Tiskane izdaje
Jackson Pollock (1912–1956) je ob tem, da se je v razvoj slikarstva zapisal kot vodilni predstavnik newyorške šole abstraktnega ekspresionizma, mnogim osrednjega prispevka ZDA k umetnosti minulega stoletja, v katerem se je tradicija abstraktnega ustvarjanja srečala z izročilom nadrealizma in njegovega psihičnega avtomatizma, uveljavil tudi kot izumitelj ultravplivnega načina slikanja.
V svojem ateljeju na Long Islandu je platno, bodočo mojstrovino, položil na tla ter tako izničil konvencije med »zgoraj« in »spodaj«, nato pa nanj zlival, naškropil ali nakapljal industrijske barve in emajle, kar se je v svetu umetnosti uveljavilo kot znameniti Pollockov dripping.
Kot del mita o izrednem ustvarjalcu, ki je slikanje zastavil kot svojevrsten performans. Resda odmaknjen od javnosti.
A je pri ustvarjanju svojih najbolj antoloških del očitno poznal tudi klasični čopič.
V newyorškem muzeju MOMA, v katerem so ob nedavnih predstavitvah ene njegovih osrednjih mojstrovin iz svoje zbirke, več kot petmetrske slike Ena: številka 31, 1950, ugotovili, da je njeno platno s časom porumenelo in da je tudi v zgoščeno strukturo Pollockovih nanosov barv in emajlov prodrlo veliko umazanije, so se odločili za njeno restavriranje. Rezultat je nekaj presenetljivih odkritij.
Denimo, da je ustvarjal tudi s čopičem in klasičnimi slikarskimi potezami.
Kot so ob vrnitvi slike na njeno mesto v stalni postavitvi muzeja zapisali v New York Timesu, so restavratorji med desetmesečnimi posegi z rentgenskimi in ultrazvočnimi raziskavami odkrili, da določeni deli slike nikakor niso odražali Pollockovega načina dela. Tekstura barvnih nanosov je bila drugačna in je pokazala na ponavljajoče se klasične poteze s čopičem, kakršnih sicer v njegovem delu ni.
Naslednje presenčenje je prišlo na plano, ko so raziskali vrste uporabljenih barv in ugotovili, da so obiskovalci MOMA ob ogledu slike občudovali tudi – nekoga drugega. Na sliki so odkrili barve, kakršnih Pollock ni uporabljal, pa tudi nanešene so bile na drugačen način.
Kako so lahko prišle na mojstrovino slikarja, katerega dela so danes med najdražjimi na svetu? Slika je v muzej prišla že leta 1968 in odtlej nanjo niso posegali, ko so se lotili raziskovanja fotografskih dokumentov, pa so na fotografijah, ki jih je nek šolar v Portlandu posnel leta 1962, odkrili, da jih tedaj na sliki še ni bilo.
»To pomeni, da jih je nekdo dodal po letu 1962, in ker je slikar umrl leta 1956, fotografije potrjujejo, da jih je nekdo nanesel po njegovi smrti,« je New York Timesu povedal vodja konservatorjev James Coddington.
Kdo in zakaj se je lotil »popravljanja« Pollockove mojstrovine, ostaja neznanka. Še najbolj sprejemljiv odgovor se konservatorjem zdi, da je nekdo skušal popraviti kako poškodbo. Morda tudi zato, da bi sliko lažje prodal.
