Tiskane izdaje
Kaj nam pripoveduje Pogrešana uspavanka? Namiguje pa na konkretna imena, kot so Blanco Castilla, Marta Susana, Hernandez Rodriguez Jorge, Antonio Alberto...izginulih, ubitih, pokončanih neznano kje.
Kaj lahko storimo z imeni izginulih? Jih pozabimo? Izrežemo? Raztrgamo? Izbrišemo? Vklesamo? Repliciramo? Prodamo? Zamenjamo? Zanikamo? Ukrademo? Pokopljemo? Shranimo? Delimo? se sprašuje umetnica o usodi izginulih ljudi v Argentini v času politične diktature.
Celostenska »čipka« Missing Lullaby je oblikovana kot zvočna instalacija, povezujoča tri kanalno video instalacijo On the other side of the telephone book z instalacijo Hema-toma, je objekt raziskovanja, refleksije, odmev vseh tistih, ki so bili oropani svojih teles iz političnih razlogov in vseh tistih, ki so bili oropani svojih glasov.
Avtorico je inspiriral nedavno zgrajen spominski zid v Parque de Memoria v Buenos Airesu, kjer je 30.000 imen izginulih ljudi znova dobilo svoj obstoj, potem ko so bili zanikani in zamolčani več kot tri desetletja. Missing Lullaby je zvočna refleksija tega zidu. Njegova materializacija v zvoku, osredotočenem na človeški glas, je reakcija na dejstvo, da niso bili utišani le glasovi žrtev »umazane vojne« v Argentini, ampak tudi glasovi drugih ljudi. Marsikje po svetu so utišani še danes.
Z materializiranjem zidu v zvoku Missing Lullaby vrača glasove resničnim imenom žrtev, znova omogoča njihovo prisotnost - ustvarja zanje prostor in jim ta prostor odpira v galeriji. »Glas pomeni prisotnost in to moramo deliti,« je prepričana Eva Petrič.
Missing Lullaby deluje kot katalizator emocij v poslušalcih, audio-portira Parque de Memoria iz vizualnega materialnega sveta v zepleteno emocionalno okolje, kjer se emocije kopičijo v hematom, dokler ta ne poči pod kožo hema-toma instalacije. Skozi hema-toma se pojavljajo, izginjajo in znova pojavljajo hungry frescos v enkratnem ritmu Missing Lullaby, ki postavlja pod vprašaj ne le vse, kar vidimo in kar nas gleda, pač pa tudi vse to, kar je uglašeno za nas.
»Obstajamo v tesno povezani mreži številnih glasov in teles,« pravi Eva Petrič. »Moja koža, vaša koža je transgeneracijska, ne vsebuje le žil upanja, sreče, ljubezni, mehkobe dotika, pač pa tudi razočaranja, obžalovanja, groze, agonije, jeze... in ki eksplodirajo tam, kamor ne sodijo in se nakopičijo v hematomu...«
Marijan Zlobec
Slike s sedanje dunajske samostojne razstave
