Tiskane izdaje
Spletna stran Artfacts.net spremlja kotiranje umetnikov na trgu. Kot mednarodni vodič za moderno, sodobno in nastajajočo umetnost ima v podatkovni bazi 391.889 umetnikov iz 184 držav, 26.697 umetniških galerij in muzejev ter 3569 razstav, ki so trenutno na ogled po svetu.
Na spletni strani je tudi lestvica odmevnosti, želenosti, donosnosti in cenjenosti 100.005 umetnikov sveta, ker menijo, da je njihova kariera močno odvisna od uspeha njihovih razstav.
V svoji podatkovni bazi razvrščajo umetnike na lestvico glede na število točk, te pa so odvisne od pozornosti, ki jo vsak prejme od umetniških institucij, galerij in muzejev oziroma od pogostosti razstavljanja (na skupinskih razstavah in samostojno).
Tovrstno točkovanje naj bi pomagalo določiti umetnikovo kotiranje na dražbah in prodajo v galerijah, zato je rangiranje umetnikov na tej spletni strani dragoceno orodje za sledenje trendov na umetnostnem trgu.
Ekonomija pozornosti
Rangiranje umetnikov temelji na tako imenovani ekonomiji pozornosti po knjigi Georga Francka, v kateri avtor pravi, da je pozornost (slava) v kulturnem svetu ekonomska kategorija, ki deluje po načelih kapitalizma. Kapitalistično vedenje temelji na lastnini, posojanju denarja in zaračunavanju obresti.
Za Francka kurator (tudi direktor muzeja ali lastnik galerije) deluje kot finančni investitor. Kurator (investitor) posodi svojo lastnino (razstavni prostor in svoj renome) umetniku, od katerega pričakuje povračilo svoje naložbe v obliki še večje pozornosti (ugleda, slave itd.), zato je odnos med lastnikom galerije in umetnikom kot odnos med investitorjem in podjetnikom.
Vlagatelj vloži denar v podjetje, od katerega pričakuje koristi. Nekateri so poplačani za svojo naložbo, drugi pa ne.
Če se ozremo po prvih desetih umetnikih, ki trenutno najbolje kotirajo na trgu, opazimo tri blagovne znamke 20. stoletja: ameriškega popartista Andyja Warhola (1928–1987), španskega kubista Pabla Picassa (1881–1973) in nemškega kiparja, performerja, člana Fluxusa Josepha Beuysa (1921–1986). Od še živečih vodijo ameriški kipar, fotograf, performer, videast, znan po neonskih skulpturah, Bruce Nauman (1941), nemški abstraktni in fotorealistični slikar Gerhard Richter (1932), ameriški konceptualistični in minimalistični umetnik Sol LeWitt (1928–2007), ameriška fotografinja in režiserka, znana po konceptualnih portretih, Cindy Sherman (1954), ameriški konceptualni in medijski umetnik John Baldessari (1931), ameriški konceptualist Lawrence Weiner (1942), za katerega so značilna tipografska dela, in ameriški popartist, slikar in fotograf Ed Ruscha (1937).
Da bi izvedeli, kako je z našimi iz širše balkanske regije, smo prečesali prvih tisoč mest na lestvici. Po pričakovanjih je najvišje, na 39. mestu, srbska umetnica Marina Abramović (1946), ki so ji nadeli ime »mati performansa«.
Na 267. mestu je hrvaška umetnica Sanja Iveković (1949), za katero so značilni izrazit družbeni aktivizem in pogosto feministična tematika ter izražanje s fotografijo, videom, performansi, akcijami in prostorskimi intervencijami.
Sledi slovenska skupina Irwin na 343. mestu, katere delo temelji na tako imenovanem retroprincipu in se posveča kompleksnosti znakov, podob in simbolov, ki niso nevtralni. Za njimi je na številki 397 hrvaški umetnik David Maljković (1973), čigar filmi, kolaži, skulpture in instalacije se nanašajo na zgodovinsko, kulturno in ideološko dediščino modernističnih projektov na Hrvaškem.
Na 466. mestu sledi hrvaški konceptualist Mladen Stilinović (1947), ki mu je letos zagrebški Muzej sodobne umetnosti posvetil retrospektivo, na 550. mestu je slovenska umetnica in arhitektka Marjetica Potrč (1953), ki se ukvarja pretežno z urbanimi sredinami, rezultati njenega dela pa so v galerijskem prostoru predstavljeni kot instalacije, ki obsegajo stenske risbe, objekte, fotografije in video.
Informacije in začimbe
Zanimalo nas je tudi, kdo je med prvimi pettisočimi in kako je z domačimi umetniki. Našli smo prvih deset (glej razpredelnico), a bi ob njih omenili še tri, konceptualno skupino OHO, ki je na 3324. mestu, Apolonijo Šušteršič (1966) na 3559. mestu in Janeza Janšo na 9873. mestu.
Morda ni zanemarljiv podatek, da so med prvimi desetimi na lestvici najbolje kotiranih slovenskih umetnikov vsi trije, ki jih zastopa slovenska Galerija Gregorja Podnarja, ki deluje v Ljubljani in Berlinu, skupina Irwin, Tobias Putrih in Vadim Fiškin, galerist Gregor Podnar je sicer tudi stalno uvrščen na lestvico stotih umetnostno najbolj vplivnih ljudi na svetu po izboru revije Art Review.
