Koliko je vreden »všeč«

Rastava društva oblikovalcev v Cankarjevem domu letos sovpada tudi s 60. obletnico društva, zato kustosinja Danijela Grgić odgovarja širše, predvsem ko govori, kakšni so zdaj časi za oblikovanje. Širše poskuša gledati tudi tema razstave: naslov je ObLIKE, besedna igra pa povzame ključno vprašanje: kdaj je všečno tudi ustrezno in koliko nas vse skupaj stane vpliv sodobnih medijev.

S čim so se slovenski oblikovalci v minulem letu največ ukvarjali?

S preživetjem. Kako ohraniti dostojanstvo ob vedno manj naročilih? Kako se ubraniti apetitu velikih oglaševalskih agencij? Kje (iz)najti naročnike ob propadajoči industriji? Razstava ObLIKE z več kot sto deli štiridesetih slovenskih ustvarjalcev s področja vizualnih komunikacij, industrijskega in unikatnega oblikovanja, scenografije in fotografije pa kljub vsemu razkriva tudi prebujeno dejavnost stroke. Ob tem seveda poudarjam, da nas je v Društvu oblikovalcev Slovenije aktivnih le nekaj čez šestdeset članov. Zelo si prizadevamo opozoriti javnost na najodličnejše ustvarjalce in predstaviti delo članov na vrsti razstav doma in v tujini. Organiziramo delavnice, predavanja in natečaje, čeprav delujemo v izredno skromnih razmerah. Ob tako častit­ljivem jubileju, kot je 60. obletnica, se želimo pomladiti.

Letos na razstavi prevladujejo ženske: ali to »všečkate«? Ali pa je bila to celo vaša zavestna odločitev?

To dejstvo mi zelo ugaja, priznam. Med razstavljavci je skoraj dve tret­jini žensk. Ravno tako smo bile številnejše pri organizaciji razstave, žiriranju in drugih administrativnih opravkih. To pa nikakor ni bila zavestna odločitev, saj bi s tem nasprotovali strokovni etiki pri presoji in izbiranju del. Nasprotno, spodbujale smo kolege in kolegice k oddaji del in si prizadevali za čim več prijav na razstavo ne glede na predznak spola. Zagotovo pa to dejstvo kaže, da smo ženske vedno bolj aktivne na vseh področjih. Nemalo oblikovalk, tudi letošnjih razstavljavk, skrbi za družino, velikokrat z več otroki. Ob vsem tem najdemo čas za takšne projekte, ki so zelo slabo ali sploh nič plačani.

Ukvarjate se z vizualnimi komunikacijami: kam gredo slovenski plakati?

Morda bi bilo bolje vprašati, ali se slovenski plakat sliši. Sliši se, vendar šepeta. Glasni so tisti, ki imajo še denar za oglaševanje. Kultura ga skoraj nima več. Ob tem, ko nas ob cestah nagovarjajo podobe in slogani v že prevečkrat videnih izvedbah, ko copy/paste način razmišljanja spodbuja nedomiselne, instant rešitve, smo oblikovalci vizualnih kumunikacij v precej nehvaležnem položaju. Hlastamo po delu, ki nam bo prineslo materialno varnost, ob tem pa v paketu prejmemo še delodajalčeve »jasne ideje« o »pravi« obliki, ki se nikakor ne ujemajo z našimi. Pa vendar so tudi svetli primeri. Naj omenim odlične plakate Maje Gspan, ki kot kreativna direktorica oblikovanja skrbi za podobo Cankarjevega doma, Sašo Urukala s Sijajnim popom, Martino Kač Nemanič z družbeno angažiranim plakatom, Julijo Zornik Strle, Natašo Šušteršič Plotajs s plakatom Lahkotnost bivanja, delom, nastalim prav za razstavo ObLIKE, Barbaro Kogoj s Tattojem. Dela, ki so na ogled, kažejo na dolgo tradicijo plakata v Sloveniji, ki v svojem izrazu mutira ter išče novejšo obliko, prilagojeno novim medijem.

Najbolj nenavadno področje oblikovanja, ki ga poznate?

Ni nenavadnega področja, nenavadne so samo nekatere oblikovalske rešit­ve. Vsemu, kar vidimo ali srečujemo, je vdihnjena oblika. Te nas obkrožajo, vplivajo na naše življenje in izboljšujejo – ali ne – njegovo kakovost. Vsaj takšna so prizadevanja oblikovalcev. Je oblikovanje že povsem naravno, dostopno, vsakdanje? To je eno od vprašanj, ki smo si ga zastavili pri pozivu k tej razstavi. Koliko nas (ne)usodni »všeč« zavezuje in ali je vreden dodatnega premisleka? Kdaj je všečno tudi ustrezno? »Oblikovanje je stvar kreativnosti, modrega načrtovanja, odgovornega in garaškega dela«, pravi Lenka Bajželj v članku, ki je izšel v Zborniku besedil ob 60. obletnici Društva oblikovalcev Slovenije. In dodaja: »Koliko je podjetnikov, ki se zavedajo, da je oblikovanje nujno za uspeh? Koliko politikov, ki bi morali tlakovati pot za razvoj stroke, sploh ve, kaj je oblikovanje, kaj je dobro oblikovan izdelek?« Žalostni odgovor, ki se ga predobro zavedamo, se glasi: zelo malo. Veliko manj kot pred 60, 50, 40 ali 20 leti, ko je oblikovalska stroka premogla več časti, dostojanstva, bila deležna več možnosti za povezovanje z gospodarstvom in industrijo. O že nekaj časa trajajoči nepripravljenosti politike, da bi v oblikovanju videla nadvse pomemben dejavnik za boljšo prepoznavnost države, je bilo že veliko povedanega. Spremenilo se pa ni prav nič.

Zakaj se zdi, da so trenutno »vroče« ptičje hiške?

Verjetno je zgolj zanimivo naključje, da so na letošnji razstavi res na ogled v več različnih oblikah. Jožica Curk in Mateja Panter, obe predstavnici industrijske sekcije, sta oblikovali izjemno poetično ptičjo hiško, ki črpa idejo v japonski tehniki zgibanja papirja origami. Kakor pravita avtorici v podani razlagi, vsak posameznik lahko v trenutku zgiba ptičjo hišico in ustvari svoj origami. Imenuje se Hišica za male lačne ptice. Osebno se mi zdi nadvse očarljiva ideja, ki lahko pri sestavljanju izdelka združuje različne generacije. Pri drugi razstavljeni ptičji hiški se avtorica Anka Štular poda v raziskovanje različnih oblik, materialov in barv ter tako ustvari izredno prijazno, pa vendar oblikovalsko dognano kolekcijo ptič­jih hišk. Lahko bi ji pripisali slogan: Pticam in drevesom všečno.