Tiskane izdaje
Dunajska galerija Westlicht v sodelovanju z Moskovsko hišo fotografije to poletje predstavlja enega najbolj energičnih likov ruske avantgarde. Razstava z naslovom Aleksander Rodčenko – revolucija fotografije prikazuje vrhunce njegovega fotografskega opusa in bo na ogled do 25. avgusta.
Rodčenko je bil ena najpomembnejših osebnosti umetniške ustvarjalnosti in duhovne usmeritve v letih komunizma takoj po oktobrski revoluciji.
S svojo ustvarjalno močjo je pustil pečat na vseh področjih, s katerimi se je ukvarjal – v slikarstvu, grafiki, tipografiji, filmu, gledališču, oblikovanju, arhitekturi in ne nazadnje v fotografiji.
Rodil se je v revni družini, a je v starem ruskem univerzitetnem mestu Kazanu leta 1914 končal slikarsko akademijo. Nato se je preselil v Moskvo, kjer je študiral kiparstvo in arhitekturo. V prvih letih prve svetovne vojne je tam začel razstavljati svoja dela.
Hitro je postal eden najbolj znanih ruskih avantgardistov, pripadnikov umetniške smeri, ki je edinstven pojav ne samo v ruski, temveč tudi v svetovni kulturi, nas je na odprtju razstave spomnila Olga Sviblova, direktorica Moskovske hiše fotografije in kuratorka dunajske razstave.
Zenica izobraženega človeka
Rodčenko, ki je bil že uveljavljen kot slikar, kipar in grafik, je leta 1924 z geslom »Eksperimentiranje je naša dolžnost!« na juriš osvojil tudi fotografsko umetnost. Naj spomnimo, da so bila zgodnja dvajseta leta 20. stoletja v ruski umetnosti »vmesno obdobje«. Pozneje se je izkazalo, da so si umetniki takrat domišljali, da s svojim iskanjem novih prijemov igrajo pomembno vlogo v velikem komunističnem eksperimentu.
V fotografiji je Rodčenko zelo razširil dotedanje obzorje. Vanjo je uvedel konstruktivizem in razvil metode in orodja za njegovo izvedbo. Posledica tega je bilo novo pojmovanje fotografije in vloge fotografa.
Odprl je prostor konceptualizmu. Fotografija ni več samo slika realnosti, pri Rodčenku postane sredstvo vizualnega prikaza dinamičnih duhovnih konstrukcij. »Kaže, da samo fotoaparat lahko poda sliko sodobnega življenja,« je zapisal. Bil je prepričan, da je objektiv kamere »zenica izobraženega človeka v socialistični družbi«.
V dunajskem Westlichtu si lahko ogledamo več Rodčenkovih slavnih izvirnikov fotografij, med njimi nekatere, ki jih pozna vsak, kdor je malo bolj proučeval zgodovino fotografije.
To so na primer Dekle z leico, Stražar na Šuhovovem stolpu, Stopnice, Portret matere, Požarne lestve, Pionir s trobento in Bori. Če jih opazuješ, razumeš, zakaj imajo Rodčenka za »očeta diagonale« v fotografiji.
Oče diagonale
Diagonalne kompozicije, skrajšana perspektiva in druge značilnosti »Rodčenkove metode« so se hitro razširile.
Uporaba njegove metode pa sama po sebi ne zagotavlja visoke umetniške kakovosti, opozarja Sviblova. »Rodčenkova fotografska dela niso predvsem samo seštevek formalnih karakteristik, kar mu je v poznih dvajsetih letih prineslo veliko negativnih kritik, temveč temeljijo na posebno globoki, notranji romantiki.«
Korenine te Rodčenkove romantike odkrivamo v pismih ženi, likovni umetnici, oblikovalki in umetnostni teoretičarki Varvari Stepanovi, dodaja Sviblova.
»Za kulisami gledališča, v katerem je delal njegov oče, je Rodčenko preživel otroštvo. Tu se je ukoreninil element njegove romantike, ki se je spremenil v močan utopični odnos konstruktivista, prepričanega, da se svet in človeška družba lahko spremenita – na bolje.«
V dvajsetih letih je Rodčenko skupaj z vsako novo serijo fotografij objavljal tudi manifeste z usmeritvami, kako se morata fotografija in življenje spreminjati skladno z zahtevami konstruktivizma.
V tridesetih letih, ko je Stalin okrepil oblast in je socialistični realizem prevzel monopol, pa je Rodčenko zaradi kritik, napadov in nenehnih družbenih preobrazb postajal utrujen.
Kljub razmeroma kratkemu obdobju neoviranega dela je Rodčenko edini iz svoje umetniške generacije, ki je v svojih spisih poskušal drugače razmišljati o fotografiji. Čeprav mu je bilo v zadnjih letih življenja onemogočeno, da bi delal, razstavljal in sploh zaslužil za življenje, se mu je posrečilo preživeti Stalinov teror in samega Stalina.
Umrl je konec leta 1956, dva dni pred svojim 65. letom. Kljub temu pa bi bil lahko v svoji domovini pozabljen. Če ne bi bilo Rodčenka in njegove družine, je vprašanje, ali in kdaj bi bil ustanovljen prvi ruski muzej fotografske umetnosti – Moskovska hiša fotografije, nam na koncu pove Olga Sviblova.
