Arhitekturni bienale (2): Zakaj so si mesta danes tako zelo podobna

Slovenija ima na arhitekturnem bienalu v Benetkah svoj razstavni prostor, o čemer smo pisali včeraj, poleg tega pa je tokrat na različne načine navzoča toliko kot najbrž še nikoli.

Eden od kuratorjev črnogorske razstave je arhitekt Boštjan Vuga. Črnogorci predstavljajo štiri primere poznejše modernistične arhitekture kot izhodišče za razpravo o urbani obnovi v Črni gori in prihodnosti arhitekture v nekdanji Jugoslaviji. Ta štiri poslopja so ob otvoritvi vzbujala optimizem, danes pa propadajo in pričajo o zmotah modernizma in propadu jugoslovanske federacije. Eden od predstavljenih objektov, Dom spomina v Kolašinu, je delo slovenskega arhitekta Marka Mušiča.

Slovenci smo navzoči tudi v avstrijskem paviljonu, letos enem najlepših. Avstrijci predstavljajo »prostore moči« pod geslom »vsa moč prihaja od ljudi«. To sporočilo, na katerem je utemeljena moderna predstavniška demokracija, so vzeli za izhodišče predstavitve parlamentarnih poslopij 196 držav, med njimi tudi slovenskega. 3D printi poslopij v merilu 1:500 so prilepljeni na stene in so videti kot iz mavca oblikovani ornamenti. Centri moči so s temi malimi posnetki parlamentov videti v drugačni luči in omogočajo primerjavo med državami na podlagi arhitekturnega jezika in njegovih simbolov.

Prizidek ambasadi ZDA v Ljubljani

In Slovenija nastopa tudi pri Američanih, katerih paviljon je precej nedomiseln. Pod naslovom Ali ste del biroja ZDA so prikazali svojo navzočnost po vsem svetu, pri čemer so bili zelo natančni in niso izpustili nobenega kotička. Na majcenih barvnih fotografijah, s katerimi so prelepili stene svojega velikega paviljona, da so videti kot knjižnica, so predstavili vse pomembnejše objekte po svetu, ki so jih projektirali ameriški arhitekturni biroji ali pa jih nameravajo. Slovenije nismo našli na steni, je pa v njihovem katalogu. V njem je barvna risba zgradbe ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, ki je, kot je znano, niso projektirali Američani. Zgradbe so drži prizidek, ki ga Američani očitno nameravajo zgraditi, saj zraven piše v gradnji, pod načrt pa je podpisan arhitekturni biro iz ZDA.

Pravi otvoritveni šov je pripravila Južna Koreja, katere predstavnik se je povzpel na balkon paviljona in od tam samozavestno in na ves glas brez mikrofona – glasneje kot Slovenci z mikrofonom –, promoviral svojo razstavo in državo. Korejci so za razstavo najeli ekipo uglednih arhitekturnih in umetniških imen iz raznih koncev sveta. In Južna Koreja je dobila zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon za razstavo Pogled s ptičje perspektive: korejski polotok. Kakor so bile odločitve o tem, katere države so smele v Vrtovih zgraditi paviljon – nazadnje so to dovolili prav Južni Koreji leta 1995 –, tudi politične, je tudi glavna nagrada neredko vsaj deloma politično motivirana. Vseeno si je korejski paviljon zaslužil zlatega leva. »Ne sme in ne more biti sodobne arhitekture brez nacionalnih značilnosti,« je dejal Kim Jong-Il leta 1991 in to stališče je nazorno prikazano na tej sijajni razstavi, ki prvič prikazuje arhitekturna in umetniška dela Severa in Juga tega politično zapletenega polotoka.

Zgoščena predstavitev, polna navdušujočih modelov betonskih megastruktur, bombastičnih nacionalnih utrdb, vznemirljivih študij razmer na meji in čudovitih fotografij predstavlja arhitekturo kot vir skupne kulturne vrednote obeh strani. Ena od sob paviljona, naslovljena Utopična potovanja, je zbirka slik severnokorejskih umetnikov in arhitektov, ki upodabljajo fantastično vizijo turistične prihodnosti skupaj z linorezi in plakati od leta 1950, ki utelešajo pomen arhitekture pri oblikovanju te samooklicane utopične družbe. Paviljon prikazuje rezdeljen korejski polotok tudi kot simptom, arhetip in anomalijo burnega globalnega gibanja v zadnjih sto letih. Žirija je poudarila, da razstava pomeni izreden prispevek predstavitvi in obogatitvi vedenja o arhitekturi in urbanizmu v močno politično zaznamovanih razmerah.

