Polemično ob izbiri novega vodstva Moderne galerije

Retrospektiva Neue Slowenische Kunst (NSK), ki bo odprla vrata decembra, bo največji letošnji projekt ljubljanske Moderne galerije.

Nič nenavadnega, bi rekli skeptiki, kritični do programske politike vodstva te institucije, NSK je pač ne samo zaščitni znak galerije, temveč tudi priviligiran kolektiv, ki že dve desetletji obvladuje vsebinske in tudi finančne tokove osrednje slovenske galerijske ustanove za sodobno umetnost.

Pomen NSK sicer nikakor ni efemeren, nedvomno gre za pomemben fenomen, ki je odprl številna relevantna vprašanja ne samo na področju umetnosti in kulture, temveč percepcije celotnega modela družbe. Skupine Laibach, Irwin, Novi kolektivizem in Gledališče sester Scipion Nasice so z radikalnostjo, novo estetiko, kolektivnim načinom dela in prezentacije uspeli reanimirati historične avantgarde in kreirati celostne umetnine, ki so med redkimi slovenskimi projekti doživele izjemen odmev tudi v tujini, vendar se potencial in naboj avantgard in retroavantgard pač sčasoma izčrpa.

Mogoče jih je seveda umetno ohranjati pri življenju in tukaj nastopi ljubljanska Moderna galerija. Vse bolj se zdi, da je tam tudi sedež po razpadu Jugoslavije ustanovljene Države NSK, ki se sicer ponaša tudi s svojo ustavo, veleposlaništvi, konzulati in drugimi konstitutivnimi elementi države, ta aparat pa za svoje delovanje potrebuje seveda tudi svojo programsko kontinuiteto, sicer pristane v polju muzejskega.

Razpis za novega direktorja oziroma direktorico Moderne galerije bi po mnenju mnogih moral predstavljati prelom z dosedanjo politiko preferiranja NSK, ki jo pooseblja Zdenka Badovinac, ki galerijo vodi že od leta 1993.

Ne gre zgolj za protekcionizem, nič manj moteč ni pokroviteljski odnos do celih generacij slovenskih likovnih umetnikov, ki v Moderni galeriji bodisi niso dobili priložnosti, da bi se predstavili, ali pa so bili njihovi slikarski in kiparski projekti obravnavani zgolj kot anahronističen koriozum, ki je ob favoriziranju zgolj ozkega spektra sodobnih umetniških praks zapisan postopnemu, vendar zanesljivemu izbrisu.

Zamere niso od včeraj, že leta 2000 je kipar Mirko Bratuša predstavil slavni Slovenski likovni kanape, ki ga s svojim portretom obvladuje Zdenka Badovinac in je morda najbolj ilustrativen prikaz stanja v Moderni galeriji in aktualni slovenski galeristiki nasploh. Bratuša ne želi komentirati direktoričinega dela, postregel je le z ironično izjavo, da se »s hvaležnostjo spominja dela gospe Zdenke Badovinac v Moderni galeriji, Slovenski likovni kanape pa je edini kip, ki je nastal z njeno vzpodbudo«.

Tudi številni drugi likovni ustvarjalci se nočejo javno izpostaviti, saj so menda kritiki deležni bodisi ostrih napadov ali pa svojevrstnega bojkota svoje produkcije, vendar zamer glede vzvišenega ali odklonilnega odnosa ne manjka.

In poslanstvo MG? Eden redkih, ki je pripravljen brez zadržkov oceniti več kot dvajsetletni staž Badovinčeve na čelu Moderne galerije, je slikar in dobitnik Prešernove nagrade Gustav Gnamuš. Po njegovih besedah bi morali najprej definirati, kakšno je sploh poslanstvo Moderne galerije in če vanj sodi tudi spremljanje aktualne slovenske likovne produkcije potem naj se to poslanstvo tudi izpolnjuje.

Gre za nacionalno institucijo, ki pa se je po njegovem mnenju pod vodstvom Badovinčeve »privatiziralo« oziroma jo obvladujejo dominantne skupine in posamezniki, ki jo izkoriščajo predvsem za osebno promocijo.

