France Slana: Strukturno izviren in oseben

France Slana, umetnik z ­verjetno najštevilnejšim ­slikarskim opusom v Sloveniji,­ je bil na svoji razvojni poti samohodec.

Od prvih risb in akvarelov iz partizanskih časov, ko se je pokazala njegova likovna nadarjenost, celo med študijem na ljubljanski likovni akademiji, ko zaman iščemo v njegovih risbah in slikah izstopajoče vplive njegovih učiteljev; pa še poslej na vsej dolgi življenjski poti, ko je odklanjal trenutno aktualne vzorce in vplive in vselej iskal ustvarjalnost pri sebi in v svojem okolju.

Po miselnosti tradicionalist je Slana vendarle podredil vtise in spoznanja iz šole, iz domače likovne zakladnice, iz domače pokrajine in s številnih potovanj po svetu živemu toku fantazije, ustvarjalnosti in rasti iz samega metjeja in njegovih zakonitosti. Pod njegovimi čopiči je nastajala nova, osebna tradicija, katere razvoju in vzponu lahko sledimo od motiva do motiva in od faze do faze.

Nepodrejen

Tematski in motivni zaklad je Slana hitro množil in bogatil, saj ga ni omejevala podrejenost tako imenovanim evropskim ali svetovnim trendom. Z obsegom formalno-tehničnega znanja, kakršno­ si je pridobil v šoli in v lastni praksi, je zmogel zajeti vse, kar ga je zanimalo in angažiralo njegovo ustvarjalno fantazijo. To so bili predvsem zgledi iz narave in okolja, v katerem je delal. Na vsaki novi razstavi njegovega slikarstva smo tako odkrivali nove teme: vaške in kmečke interierje, figure in akte, peteline in mačke, stare skednje, ribe in razpadajoče barke na obrežjih, mesta in predmestja, šopke in vrtičke, otroke, maškare, mestne vedute in popotresne zarise mesta, konje in vojščake, Don Kihota. Vse to je gradilo pisan svet, ki je že v začetnih fazah odkrival neutajljivo čustven odnos in formalno osebne ­značilnosti.

Gibalo tega procesa tematskega bogatenja in formalnega odkrivanja zanesljivo ni bilo kakšno manifestativno sporočilo javnosti, ampak – tako se zdi – zgolj dokumentiranje razvoja notranjega odnosa umetnika do izbrane, nikakor pa modne ali avantgardne tematike. In, seveda, sprotni napredek pri likovni, slikarski in risarski interpretaciji. Ta je bil viden pri vsaki novi predstavitvi v razstavnih hramih. Poglabljanje v pripovedne in izpovedne možnosti izbrane teme je vseskozi potekalo ob procesu odkrivanja in vrednotenja formalnih, likovnoizraznih ali dekorativnih dimenzij slike. Slikovno polje je tako postajalo torišče več silnic in sestavin likovne kreacije.

Iz teh in takih ali sorodnih gibal in pobud je nekdanja tradicionalnost postopoma prehajala v bolj odprto, svežo in vse bolj drzno interpretacijo. Posamezne teme in slikarske snovi pogosto dobijo drugačen zven, njihova notranja struktura se spreminja in formalni okviri so le še napori povezovanja s preteklostjo. V resnici umetnik usvaja vedno nove in vznemirljive možnosti podajanja znane snovi. Tako se postopoma oblikuje nov pristop k likovnemu ustvarjalnemu postopku, ki umetniku odpre široko paleto novih struktur, prijemov, slonečih na vsebinskih možnostih, barvnih preigravanj v sozvočju z risbo.

Tok ustvarjanja

Slanov izpovedni svet se je ob teh spoznanjih in procesih bistveno razširil in poglobil. Odtlej smo priča nepretrganemu toku ustvarjanja, ki je podkrepljen z nadzorovanim eksperimentiranjem. Nekdanji bolj ali manj realistični oblikovni pristop se poruši. Slikar izhaja iz posamezne teme in išče njeno novo umetniško eksistenco v miselnem ali formalnem razvoju ter jo postopoma organsko podreja bolj zakonitostim slikovnega polja in dekorativnega učinka kot viziji neke literarno občutene vsebinske dokumentarnosti.

Ustvarjalna širina, ki se s tem odpre, je popeljala Slano na pot v novo, dasi organsko zakoreninjeno v starem. A ne brez določene mere kritične presoje: tako sledimo razlikam in razvoju posameznih tem z avtorjevim upoštevanjem formalnih možnosti ob zamišljenih razvojnih premenah. Nekatere vsebine pridobivajo dekorativno konotacijo in se šele ob dinamiki temperamenta postopoma levijo v izrazno poudarjene organizme. Drugim vsebinam izlušči ekspresivni značaj, katerega poudari s presejano strukturo in barvno prilagojenostjo. Spet tretje nas prevzamejo z muzikalnimi poudarki in zanosom, ki si podreja likovna, formalna izrazna sredstva.

Tako zastavljen iz same slikarske duhovnoformalne materije izvirajoč razvoj umetnika pripelje do abstrakcije kot organskega nasledstva plodnega razvoja. Tako kot prejšnje je tudi to fazo slikar uglasil v zdaj dinamično, zdaj statično, lirično ali dekorativno harmonično celoto. Ves Slanov slikarski opus lahko razdelimo na mnoge časovno si sledeče opuse, ki zajemajo in vsebujejo vse teme prejšnjih, a so na novih miselnih, zlasti čutnih podstavkih oblikovani na novo, z uglasitvijo poudarkov na novih prvinah ali kvalitetah.

Ob komaj preglednem slikarskem opusu se nam France Slana vse bolj kaže kot slikar in umetnik, ki je rasel in dozorel ob umetnosti svojega časa in kraja bolj kot z njo in v njej. Odklanjal je mnoge tuje sugestije, ni pa odklanjal koristnih idejnih svoboščin in tehničnih postopkov; s pomočjo teh je raziskoval in oblikoval svoj umetniški svet, sugestivno naslonjen na njegov domači ambient in ostaline prejšnjih časov. Iz te materije je zgradil svoj posebni umetniški in slikarski univerzum, ki je v vseh formalnih sestavinah moderen in sodoben, hkrati pa strukturno izviren in predvsem oseben.