Na križišču umetnosti in znanosti

Včeraj se je z osamitvene misije vrnila šestčlanska mednarodna posadka umetnikov.

Od nedelje so bili zaprti v skulpturi­ ­Seeker v Moderni galeriji. Kaj so počeli v njej?

Projekt je nastal na pobudo belgijskega umetnika Angela Vermeulena. Zasnoval ga je participatorno, kar pomeni, da se lahko vanj vključi kdorkoli. Tokrat je sodelovalo 34 ustvarjalcev iz šestih držav. Gre za četrto verzijo objekta Seeker (pretekle postavitve so se bile v Belgiji in na Nizozemskem, pripravljajo se še na Kosovu, v Indiji, Puerto Ricu in Čilu) kot žive skulpture.

»To ni fantazijska skulptura, temveč nekaj, kar lahko naselimo, tam bivamo,« je pojasnil Vermeulen, vidno utrujen po štirih dneh izolacije. »Razlika je, ali zgradite fantazijsko skulpturo ali pa tako, o kateri vsa ekipa ve, da jo bo morala naseliti in v njej bivati. Spremeni celotno perspektivo oblikovanja in ustvarjanja.« V objektu so naredili hidroponični viseči vrt s svežo zelenjavo in baziliko, imeli kuhinjo in shrambo z jedmi, jedilno mizo kot prostor druženja, toaletne prostore in šest postelj.

»Pri projektu Seeker je moja samo pobuda. Kar nastane, je kolektivno delo sodelujočih.« V Sloveniji je pri poselitvi skulpture sodelovala mednarodna ekipa treh moških in treh žensk iz Slovenije, Češke in Belgije: Kaja Avberšek (umetnica, ilustratorka, oblikovalka), Ondřej Bělica (študent arhitekture), Igor Križanovskij (oblikovalec), Maruša Kuk (matematičarka in pedagoginja), Monika Pocrnjić (umetnica in pedagoginja) in Angelo Vermeulen (umetnik in raziskovalec vesoljskih sistemov).

Projekta se niso lotili kot arhitekti, ki vnaprej izdelajo načrt, temveč so skupaj postopno gradili­ objekt in nato postali del njega. Večina materiala je recikliranega, vzetega iz preteklih izvedb in ­lokalnega okolja.

Ohraniti ravnovesje

Angelova osnovna ideja projekta Seeker je ustvariti vesoljsko skulpturo in v njej raziskovati pogoje bivanja in preživetja. Je umetnik in znanstvenik, ki po profesiji izhaja iz biologije, vendar trenutno sodeluje pri vesoljskih raziskavah na tehnološki univerzi, kjer pripravlja doktorat. Projekt Seeker in izkušnje bivanja v njem so del njegovega doktorata.

»Izkušnja je zelo intimna, saj skupina živi v majhnem prostoru, v katerem se izostrita in okrepita dialog in ustvarjalnost. Povečata se koncentracija in jasnost misli, verjetno zato, ker izgine zunanji svet,« je dejal. Dan so strukturirali­ okoli obrokov, ko so se družili in tako ohranjali socialno vez. Po zajtrku so imeli sestanek in nato delali vsak na svojih projektih. Imeli so tudi dva filmska večera. Tokrat, ko so živeli na štiridesetih kvadratnih metrih, je bilo najtežje ne imeti svojega majhnega zasebnega prostora.

Lani, ko je za Naso naredil osamitveno misijo na Havajih, ki je trajala štiri mesece, je bila izkušnja nasprotna. Takrat so imeli zasebni prostor, a je bilo težje ohraniti povezanost v skupini, da se ni vsak po obroku umaknil v svoj mali brlog. Angelova izkušnja je, da v ekstremnih pogojih človek najtežje ohrani ravnovesje med potrebo po lastnem intimnem zasebnem prostoru ter po socialnem, družabnem in skupnostnem svetu. V pogojih izolacije se to ravnovesje poruši.

Projekt je pripravil Zavod Projekt Atol v sodelovanju z Moderno galerijo v Ljubljani.