Tiskane izdaje
Dolgo, od septembra leta 2005 do poznih mesecev leta 2007, je bila pred očmi vseh na londonskem Trafalgarskem trgu, na monumentalnem podstavku za spomenik, ki je ostal čudežno nezaseden, nakar so ga namenili seriji Fourth plinth (Četrti podstavek) in začasnim predstavitvam del sodobnih kiparjev, sedaj pa se bo več mesecev sončila na veliko južnejših geografskih koordinatah.
Med potekom 55. beneškega bienala bo uživala na beneškem soncu.
Gre za hendikepirano britansko umetnico Alison Lapper oziroma za njen kiparski alter ego z naslovom Noseča Alison Lapper, slavno delo podobno slavnega kiparja Marca Quinna iz zvezdniške in zlasti v devetdesetih letih razvpite londonske umetniške zasedbe YBA (Young British Artists, Mladi britanski kiparji), ki je s postavitvijo njene gole noseče figure na Trafalgarski trg – Lapperjeva je zaradi fokomelije že od rojstva brez rok in z deformiranima nogama – na preizkušnjo postavil ustaljene konvencije o tem, kakšen naj bi bil javni spomenik in kakšne osebnosti naj bi predstavljal.
Za štiri metre visok kip je potreboval 13 ton belega carrarskega marmorja in če je med ljudmi sprožil tudi pomisleke, so ga londonski golobi hitro vzeli za svojega in sodeč po fotografijah radi sedali nanj.
Golobov seveda tudi v Benetkah ne manjka, a je v lagunsko mesto, čeprav daje videz pravega kolosa, pripotovala lažje prenosna različica tega Quinnovega najprepoznavnješega dela. Opisujejo jo kot napihljivo, uporabili pa so jo že na otvoritveni slovesnosti lanskih paraolimpijskih iger v Londonu.
Meri kar enajst metrov v višino, v Benetkah pa je postavljena na točko, kjer jo je res nemogoče ne videti.
Stoji ob Palladijevi cerkvi S. Giorgio Maggiore na istoimenskem otoku nasproti Markovega trga, kjer bo na očeh prav vsem obiskovalcem 55. beneškega bienala, čeprav uradno ne bo del njegovega programa.
Kip je že prevzel vlogo osrednje aktualne sodobne atrakcije, ki jo je še donedavno zasedal Deček z žabo Charlesa Raya, postavljen na Punto della Dogana, kjer je sprožil polemiko, nakar so ga morali umakniti. Ima pa še eno nalogo.
Opozarja na ambiciozno Quinnovo razstavo, ki bo med celotnim potekom bienala dostopna nedaleč stran.
Na Otoku S. Giorgio Maggiore je namreč tudi sedež Fundacije Giorgio Cini, ustanove, ki je na umetnostnem področju zazrta predvsem v znanstveno raziskovanje starejše umetnosti, zlasti beneške, a se je kot mnoge sorodne ustanove odprla tudi sodobni umetnosti. V fundaciji so odprli razstavo Quinnovega dela z več kot 50 njegovimi deli, tudi še nerazstavljenimi, dela iz njegovega cikla iz leta 2005 Razvoj (Evolution), ki ga sestavlja deseterica monumentalnih marmornih kipov s podobami fetusov, pa so na ogled v postavitvi, zasnovani prav za prostor fundacije.
V zarodkih je zapisano življenje in to ob svojem nasprotju, smrti, predstavlja pomembno temo v kiparjevem delu. Podobno kot teme lepote, razmerja med umetnostjo in znanostjo, telesa ali mehanizmov preživetja.
Quinnu se sicer za preživetje ni bati. Ustvarja tudi v pregrešno dragih materialih, denimo zlatu, v katerem je ovekovečil manekenko Kate Moss. Potreboval je 50 kilogramov zlata, kar skoraj ustreza »naravni« teži (seveda manekenke), sicer pa je Mossovo večkrat upodobil. V težavnih položajih za jogo, v katerih njeno osramje ni bilo ravno spregledano.
Znan je tudi po zgodnjem kiparskem avtoportretu Self iz petih litrov (lastne) zamrznjene krvi ali mnogo mlajšem portretu svojega sina, ki ga je izdelal iz placente in popkovine, pridobljene ob porodu, pri ustvarjanju pa se ne omejuje le na kiparstvo.
Tudi v Benetkah je mogoče ob kipih videti še njegove slike, risbe in druge umetnostne objekte.
