Jakopičev nagrajenec je Jože Barši

Umetnik, ki so mu med študijem puščali svobodo, danes poučuje skozi pogovor in gradi odnos študent–študent.

čet, 10.04.2014, 09:00

Jakopičeva nagrada

Jakopičeva nagrada, ki jo danes podeljuje Zveza društev likovnih umetnikov Slovenije, je najpomembnejša nagrada na področju likovno–vizualne umetnosti v Sloveniji, katere namen je podelitev priznanj za izjemne umetniške dosežke na likovno-vizualnem področju.

Letošnji dobitnik nagrade je kipar Jože Barši, dobitnika priznanj pa sta Nika Autor in Azad Karim. Nika Autor deluje na področju sodobnih praks umetnosti.

Umetniško prakso razume kot refleksijo družbene stvarnosti, ki prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli.

Azad Karim pa je slikar in grafik kurdskega porekla, ki živi in dela v Sloveniji že več kot trideset let. V svojo poetiko vključuje dojemanje civilizacijskih danosti prostora, kjer se je rodil in kulturološke specifike prostora, kjer biva.

Umetniško prakso kiparja Jožeta Baršija (letnik 1955) je težko opredeljevati, ponuja pa veliko prostora za razmislek.

Diplomiral je iz arhitekture in kiparstva, njegovo ustvarjanje sega od dekonstrukcije kiparskega objekta sredi devetdesetih do obrata k arhitekturnim raziskavam prostora, pa naprej k uporabni, socialni in relacijski vrednosti umetniškega dela in bolj konceptualnih praks, na primer hoje, zvoka, pogovarjanj, branj in registrov vednosti.

V zadnjih letih ga zanimajo besedila s področja politične filozofije in umetnosti. Je tudi profesor na ALUO.

Prvo obsežnejšo razstavo je imel lani v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, leta 1997 je med drugim predstavljal Slovenijo na Beneškem bienalu s projektom zeljnih gredic, dve leti pozneje pa zasnoval Javno stranišče, funkcionalno plastiko, ki je tudi v resnici služila svojemu namenu.

Kako ste začenjali? Kakšna so bila vaša najzgodnejša dela za razliko od kasnejših, izrazito konceptualističnih? Morda bolj klasična?

Ustvarjanje je sprva zelo povezano s šolo, ki jo obiskuješ. Takrat je bilo šolanje na akademiji drugačno, bolj akademsko. Figuro smo, denimo, delali do tretjega letnika in šele v četrtem letniku smo se posvečali svojim lastnim rečem.

In prav na tej točki so nastopile težave ali problemi. Kaj naj to pomeni – lastna stvar? Takrat se začenjajo prvi poskusi. Preverjal sem stvari, ki sem jih poznal iz literature, ali se ukvarjal s tedanjimi vprašanji kiparstva, denimo s problemom plinte, tistega dela kipa, ki je pod figuro.

Ta del je na nek način abstrakten, čeprav je del realnosti, figure, ki jo nosi. Dovolj zgodaj se moraš zavedati, da je kip celota vseh segmentov, tudi plinte. Eno od zanimivih vprašanj je bila tudi povečava. Takrat so nastajali moji predmeti, vezani na moj prejšnji študij arhitekture.

Ali ste uspešno prepletali arhitekturo in kiparstvo?

Arhitekturo sem končal, šel v vojsko, potem pa je nastopila kriza, kar pomeni, da mi v podjetju niso mogli zagotoviti dela, ko se vrnem iz vojske. Vendar sem imel že takrat precej dilem v zvezi z arhitekturo »v praksi«, kot študent sem si namreč delo arhitekta predstavljal malo drugače. Potem sem delal sprejemne na ALU in so me sprejeli na kiparstvo.

Če ste bili konceptualni umetnik že na ALU, kako so takrat sprejemali vašo drugačnost in kako zdaj vi delate s študenti? Razlike med tedanjim in sedanjim študijem kiparstva nam lahko zaupate »iz prve roke«.

Načeloma so me profesorji v tistem času sprejemali. Puščali so mi svobodo, a večji problem je bil v tem, kako do tega priti. Težka je pot od naloge do projekta, ki bi naj bil nov, odprt, svež. Danes imamo bolonjski sistem, tri plus dva, zaključujemo prvi letnik magisterija. Drugače je med drugim to, da lahko študenti sami izbirajo profesorje.

Sam tako na predavanjih združujem drugi in in tretji letnik ter prvi letnik magistrskega študija. Prepričan sem, da je druženje med študenti različne starosti zelo produktivno. Učijo se eden od drugega. Vsak teden napišejo kratek esej o svojem delu in o delu svojega kolega, kar pomeni, da se med sabo družijo. Učenje ne poteka samo na relaciji študent–profesor, ampak tudi študent–študent. Šola predstavlja specifično okolje, v katerem se srečujejo ljudje, ki jih zanimajo podobne stvari.

Veliko se pogovarjate ...

Ja, pogovor je pomemben.

Kako pa spodbujate samo ustvarjanje? Ali še delate figure?

