In memoriam: Zdravko Papič (1953–2013)

Prihodnje leto bomo praznovali trideseto obletnico študija oblikovanja na ljubljanski univerzi. Priprave že potekajo. Pred slabim mesecem sva se z Zdravcem pogovarjala o proslavljanju jubileja. Želel si je enakovredne predstavitve vseh smeri študija oblikovanja in prepleta posameznih strok v enoten izraz, ki je močno usidran v tokove sodobne družbe.

»Pomembnost oblikovanja pokažimo z izdelki mladih, bahajmo se z rezultati diplomantov, ne s projekti profesorjev, koga to zanima,« je dejal. Okoli njega je vedno vrvelo študentov. Imel je posebno privlačno silo, ki je omogočala mladim, da so spoznavali tudi tisto, kar ni zapisano v knjigah in učbenikih. Tisto, kar jim bo koristilo za naprej, za življenje.

Zdravko Papič je vodil smer študija ilustracije na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Pred tem je bil nosilec predmeta Ilustracija, ki je odskočil od ustaljenih metod poučevanja. Kajti ilustracija je bila vedno v sklopu študija slikarstva, risanja in kiparstva. Zagovarjal je branje besedila med vrsticami, upodobljena nadgradnja tega je ilustracija.

»Vedno potrebuje literarno predlogo, lahko je to le ena beseda in že ti ponuja izhodišče za lastno intervencijo, interpretacijo,« je ­govoril.

Ilustrator in grafični oblikovalec, kot je bil Zdravko, ve, da se ilustracija ne konča na listu papirja, ampak se v svoji pravi vlogi pokaže šele, ko je stiskana, ko je pravilno zvezana v snopičih knjige in ko je natančno umeščena v preplet besede in slike. Oblikovalec mora poznati celoten proces nastanka izdelka, za katerim stoji, nič ne sme prepustiti naključju ali tistim, ki ga ne spremljajo.

Zdravko je to vedel, ker je bil pred prihodom na Akademijo eden najpomembnejših akterjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Njegov izraz ni bil prepoznaven skozi prvi, vidni vtis. Ne, njega spoznaš, ko se poglobiš v sporočilo in njegov izvor. Oblikovalski jezik je bil posledica preučevanja vsebine in okolja, v katero je umeščal sporočilo. Ni bilo treba piliti lastne likovne podobe, ker je za to imel najprej misel.

Dober izdelek je sinhrona tvorba srca, uma in roke. Torej odnosa in motivacije, racionalnega in pristnega ter tehnologije in spretnosti. Njegove politično angažirane naslovnice so bistrile glave vsem. Bil je drzen in preudaren, udaren in človeški. Zdravko je bil »Poljak«, študiral je na Akademiji v Varšavi, tudi magistriral je iz animacije, iz gibljive ilustracije. Študij ilustracije na naši Akademiji je hotel razširiti na področja animiranja, izdelavo filmskih špic in vsega tistega, iz česar je sam črpal bogate izkušnje.

Ne bom pozabil plakata za skupino Begnagrad, ki ga je v sitotisku realiziral v začetku osemdesetih. Lani ob trideseti obletnici izida plošče je spet visel v Španskih borcih. Hvaležen sem mu za vsako sugestijo in komentar takrat na Brut filmu, pa potem na Feniksu, pa na stopnicah v Cankarju, ob naši samostojni razstavi, ko so naju pustili tam do zadnjega. In po dolgih letih spet na Dolenjski cesti. Te dni sem brskal po akademijski knjižnici,­ poleg Blagoglasja, intervjujev in nekaj omemb ob ogromnem naboru diplom, ki so dostopne le zainteresiranim, si želim, da bi v mislih in pogovorih realizirali začeto Knjigo.

Amigo, lepo se imej v Kafiristanu, deželi malikov, poganov in brezbožcev. Tja ti jo prinesemo.