Tiskane izdaje
Če bi želeli podati relevantno kritiko delovanja katerega koli muzeja, bi bilo nujno predstaviti problematiko delovanja sistema in s tem tudi okvire in možnosti, v katerih se je znašla posamezna institucija od financ do infrastrukture ter politike zaposlovanja.
Zame torej sploh ni vprašanje, ali je Moderna galerija svojo nalogo v tem kaotičnem obdobju tranzicije, torej v zadnjih dvajsetih letih, opravila pozitivno, kar šteje, je dejstvo, da ga je opravila. Že ena investicija v našem sistemu povsem ohromi delovanje hiše, kaj šele dve, o problematiki še vedno neurejenega sistematičnega razvoja in delovanja pa je odveč izgubljati besede.
Seveda pa nas kljub vsemu zanimajo presežki. Moderna galerija je odlično opravila preskok prostorskega povezovanja z novim skupnim evropskim prostorom. Nova zbirka Artest 2000+ definira neki povsem nov kontekst, ki je unikum, sicer lahko problematičen v smislu kontinuitete in nevezanosti na tradicijo slovenskega prostora, promocijsko pa izjemno relevanten. Ne samo da je ulovila trende, začela jih je tvoriti in na najvišji možni ravni postavila Moderno galerijo na zemljevid pomembnih akterjev sodobne umetnosti.
Moderni galeriji se predvsem očitata izključevanje in favoriziranje posameznikov. Vsi muzeji za sodobno umetnost se ukvarjamo z živo ustvarjalnostjo in s tem tudi ustvarjalci, za katere je vključenost še toliko bolj vitalnega pomena oziroma je izključenost lahko usodna. Jasno je, da smer, ki jo je favorizirala Moderna galerija z zbirko Artest 2000 + in z njo povezano razstavno politiko, ni edina možna, polje likovnega in vizualnega je seveda mnogo širše in bolj raznoliko vpeto v koncepte sodobnosti. Ne nazadnje tudi kritičnost do sistemov sodobnosti poznamo skozi bolj raznovrstne načine, kot je to bilo mogoče videti v Moderni galeriji.
Moje glavno vprašanje za prihodnost torej je, kako rešiti tranzicijsko zadnjo fazo in stabilizirati sistem rednega delovanja, kako slediti osnovnemu poslanstvu nacionalnega in kje ponuditi presežek, pri tem pa ne zapraviti pridobljenega odličnega mednarodnega statusa Moderne galerije.
Rešitev si predstavljam v smislu predlogov o dokončni sistemski ureditvi delovanja kulturnih institucij, sugestij o novem, sodobnem konceptu pomena in smisla nacionalnega v kulturi, prav tako pomembna je prava mera pri povezovanju v mednarodnem prostoru, kjer prav tako obstajajo modne muhe, klubi in klani ...
Za vse pluse in minuse delovanja Moderne galerije v zadnjih dveh desetletjih je odgovorna oziroma zaslužna predvsem dosedanja direktorica Zdenka Badovinac. Pri odločitvi za novo vodstvo bi morala biti v ospredju premislek o kakovosti programov posameznih kandidatov ter tudi njihova sposobnost, da bi jim teoretične zamisli uspelo tudi izpeljati.
