Tiskane izdaje
»Vi samo glejte v nebo in kmalu boste opazili oblake, nekako drugačne, 'čudno' oblikovane oblake. In ko porečete: 'Fak, kakšni oblaki pa so to!?', nas bo to zelo razveselilo.« Marko Jakše, na Mohorju, 4. decembra 2013.
Naj se sodobni umetnik še tako trudi, da bi bil zgolj slehernik, skoraj anonimen avtor, ki se odreka klasičnemu statusu prenašalca skrivnih, kodiranih sporočil, je njegov položaj takšen že po definiciji. Četudi so njegova sporočila navidezno povsem vsakdanja ali celo banalna, ali pa se skrivajo za funkcionalistično in utilitarno formo, je v njih, če nič drugega, vedno vsaj kanček alogičnega, mističnega in subverzivnega, kar omogoča drugačno komunikacijo.
Tudi danes popularna scientifikacija umetnosti, ki daje vtis tehnološkega inženiringa, se tej paradigmi ne more izogniti, pravzaprav je še najbolj podobna jalovim freudovskim definicijam, ki se zdijo povsem konkretne, v resnici pa ostajajo na abstraktni ravni, ne nazadnje tudi Freud vsemu kompleksnemu sistemu navkljub menda ni res ozdravil niti enega svojega bolnika.
Slikar je počte maudit
Potreba po razpiranju nezavednega, skrivnostnega, tujega, neobičajnega, skratka vsega, kar odstopa od znanega in rutinskega, pač ostaja primarna, tako kot ontološki sum je vgrajena v mentalni ustroj človeka. Proces odstiranja iluzijskih plasti je seveda neskončen, naj so teorije o koncu umetnosti, njeni jalovosti in impotenci še tako popularne, se igra znakov in simbolov reproducira vedno znova, saj se kode generirajo same po sebi.
Če tega ne najdemo v umetnosti, pač posežemo po instantnih nadomestkih, praviloma v obliki pop kulture, najpogosteje aktualne filmske produkcije, ki je tudi bolj atraktivna in dinamična, čeprav praviloma enoznačna in enodimenzionalna.
Nekateri avtorji se ne pustijo kar tako izriniti instantnim rešitvam, eden takšnih je Marko Jakše. Pri tem ne uporablja posebne strategije, je eden redkih avtorjev, ki – naj se sliši še tako klišejsko in pocukrano – svojo umetnost tudi živi. Ali kot je zapisal ob zadnji predstavitvi svojih del v mariborski Kibli: »Vse, kar slikar počne, počasi postaja slikanje. Ko hodi in ko premišljuje, ko se praska po riti, ko pometa ali pomiva, kadar opazuje čudovite oblake in kadar spi in sanja, kadar s prijatelji popiva in pleše, vse je slikanje.
Z njim okuži celotno svoje življenje, dokler nazadnje ne potrebuje več ne barv, ne čopičev in ne platna. Slednjič celo razume vse tiste zabušante, ki nikoli niso slikali, pa so vendarle veličastni slikarji. Slikar je počte maudit in njegovo razsipavanje je nenehno, neprestano. Potreba, za katero bi težko rekli, da je primarna, se predre, da bi metastazirala na in v in čez vse, kar slikar počne.«
In Jakše v tem svojem razsipavanju in popolnem prekrivanju robov življenja in umetnosti krši vsa pravila in ustaljene vzorce, skratka, res pravi počte maudit, ki živi zunaj in mimo klasičnih družbenih konvencij. Uspe mu funkcionirati daleč od kulturnega establišmenta s svojimi pravili, razpisi in natečaji, ki marsikateremu ustvarjalcu pomenijo ne samo neznosno birokratsko breme, temveč diktirajo ritem in s tem tudi vsebino njihove produkcije.
Jakše se prav tako sploh ne ukvarja z naravo medija, platna ogromnih dimenzij, čopič in barve so danes prav tako legitimni kot računalniška miška, tehnološki moduli, instalacije ali videozapisi. Predvsem pa se prav nič ne obremenjuje z zapovedjo, da ni primerno ali dostojno biti narativen, pripovedovanje oziroma vizualiziranje zgodb je pač še ena od primarnih človekovih potreb, nujnih za oblikovanje osebnih in kolektivnih identitet.
Ker je tako samosvoj, ga tudi ni mogoče, predvsem pa ga je nesmiselno umeščati v različne predale, četudi bi bila to na podlagi njegovega nadrealističnega imaginarija in klasičnega iluzionističnega pristopa k sliki pravzaprav enostavna naloga. Vendar bi bilo to povsem odveč, najboljše izhodišče za percepcijo se zdi njegov citat Arthurja Rimbauda:
V tistem hipu, ko se je ideja vesoljnega potopa sesedla, se je sredi sladke detelje in zibajočih se zvončnic ustavil zajec in skozi pajčevino odžebral molitev mavrici v čast. Večni, praviloma rožnati zajec je ena od Jakšetovih stalnic, paradoksalna figura, ki stavi na nevezane poetične asociacije, zavedne in nezavedne miselne prebliske ter predvsem čustvena stanja, neobremenjena s smislom, namenom in ciljem.
Ali kakor je zapisal v zadnjem razmišljanju: »Ljudje se imate radi in slike & zajci & duše se najraje pogovarjamo prav o vas. Če vas plašimo in begamo, je to iz ljubezni in nege. Dolžni smo neprestano valiti in kotaliti idejo, našo matico, ki pa je nikar ne zamenjujte z mislijo – misel ubija, jemlje, ločuje in mrači, medtem ko ideja rojeva, daje, neguje, čisti in zdravi. Naše početje ni izmišljevanje, temveč idejstvovanje. Kakor iluzionist potegne belega zajca iz klobuka, tako ideja potegne vas v življenje, mi, slike & zajci & duše, pa potem skrbimo, da ste čisti, vestni, nepokorni in da ne zaidete s steze spomina in tovarištva, ki je edina prava steza. Zajci & slike & duše nikoli ne spimo. Če ne sproti, vas vsaj post-festum oskrbujemo z dejstvi-informacijami-detajli, ki ste jih prespali ali kako drugače prezrli.«
