Tiskane izdaje
V Galeriji Hest bodo najnovejša dela Žarka Vrezca na ogled do 27. marca. Tokrat se avtor predstavlja s svojimi, kot jih sam imenuje, dnevniškimi zapisi. Gre za intimne formate, na katerih avtor dnevno beleži svoja razmišljanja in svoje doživljanje sveta. Vrezčeva poetika, skozi njegovo prepoznavno likovno govorico, tokrat na majhnih formatih, prinaša najbolj intimen pogled na umetnika in najbolj intimen umetnikov pogled na svet, pišejo organizatorji razstave.
Po mnenju likovne stroke je osnovna poteza v delu Žarka Vrezca (1950), slikarja, ki na likovnem prizorišču deluje več kot štiri desetletja, vztrajno raziskovanje možnosti abstraktne slike. Velja za avtorja, ki slikarstvo doživlja individualno in zavezujoče, za seboj pa ima že več vsebinskih in formalnih premen, kakor smo v našem časniku že pisali.
Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je študiral med letoma 1970 in 1974 (pri Janezu Berniku, Kiarju Mešku, Marjanu Pogačniku in Gabrijelu Stupici), v njegovi generaciji pa je mdr. najti Tomaža Gorjupa, Toma Podgornika, Branka Suhyija ali Roka Zelenka. Že ob koncu študija je opustil figuralna izhodišča.
Sprva sta ga zanimala kvadratna slika z izpraznjenim središčem in vpeljevanje modernistične mreže. V zgodnjih osemdesetih je razvil cikel Prostor slike, katerega naslov dobro ponazarja problematiko, ki nasploh velja za osrednjo temo njegovega dela, v letu 1984, enem prelomnih v njegovi biografiji, pa je v svoje delo vpeljal nov prostorski element: nad mrežo, ki je dotlej obvladovala slikovno ploskev, je začel dvigovati shematične like.
Analizo prostora slike je nadaljeval tudi z vrezovanjem na površino in perforiranjem, naslednji premik v njegovem delu pa se je zgodil po letu 1988, ko je prej mrežne strukture slik začel drobiti, jih razstavljati in vanje vnašati vtis spontanosti ter nenadzorovanega. V devetdesetih je svoje delo sprva snoval barvno asketsko, znova pa se je vrnil tudi k mreži, a tokrat reducirani na osnovni prostorski križ. Vpeljal je tudi zanj značilno »marmoriranje«.
Nato je začel slike postavljati tudi v prostor, vzporedno je razvijal viseče kompozicije in v ustvarjanje vključeval gledalca, kasneje pa se je oprijel tudi zanimivega postopka vračanja k starejšim delom in sestavljanja novih kompozicij iz njih (projekt Relikvije), je med drugim zapisal Vojko Urbančič ob njegovi razstavi cikla Slovo leta 2005.