»Gre za programski in ideološki fanatizem, ki duši vse ostalo«, poudarja Gnamuš, to pa se ob ozki programski profiliranosti odraža tudi pri sedanjem razpisu za direktorja, saj se umetno ustvarja vtis, da pri nas preprosto ni nobene kompetentne alternative, zato je Badovinčeva spet favorit.

Problematična pa ni samo programska usmeritev, NSK oziroma del le tega, predvsem Novi kolektivizem, je vitalno vpet tudi v siceršnje poslovanje galerije. Njihovi člani se pogosto pojavljajo kot postavljalci razstav drugih avtorjev, prav tako je pod njihovo ingerenco tudi oblikovanje in priprava katalogov in plakatov ter nekateri drugi elementi produkcije in prezentacije.

V zadnjih desetih letih je tako samo Novi kolektivizem od Moderne galerije prejel skorj pol milijona evrov, nekateri pa opozarjajo, da je z različnimi pogodbami ta znesek še precej višji. Tako delovanje galerije kot njen svet in strokovni svet naj bi obvladovale prijateljske in tudi politične naveze, ki imajo dominanten vpliv na celotno slovensko likovno sceno.

Zdenka Badovinac očitke zavrača. Kot pravi, Moderna galerija že dolgo ni tradicionalni muzej, ampak prostor, ki poleg tega, da obravnava preteklost, bistveno sooblikuje sedanjost in si s svojimi programi zamišlja tudi bodočnost. Že v 90. letih prejšnjega stoletja so začeli redno predstavljati sodobno umetnost in se s tem takoj spustili v odmeven dialog z javnostjo.

Za redno predstavljanje le-te so oblikovali U3 – Trienale sodobne umetnosti na slovenskem, ki je že na začetku vzbudil burne reakcije. Sistematično so začeli prirejati pregledne in retrospektivne razstave naših umetnikov in začeli s posebnimi razstavami prezentirati slovensko umetnost po posamičnih dekadah, do sedaj so pripravili tri tovrstne razstave in pokrili obdobje 1975–2005.

Obenem so postali pomemben akter v mednarodnem prostoru, in to še zlasti z ustanovitvijo zbirke Arteast 2000+ in nazadnje tudi z iniciranjem mednarodne konfederacije muzejev Internacionala.

Konfederacijo šestih evropskih muzejev, ki so jo sooblikovali pred štirimi leti, je po njenem mnenju še bolj internacionalizirala cel sklop dejavnosti, lani so prejeli 2,5 miliona eurov iz EU programov. Njen program za naslednjih pet let sledi poslanstvu MG kot »muzeja moderne in muzeja sodobne umetnosti, ravnotežju med sodobnim in tradicionalnim, nacionalnim in mednarodnim, razvoju temeljnih muzejskih nalog in oblikovanju sodobne, družbeno odgovorne institucije«.

Badovinčeva zavrača tudi zamere o preferiranju ozkega kroga umetnikov in postreže s podatki, da je v zadnjih treh letih v Moderni galeriji in v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova razstavljalo 136 slovenskih umetnikov in sicer na 14 mednarodnih skupinskih razstavah, 14 samostojnih razstavah in na 2 skupinskih slovenskih razstavah.

V tujini je galerija v tem obdobju predstavila 22 slovenskih umetnikov, »ob teh številkah, ki bi bile lahko še višje, če bi imeli več sredstev za program, bi težko rekli, da gre za ozek krog ljudi in še manj za privatizacijo institucije«. Kar se tiče izplačil članom NSK, so po besedah direktorice »na supervizorju podatki, ki žal niso opremljeni z vsebino in to marsikoga zavaja«.

Kakorkoli že, očitno ima Zdenka Badovinac ponovno najboljšo pozicijo za izvolitev v peti zaporedni mandat, nenazadnje tudi zaradi tega, ker je ena od članic izbirne komisije tudi Beti Žerovc, ta pa je življenjska partnerica Andreja Savskega, člana NSK.

Vendar tudi to za Badovinčevo ne pomeni konflikta interesov; kot je dejala, se računi društva NSK vežejo izključno na oblikovalske in tiskarske storitve skupine Novi kolektvizem, Andrej Savski ni njihov član, pa tudi sicer Moderna galerija z njim nikoli ni bila v nobenem poslovnem odnosu.