Domiselni Poljaki

Obiskovalec bienala, ves čas bombardiran z informacijami, ki bruhajo z zaslonov, instalacijami in raznovrstnimi najnovejšimi digitalnimi umetniškimi prijemi – pri arhitekturnih predstavitvah namreč največkrat sodelujejo tudi umetniki –, nenadoma vstopi v kontemplativno oazo poljskega paviljona, enega najboljših tako idejno kot izvedbeno. Na vhodu prebere misel Adolfa Loosa: »Samo zelo majhen del arhitekture pripada umetnosti: grobnica in spomenik. Vse drugo, vse kar služi nekemu namenu, mora biti izključeno iz domene umetnosti.« Na sredini belega prostora je grobnica iz imitacije sivega marmorja. To je posnetek grobnice maršala Józefa Piłsudskega, vodje Druge poljske republike od leta 1918, ki je po smrti leta 1935 postal malone religiozni kult, njegov grob pa kraj domoljubnih romanj. Arhitekt grobnice Adolf Szyszko-Bohusz je 1937 dobil nalogo, naj v polnem sijaju prikaže poljsko zmagoslavje nad tujimi silami, ki so si ob koncu 18. stoletja razdelile državo. Gola kamnita plošča, ob kateri se dvigajo korintski stebri, veliko pove o sedanjem času in njegovi arhitekturi, ki jo utelešajo hitra modernizacija, nostalgija po zgodovinskih veličinah in namišljena nacionalna enotnost.

Učinkovito in poceni

Srebrnega leva je dobil čilski paviljon za razstavo, ki kritično razkriva del zgodovine globalnega obtoka modernosti. Z osredotočenostjo na bistveni del sodobne arhitekture – betonsko ploščo, monolit – razstava poudarja vlogo arhitekturnih elementov v različnih ideoloških in političnih kontekstih. Razstavljeni velik betonski blok je bil eden od prvih čilskega podjetja za prefabricirane, montažne betonske gradnje, ki ga je leta 1972 podarila Sovjetska zveza za popotnico na čilski poti v socializem pod vodstvom Salvadorja Allendeja. Betonska plošča je temeljni simbol sprejemanja modernosti, kar je koncept letošnjega kuratorja Rema Koolhaasa. Učinkovita predstavitev za malo denarja.

En sam tip arhitekture

Države so bile povabljene, naj vsaka na svoj način odgovorijo na problem brisanja nacionalnih značilnosti v arhitekturi zaradi sprejemanja univerzalnega modernega jezika. Odgovore je mogoče iskati s primerjavo mest pred stoletjem s prepoznavnimi uličnimi vonji, občutki in arhitekturnimi detajli in sodobnih brezobličnih steklenih stolpnic ter drugih urbanih zgradb. Vprašanje, ki si ga zastavlja kurator Koolhaas, je: Kako se je to zgodilo? Kako so lahko tako različna mesta sprejela idejo modernosti na tako homogen način, kako je en tip arhitekture postal prevladujoč? Koolhaas o sodobni arhitekturi nima dobrega mnenja, moti ga, ker ni več nobene razlike med »kitajsko, indijsko in švicarsko« arhitekturo.

Koolhas še meni, da je v 20. stoletju arhitektura izginila. Arhitekti danes v glavnem delajo profile skulptur za developerje. Mesta hočejo horizonte s prepoznavnimi stolpi, ki jih kreirajo globalni arhitekturni zvezdniki. In Koolhaas je eden od njih – po širnem svetu je zgradil številne steklene in betonske stolpe. Zvezdnike posnemajo drugi arhitekti in delajo različice za mednarodne korporacije in cenejše kopije za developerje. Tako homogenizirajo svet v brezobličen ne-prostor, v simulacijo Singapurja, se jezi Koolhaas. Kar je ostalo od arhitekture, so butični projekti, ki nas prepričujejo, da je še vedno nekaj racionalnosti za vsemi leti izobraževanja in vsemi stoletji kulture. Arhitektura je sprejela modernost in modernost jo je prežvečila in izpljunila.

Zvezdniki

Zato je Koolhaas bienale koncipiral tako, da prvič ni v ospredju sodobna arhitektura in tudi ne arhitekti. On sam pa je bil še kako v ospredju. Kadarkoli se je v prvih dveh dneh bienala pojavil kje na prizorišču, se je okrog njena zbrala gruča in vpijala vsako njegovo besedo. To so bili v glavnem ljudje, ki se ukvarjajo z arhitekturo, in zanje je Koolhaas, to je bilo očitno, arhitekturni guru, ki pa ima za povrh še karizmo.

Podobno je bilo, ko se je pojavil zvezdniški arhitekt Daniel Libeskind. V paviljonu Benetk, kjer je pripovedoval o tam razstavljenih svojih risbah, se je okrog njega gnetla množica občudovalcev, ki je vpijala njegove besede in si komajda upala dihati. Toliko o konceptu, ki naj bi arhitekte potisnil v ozadje.