Tiskane izdaje
Iva Prančiča že dolga leta srečujemo po različnih razstavnih prostorih, kjer za seboj pušča sled samosvojega, prepričljivega in na mah prepoznavnega slikarja. V galeriji Cankarjevega doma se nam tokrat, čeprav še vedno zvest samemu sebi, razodeva drugačen – monumentalnejši.
Monumentalnejši zato, ker so takšne dimenzije njegovih slik, zaradi veličasnega učinka takih platen in ker izžarevajo vse v desetletjih nakopičeno življenjsko ter slikarsko izkustvo ob še prav nič usihajoči ustvarjalni energiji 58-letnega umetnika.
Vseh petnajst slik na razstavi, ki so jo odprli nocoj, je nastalo v zadnjih osmih mesecih, kar priča tudi o avtorjevi veliki produktivnosti in seveda delovni disciplini.
Velikost kot izziv
Največja slika je v velikosti 280 krat 600 centimetrov, dve pa merita 240 krat 470 centimetrov. Takšne velikosti presegajo zmogljivost slikarjevega ateljeja in je slikal drugje, pa tudi zmanjšujejo možnost prodaje, zato je zanimivo vedeti, zakaj se je Prančič odločil zanje.
Sam odgovarja, da v večini slovenskih galerij takšnih formatov ni mogoče razstaviti, ena redkih izjem je Galerija Cankarjevega doma. In ko so mu je tu ponudila priložnost za razstavo, je postavil samega sebe pred izziv, ali je sposoben poslikati tako velika platna. Morebitni dvomi so bili odveč, saj je Prančič, ki scela verjame v sliko kot medij kljub napovedovanju njenega konca, ambicijo mojstrsko uresničil, kajpak s preverjeno slikarsko tehniko – oljem, kombinacijo olja in spreja pa tudi tekstila.
Prančičeve slike, abstraktne, ekspresionistične, eruptivne in minimalistične hkrati, kljub umeščenosti v visoki modernizem danes že doživljamo kot nekako klasične. Napovedi o smrti slike ga ne vzemirjajo. »Saj sliko pokopavajo že vse od ruske avantgarde, pa še kar živi. Prepričan sem, da bo vedno obstajala,« pravi.
Vera v sliko
Zaradi neomajne vere v sliko Prančič ne podlega trendom in diktatom kuratorjev, saj ni tip kariernega umetnika. Tako se naslov njegove razstave Pa.slika malce poigrava tudi s stališčem o sliki kot reliktu preteklosti, pika se med drugim navezuje na digitalno računalnško govorico kot nasprotje črkam pisalnega stroja, ki se pojavljajo na nekaterih njegovih slikah.
Prav tako se pika pojavlja tudi na njegovih platnih – bela, rdeča, zelena. Naslov Pa.slika pa se nanaša tudi na pakrog oziroma elipso, ki je zadnja leta glavna prvina njegovih slik.
Prančič se, kaže, precej ukvarja z »relikti preteklosti« in tako tokrat preseneča z – intarzijo. Z njo se je želel pokloniti renesančnemu studiolu, majhni sobici, v Knežji palači v Urbinu. Tamkajšnja intarzijska mojstrovina s 3D vizualnim učinkom je pred leti nanj naredila tako močan vtis, da se ga je odločil vključiti v sliko. S tem pa tudi sporoča, da 3D tehnika ni nekaj neizogibno povezanega z digitalizacijo in da je glorificiranje novih medijev pretirano.
Prančičeve slike gledalca nagovarjajo brez podob, figur, naslovov. Vse njegove slike se imenujejo Brez naslova. Zelo verjetno tudi zato, ker gledalcu noče sugerirati, kaj naj na njih vidi in, res je, kljub vsej abstrakciji včasih na njih uzre tudi podobo. Ko mu rečeš, na tej sliki vidim to, on odvrne: »Že mogoče, ampak nekdo drug vidi nekaj drugega.« Vidi se, da je čuten človek, toda občutij ob slikah ne želi narekovati.
Monografija
Ob razstavi, ki jo je Cankarjev dom pripravil v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, je izšla tudi izjemno razkošna monografija na več kot tristo straneh. Besedila so napisali dr. Andrej Smrekar, dr. Nadja Gnamuš, Andrej Medved, dr.Tonko Maroević, oblikoval pa jo je Ranko Novak.
V knjigi so prelepe barvne reprodukcije, ki ob estetskem užitku nudijo tudi vpogled v bogat opus Iva Prančiča. Kar presenetljivo nizka je cena za takšno knjigo – 42 evrov.
Le zakaj Prančič, eden najvidnejših slovenskih ustvarjalcev, ki je pred dobrim desetletjem prejel nagrado Prešernovega sklada in redno razstavlja v slovenskih in tujih galerijah, po treh bogatih ustvarjalnih desetletjih, še ni imel priložnosti za retrospektivno razstavo?
Ker naj bi bile slike mrtve? Pa ja ne tudi za Moderno galerijo?
Jure Mikuž za Prančiča pravi, da »potrpežljivo gradi prepričljive in pretresljive slike, ki se vpenjajo v brezčasno zakladnico likovnega«. Morda je Prančičev hendikep ravno v »prepričljivosti« in »brezčasnosti«. Bo pa počakal na Narodno galerijo.
