Tiskane izdaje
Na njej ga bo mogoče srečati v najprepoznavnejši vlogi oblikovalca, ob tem pa kot športnika in avtorja takšnih del, da manekenkam, tudi tistim, ki so dodobra izgubile tretjo, prostorsko dimenzijo, zlepa ne bi uspelo zlesti vanje. Denimo grafik ali stenskih tapiserij.
Kot atlet je seveda neprimerno manj znan kot po vlogi modnega oblikovalca, pa čeprav je na italijanskih in mednarodnih atletskih seniorskih tekmah sodeloval tudi v času, ko si je že naložil osmi križ.
Zdaj že nekaj več kot leto nosi devetega. Letošnjega 11. februarja je namreč minilo 91 let od dne, ko se je v Dubrovniku, v tedanji Kraljevini Jugoslaviji, rodil Teresi de' Vidovich, pripadnici prastare plemiške družine iz Šibenika, in Vittoriu Missoniju, pomorščaku, kapitanu s poreklom v Furlaniji.
Po južnodalmatinski prestolnici se je podil le prvih šest let, nakar se je njegova družina preselila v Zadar, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. V njem je odraščal do izbruha druge svetovne vojne oziroma do leta 1941.
Sprva je kazalo, da se njegovo življenje ne bo odvilo ob volnenih nitih v pisanih barvnih tonih, s katerimi je zaslovel, ampak ob dolgočasno belih, tistih, ki določajo meje tekaških prog na atletskih stadionih.
Že leta 1935 je vstopil v italijansko nacionalno atletsko selekcijo in štiri leta zatem na Dunaju postal študentski svetovni prvak, specializiral pa se je za tek na štiristo metrov in za tek na isto razdaljo z ovirami. Čas 48,8 sekunde, ki ga je v Milanu dosegel leta 1937, pri šestnajstih, ko še ni dosegel 186 centimetrov višine, med Italijani še danes velja za rekordnega za to starost.
Vojno je prespal kot gost kraljice
Vzhajajočo atletsko kariero je prekinila vojna. Bil je vpoklican in poslan na afriško fronto, kjer se je hitro izkazal kot vojak, ki je sposoben bombni napad zaveznikov kar prespati.
Nekoč po vojni je za časnik Il Corriere della Sera izjavil, da se je konec oktobra leta 1942 znašel sredi trinajstdnevne druge bitke za El Alamein v Egiptu, tiste prelomne, ki je z zmago zaveznikov silam osi preprečila osvojitev Egipta in Sueškega prekopa. »Neke noči sem se znašel sredi bitke, bil sem sam v puščavi, pod bombami armade Bernarda Montgomeryja. Odkotalil sem se do jarka in pod nebom, presvetljenim od bliskov, zaspal. Ko sem prišel ven, sem zaslišal skoraj slavnostni 'Come on!'. Bil je novozelandski vojak.«
Sledila so štiri leta ječe v britanskem taborišču za vojne ujetnike. »Mnogo reči nam je manjkalo, a zame to ni bilo težko, saj je bila moja priljubljena prostočasna dejavnost vselej spanje.« V Italijo se je vrnil leta 1946 kot eden zadnjih, saj je bilo njegovo taborišče št. 305 razpuščeno zadnje.
Rad pove, da je bil med drugo svetovno vojno gost njenega veličanstva, kraljice Združenega kraljestva.
Zaradi vojnih časov olimpijskih iger v letih 1940 in 1944 niso izvedli, na prvi povojni leta 1948 pa je bil znova gost Elizabete II. in njenih sodržavljanov.
Kljub petletnemu izostanku resnega treninga se je na igrah v Londonu prebil v finale teka na štiristo metrov, v tem pa zasedel šesto mesto. Drugače povedano, zadnje, saj se je med tekom spotaknil, prog pa je bilo tedaj le šest. Sodeloval je tudi v italijanski štafeti na 4 x 400 metrov.
»Tedaj so bile olimpijske igre praznik. Tekel sem in se zabaval. Ni šlo za orjaško 'razbijanje jajc' kot danes, ko je preveč disciplin. Recimo dvigovanje uteži za ženske, lepo prosim.« Dresov za dvigovalke uteži najbrž ne bo nikoli oblikoval, a je kot eden osrednjih italijanskih modnih oblikovalcev, denimo, sodeloval pri kreiranju podobe uvodnega ceremoniala ob odprtju svetovnega nogometnega prvenstva v Italiji leta 1990.
