini, ne pa zgolj kot serijo grafik, natisnjenih na listu papirja.
Mednarodni grafični in likovni center je že več let središče debat o (ne)živosti grafike, saj je bil mednarodni grafični bienale, ki ga tradicionalno pripravljajo, v zadnjih letih deležen hudih vzponov in padcev. Po eni strani je sprožal debate o samem obstoju grafike, po drugi strani pa o smiselnosti prireditve s tako specifično programsko usmeritvijo.
Nevenka Šivavec, kustosinja, urednica in direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani, je v svojem zaključnem prispevku povedala, da se je ljubljanski Grafični bienale v svoji dolgoletni zgodovini postopoma ujel v zagato narcistične grandioznosti pa tudi pretirane identifikacije z medijem, kar je povzročilo, da je pogosto grizel svoj lastni rep.
Kot večina cikličnih likovnih manifestacij zasnovanih na prezentaciji ene likovne zvrsti je bil grafični bienale prisiljen v novem tisočletju na novo definirati svoje poslanstvo, kar je pomenilo na novo definirati njegovo izvorno utemeljenost v grafiki in posledično prilagoditi definicijo grafike dejanski umetniški produkciji. Zdi se ji tudi presenetljivo, kako je obsežna in intrigantna zgodovina ljubljanskega grafičnega bienala vse do danes ostala brez temeljite zgodovinske raziskave, sociološke analize in celo institucionalne kritike.