Na spletni strani najdete tudi podatke o umetniških sejmih, razstavah, bienalih, o vseh umetnostnih institucijah sveta, od katerih je slovenskih zbranih 53, med razstavami pa so (žal) zapisane le štiri: Ivo Prančič v Cankarjevem domu, Peter Brötzmann in Telo v MGLC ter Marko Šuštaršič (1927–1976) v Moderni galeriji. Če brskate dalje, dobite tudi informacije o umetniških delih, prečešete različne novice ter si na grafu ogledate vzpone in padce posamičnih od 100.005 rangiranih umetnikov od leta 2008 do danes.
Zraven so še tri lestvice živečih umetnikov. Med njimi trenutno najbolje kotirajo Američan Bruce Nauman, Nemec Gerhard Richter in Američanka Cindy Sherman, trenutno so v največjem vzponu Kitajec Ai Weiwei, Američan Jimmie Durham in Čilenec Alfredo Jaar, najbolj v trendu, torej največkrat razstavljani, pa so Kitajec Ai Weiwei, Nemec Harun Farocki in Španec Santiago Sierra.
Najbolj želeni na razstavah
Ai Weiwei (1957) si je naklonjenost zahodne javnosti pridobil zlasti z angažiranim političnim aktivizmom, zaradi katerega ga je kitajska oblast leta 2011 zaprla. Istega leta oktobra ga je revija Art Review uvrstila med sto najbolj vplivnih v umetnostnem svetu in postavila kar na prvo mesto.
Odmevno predstavitev je imel leta 2007 na kasselski Documenti. Oktobra 2010 je imel v londonski Tate Modern instalacijo Sončnična semena, ki je bila februarja 2011 na dražbi v Sotheby's prodana za 559.394 dolarjev.
Weiwei od leta 2011 predava v Berlinu, trenutno pa na Beneškem bienalu razstavlja instalacijo iz 866 lesenih trinožnih stolov v nemškem paviljonu in v projektnem prostoru na Guidecci instalacijo iz 150 ton sploščene armature iz šol, ki jih je uničil potres v Sečuanu leta 2008 (na fotografiji).
Harun Farocki, drugi najbolj razstavljani, ki smo si ga lahko maja in junija ogledali v obsežni retrospektivi 29 filmov v Slovenski kinoteki, je velik nemški cineast, politični mislec in sodobni umetnik.
Leta 2008 smo ga lahko videli tudi v Mali galeriji Moderne galerije, dvakrat, v sezonah 1997 in 2007, je prodrl na Documento, samostojno so ga predstavili v newyorški MoMI, londonskem Tate Modern, dunajskem muzeju MUMOK, pariškem Jeu de Paume in kölnskem Muzeju Ludwig. Posnel je okoli sto filmov, predaval na Berkeleyju, Harvardu, na Dunaju in doma v Berlinu
Njegovo obravnavanje družbenih sprememb skozi moderne »medijske revolucije« se je odtisnilo v številnih filmih, v katerih pogosto razstavi in drugače sestavi posneti material, s čimer pokaže, kako zelo je družba v primežu podob. Veliko svojih mednarodno čaščenih filmov je posvetil produkciji filmskih ali televizijskih podob in načinom njihovega definiranja zgodb ter zgodovine.
Na Manifesti je pred leti, denimo, vzel idilične dokumentarne zgodovinske posnetke, ob katerih gledalec šele sčasoma ugotovi, da je v tej idili nekaj nenavadnega, da so to pravzaprav nacistični propagandni filmi, ki kažejo »idiličnost« domovine, potem pa se pokaže, da vlak na sliki pelje ljudi v Auschwitz. V kadrih je obkrožal obraze z rdečim krogom (na fotografiji) in vsakemu, vojaku in deportirancu, našel ime in raziskal njegovo nadaljnjo usodo. Resnico izza manipulacije torej.
Tretji od želenih je »enfant terrible«, španski umetnik Santiago Sierra, ki s svojimi deli poseže v strukture moči in razgali situacije eksploatacije ljudi ali njihove marginalizacije.
Znan je po tem, da najame deprivilegirane posameznike, ki so za denar pripravljeni narediti karkoli, recimo si s tatujem vrezati črto čez hrbet (na fotografiji), črta kot elementarni del abstraktne risbe tako postane boleč body art in grozljiva pohaba ljudi z obrobja. Na Beneškem bienalu leta 2003 je dal klofuto snobizmu in kulturi (umetnosti) v službi politike.
Vhod v španski paviljon je zazidal, z zadnje strani so lahko vstopili samo obiskovalci z dokazilom, da so Španci. »Na bienalu kažemo nacionalni ponos in hotel sem ga razkriti kot temeljni princip vsakega paviljona,« je dejal. »Ne smemo pozabiti, da so države, ki sodelujejo na bienalu, najmočnejše. Tam ni recimo etiopijskega paviljona.«
Znano je tudi njegovo delo, ko je moškemu plačal in ga za 15 dni zazidal, zazidal je tudi vhod ne samo v španski paviljon na bienalu, temveč tudi v galerijo Lisson na otvoritveni večer razstave.
Nemce je šokiral z instalacijo plinske komore v nekdanji sinagogi, v Sloveniji pa smo ga lahko videli leta 2005 na razstavi Praznina v Galeriji Gregorja Podnarja. Vsem trem so skupni izrazita družbena angažiranost, kritičnost in aktivizem. Trend današnjega časa. Ali bolje, odgovor umetnosti nanj.
