Dragocena umetnost na betonskem zidu

Deli berlinskega zidu, ki so jih poslikali znani mednarodni umetniki, so bili v četrtek na dražbi v Parizu prodani za 730 tisoč evrov. Poslikave na 48 težkih betonskih kosih predstavljajo kritiko razdeljene Nemčije in obenem slavijo rušenje zidu leta 1989.

Berlinski zid, eden od najprepoznavnejših objektov kulturne dediščine 20. stoletja, je skoraj trideset let ločeval vzhodni ter zahodni del mesta. Ko so ga podrli, so njegovi poslikani ostanki postali simbol svobode. Leta 1990 se je rodila zamisel, da bi umetniki uporabili zid kot platno na temo svobode

1,3 kilometra poslikav

Na zidu je tistega leta pustilo pečat 117 umetnikov iz 21 držav, ki so s svojimi deli pokrili 1300 metrov dolžine. Poslikave so nastajale tudi še naslednja leta. Pozneje so poslikani del zaščitili kot kulturno dediščino. Postal je galerija na prostem, imenovana Galerija vzhodnega dela (East Side Gallery), med najbolj znanimi slikami pa je provokativni Bratski poljub Leonida Brežnjeva in Ericha Honeckerja. Zid je postal druga najbolj obiskana znamenitost v Berlinu, saj ga na leto obišče približno 800 tisoč ljudi. Ko so marca letos odstranili 22 metrov tega zidu zaradi gradnje stanovanj, je dela nadziralo 250 policistov, ker so ljudje protestirali proti »rušenju zgodovinske dediščine in simbola svobode«.

Ljudje so se upirali predvsem zaradi uničenja največje galerije na prostem na svetu, torej zaradi kulture, in ne zaradi zidu kot ostanku totalitarne preteklosti. Le kdo bi bil nostalgičen, kajti za betonskim zidom so bili mine in stolpi z vojaki, ki so imeli nalogo streljati na prebežnike.

Vsi kosi enemu kupcu

Dele poslikanega betona je v četrtek prodajala pariška Dražbena hiša Pierre Berge Associes, za projektom pa je bil francoski zbiralec Sylvestre Verger. Dražiteljem je bilo veliko do tega, da bi vseh 48 kosov zidu prodali eni osebi, da bi ohranili enotno zbirko. Želja se jim je uresničila, kupec pa je anonimen.

Vsi kosi niso bili enako vredni. Najnižja cena je bila nekaj deset tisoč tisoč evrov in najvišja 300 tisoč evrov, kolikor so ocenili poslikavo španskega avtorja Eduarda Chillida, ki je umrl leta 2002. Drugi avtorji v zbirki so Švicar Luciano Castelli, Francoza Daniel Buren in Gerard Fromanger, Američan francoskega rodu Arman (umrl leta 2005), Rus Erik Bulatov in Srb Vladimir Veličković.

Prednost stanovanjem

Investitor, ki je podrl del tega posebnega spomenika, da je odprl pogled in prehod med stanovanji in reko Spree, je seveda za rušenje dobil ustrezna dovoljenja. Ironija je še večja, ker se je pred vsega dvema letoma mesto odločilo, da je treba poslikave, ki sta jih načela čas in vreme, obnoviti. Takrat je prišlo do spora med Berlinom in avtorji zaradi avtorskih pravic. Takrat je 21 umetnikov tožilo mesto, ker jim je ponudilo tri tisoč evrov honorarja, da bi naredili enake poslikave kot leta 1990. Umetnikom so rekli, da bodo za obnovo najeli podjetje, če bodo oni zavrnili ponudbo. Številnim ustvarjalcem se je zdel honorar prenizek, še posebej glede na to, da so za obnovo zidu namenili 2,2 milijona evrov. Dmitri Vrubel, avtor poljuba Brežnjeva in Honeckerja je, recimo, ponudbo sprejel, medtem ko je eden od ustanoviteljev Galerije vzhodnega dela Bodo Sperling zahteval 25 tisoč evrov.

Na mejnem prehodu Checkpoint Charlie, kjer je bilo edino mogoče prehajati iz enega dela mesta v drugega, so leta 1963 postavili Muzej zidu. Spočetka je bil to skromen muzej, danes pa je zelo razkošen in v njem je mogoče videti, na kakšne vse načine so skušali ljudje pobegniti z vzhodne na zahodno stran. Med poskusi bega je izgubilo življenja kakih petsto ljudi, zadnji trije leta 1989. Kljub veliki nevarnosti in oviram se je pet tisoč ljudem uspelo prebiti na drugo stran.

Čeprav torej obstaja muzej, ki dokumentira preteklost, ni isto videti fotografijo zidu v njem in resnični zid. Ostanek resničnega zidu je nedvomno nazornejši pričevalec nekdanjega življenja in opomnik novim rodovom.