Tudi, če jih to zanima. Če iščejo sebe, se lahko najdejo tudi skozi figuro. Spominjam se študenta, ki je končal restavratorstvo, in postal izvrsten figuralist.

V zadnjih dvajsetih letih je vzniknilo veliko novih visokošolskih ustanov za risanje, slikanje ... Jih doživljate kot bogatenje domačega likovnega prostora ali kot konkurenco?

Eno in drugo. Ko so se pojavile, smo jih sprejemali kot konkurenco, a to je lahko samo dobro. Obstoj ene same akademije je pomenil avtomatizem, kar pomeni, da smo dobili vse študente, zdaj pa se moramo za njih boriti. Zanimivo je tudi spoznavati njihov način dela – in pri tem imam v mislih tudi tuje ustanove s primerljivimi programi –, ker se lahko naučiš marsikaj novega.

Vaša dela, ki so bila vedno zelo sodobna in enakovredna mednarodni produkciji, so vedno razburjala javnost. Zakaj v javnosti (še vedno) prevladuje nekakšno odklanjanje sodobne konceptualne umetnosti? Ali gre za nerazumevanje, pomanjkanje izobrazbe, občutenja ...

Polje sodobne umetnosti ne more tekmovati s popularno kulturo. Ne samo, da je občinstvo drugo, razlikujejo se tudi nameni. Nekam hodimo na zabavo, drugam pa ne. Obisk razstave ni nujno ali samo zabava. Večkrat je trdo delo. Naše prakse nikoli ne bodo imele veliko obiskovalcev, ampak butično publiko, kar pa ne pomeni, da zahtevajo zelo veliko vedenja, znanja, ampak trud po novih spoznanjih, torej precej razmišljanja. Ni univerzalnega pogleda na sodobno ustvarjalnost, med posameznimi umetniškimi produkcijami so velike razlike, zato nek vnaprejšen linearen pogled ni potreben ali je lahko celo zavirajoč.

Vi ste v svojih delih vedno izstopali iz ozkega vizualnega in posegali na širši kulturni prostor. Bi pritrdili, da ste angažiran umetnik?

Zase bi težko rekel, da sem angažiran umetnik, ne prepoznavam se v luči aktivista. Moje »angažiranje« se bolj navezuje na iskanja vizualnih materialov, ki se sestavljajo za razstavo v galeriji.

Kako pride od ideje do izvedbe?

Ideje se gostijo tako med mojim delom s študenti kot med vožnjo z avtomobilom, družinskim življenjem in vsem ostalim početjem. S tem povezovanjem in obdelovanjem vsega, kar počnem, si lahko olajšam zadeve. Nenehno iščem metode, kako vse prebrano in doživeto ohranjam nekje v spominu, da lahko kasneje uporabim. Z obdelavo tega – dodajanjem, risanjem, podčrtavanjem ... – vzpostavljam miselni proces, ki se zaključuje v tem ali onem projektu.

Kako je, denimo, nastajala vaša hiša v Mali galeriji Moderne galerije?

Ko me je Bojana Piškur povabila, da pripravim razstavo, sem vedel, da me takrat dalj časa ne bo, ker sem imel en semester predavanj v ZDA. S postavljalci razstave smo potem sodelovali tako, da sem jim pošiljal risbe – mimogrede, pozabljamo koliko ljudi sodeluje pri eni razstavi! –, oni pa so gradili.

Hišo so torej postavili drugi?

Ja. Nisem jim dal navodil glede forme, ampak sem jim rekel, to je vaša hiša in bo del vas, tako da jim nisem dal niti načrta, čeprav sem arhitekt. Pri projektu me je zanimalo, ali bi lahko nekaj naredil tako, da bi formo izpustil iz rok.

In kje je zdaj ta hiša?

Nekje na Celjskem. V njej živi umetnik, ki je postal brezdomec.

Ali je lahko vsak umetnik? Kako gledate na samouke?

Nobenega zagotovila ni, da ti bo šola dala nekaj, kar boš potem tudi izvajal, in ni rečeno, da bo okolje sprejelo tvojo umetnost. Veliko uspešnih umetnikov je bilo samoukov. Res pa je, da je šolsko okolje pomembno, ker si med ljudmi s podobnim zanimanjem, poleg tega dobiš neke delovne navade ...

Ali spremljate trenutno situacijo na polju vizualnega? Umetniški trg je na Slovenskem precej nerazvit. Kako ga vzpostavljati oz. zagotavljati v tej majhni Sloveniji?

Nimamo razvitega trga za sodobno umetnost, situacija je precej zapletena. Droben poskus v drugo smer je bil nedavni eksperiment Viktorja Bernika Made in China, ki bi lahko postal vzorčen primer dobre prakse na tem področju, če bi prerasel v večji projekt, da bi se prodajali multipli ali sama dela.

Kako gledate na politiko galerij? Zdi se, da je prostorov za razstavljanje dovolj, tudi umetnikov ne manjka. Ali je največji problem res v denarju?

Očitno je zelo veliko v denarju.

In za konec – kaj vam pomeni stanovska nagrada?

Presenetila me je. Vesel sem.

Prijavi sovražni govor