Ottavio, Rosita in Rachel
V svet mode in pletenin se je tako rekoč priženil. Po vojni se je kot eden izmed neštetih Italijanov, ki so izgubili dom na vzhodni strani Jadrana, sprva ustalil v Trstu, kjer je vpisal študij na liceju Oberdan, leta 1953 pa se je poročil z Rosito Jelmini, katere družina je imela v kraju Golasecca blizu Vareseja (po naše bi to bilo »Suho grlo«) v alpskem okolju na severu Lombardije tovarno šalov in vezenin.
Sicer je že v Trstu odprl delavnico pletenin – družabnika za to je našel v Giorgiu Oberwegnerju, prav tako atletu, metalcu diska –, po poroki pa sta z ženo lastno delavnico vzpostavila v najetem objektu v bližnjem Gallarateju, kmalu zatem pa Sumiragu, ki je prav tako v provinci Varese.
Sprva je risala predvsem Rosita, Ottavio pa se je angažiral na področju trženja. Prvi preboj na strani modnih revij je prišel leta 1960, dve leti zatem pa je v njuno proizvodnjo oblačil vstopil tekstilni stroj, imenovan Rachel, ki je bil sicer razvit predvsem za izdelavo šalov. Rezultat so bila barvita in lahkotna oblačila, ki so podjetju Missoni omogočila uspeh na trgu.
Aprila 1969 so mu v ameriški reviji Woman's Wear Daily namenili uvodno stran, leto zatem so mu poseben oddelek odprli v newyorški veleblagovnici Bloomingsdale's, leta 1973 pa je znamka Missoni že dosegla nagrado Neiman Marcus Fashion Award, ki ji na področju mode pripisujejo status oskarja.
Leta 1976 je sledilo odprtje prvega butika v Milanu, v osemdesetih letih pa je Ottavio Missoni med drugim realiziral tudi kostumografijo za opero Gaetana Donizettija Lucia di Lammermoor v Scali (1983).
Na področju mode je vselej ohranjal držo nekoga, ki dosežkov kolegov ne komentira, a je nekoč, ko je moral v rimski Kvirinal v smokingu – oblačilu, ki ga sam ne proizvaja – pač kupil Armanijevega.
Med njegove najpogosteje citirane izjave sicer sodi tudi tale: »Zato da bi se slabo oblekel, ni treba slediti modnim smernicam, a te pomagajo.«
Vrnitev v rojstno okolje
Mariborska razstava bo imela status uvodne v dveh pomenih. Po eni strani bo uvod v širši itinerar njenih postavitev, saj bo po štajerskem krstu dostopna še na nizu drugih točk. Maja v Obalnih galerijah Piran, zatem pa na Hrvaškem, v Missonijevem rojstnem okolju, kjer bo tovrstna razstava o njem sploh prvič dostopna.
Najprej bo obiskala Pulj, zatem najverjetneje še Dubrovnik, Zadar, Zagreb in Rovinj. Mariborska premiera bo imela visoko pokroviteljstvo aktualnega predsednika naših sosedov Giorgia Napolitana – tukajšnji ima častno pokroviteljstvo nad celotno EPK –, ob hrvaških razstavah pa se dogovarjajo še za pokroviteljstvo Iva Josipovića.
Po drugi strani bo razstava uvodno dejanje v aprilski sklop Kulturnih ambasad EPK, ki bo italijanski. V njegovem okviru napovedujejo še, denimo, kulturnozgodovinsko razstavo Imago Trieste, koncert pripadnikov italijanske skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem, razstavo kopij slavnih mozaikov iz Ravene in promocijo pesniške zbirke Versi Diversi/Različni verzi s sodobno poezijo slovenske in hrvaške italijanske skupnosti ter slovenske v Italiji.
Naslov razstave v Vetrinjskem dvoru Ottavio Missoni – mojster barv bo sicer dobesedno obnovil kompliment, ki ga je Missoniju nekoč dal Balthus, enako znameniti kot kontroverzni francoski slikar erotično navdihnjenih spečih adolescentk, na njej pa bo ob Missonijevih barvah, ki so pristale na oblekah in – prek njih, denimo, v stalni zbirki Metropolitanskega muzeja –, mogoče slediti tudi njihovim odtenkom na drugih nosilcih oziroma v drugih, širše likovnih medijih. Missonijevim delom na papirju, na grafičnih listih, ali tudi reprezentančnim tapiserijam, saj so ga pritegnili tudi tovrstni mediji.
Celoto so v Italijanski uniji, krovnem organizatorju iz Kopra, pripravili v neposrednem stiku z Missonijem, njegovo družino in podjetjem ter v širšem sodelovanju s tukajšnjim italijanskim veleposlaništvom, Tržaško ljudsko univerzo, podjetjem Edizioni Papiro Arte, koprskim Italijanskim središčem Carlo Combi, Skupnostjo Italijanov Santorio Santorio in Obalnimi galerijami Piran.
