Ta veseli dan kulture z Evo Petrič

Vsestranska slovenska umetnica se z novim likovnim projektom Bela kot riž priklanja Prešernu

Objavljeno
03. december 2013 10.11
Eva Petrič v Celici na Metelkovi predstavlja projekt ob 3. decembru rojstvu Franceta Prešerna v Ljubljani 2. decembra 2013.
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
Projekt Bela kot riž je Eva Petrič­ posvetila Francetu Prešernu in njegovi v poeziji uresničeni ljubezni do Julije. Občutljiva poznavalka literarne in likovne umetnosti se izraža z besedami in podobami, tako da jih prepleta in nadgrajuje, je med drugim v spremljevalni zloženki napisala likovna kritičarka Vesna Krmelj.

Eva Petrič je ustvarila tankočuten video, v katerem mlada pesnica prevzame pesnikovo podobo in z zrni riža oblikuje posodo odnosa, ki se sproti razdira in na novo vzpostavlja; prav s tem postaja žarišče močnih čustev, ki jih oživlja pesnikova poezija. Bela kot riž je video o podobi in vlogi Julije, pesnikove muze, v njegovem delu.

Ali bi bila Prešernova poezija brez Julije drugačna, se sprašuje Eva Petrič. Pesnikovi verzi za večno postanejo vez med njima, v videu pa podoba mlade ženske v pesnikovi opravi prevzame nase presečno množico čustev med žensko in moškim, med njo, prisotno, in njim ...

Riž simbolizira čiščenje

Zanimalo nas je, kakšno vlogo in pomen ima riž. »France Prešeren me je vedno fasciniral kot naš nacionalni heroj, vedno se mi je zdelo pomembno, da sem lahko v tujini povedala, kako ponosni smo na pesnika, ne pa na kakšnega vojskovodjo. V projektu sem si želela izpostaviti njegovo predanost Juliji, svoji muzi. Izpostaviti sem hotela predvsem to močno emocijo, ker mislim, da umetnost lahko vznika prav skozi polje emotivnosti. Riž simbolizira čiščenje, to je spiritualna duhovna hrana. Zato z rižem prečiščujem Prešernov faksimile. Igram se z belim in črnim rižem ter z enim stavkom iz njegove poezije: 'Ko mene ne bo več'. Prešernov verz iz Sonetnega venca je del obljube, ki jo da ljubimec svoji ljubi, izpisan s črnim rižem pa kot senca pade na gledalca, dotakne se ga kot skritega opazovalca ali skoraj ­prišepetovalca.«

Ustvarjalnost Eve Petrič bi težko umestili v eno samo najmočnejše izrazno področje. Še težje bi določili medij, s katerim se izraža na tem področju, meni Krmeljeva, kajti zdi se, da je Evina sposobnost prav v tem, da vidi besede in sliši podobe; da izgovarja težko izgovorljivo in upodablja neupodobljivo ...

Projekcije na fasadah

V Ljubljani bodo danes popoldne projekcije videa – ob 17. uri bo projekcija na fasado hiše na Wolfovi 6, kjer je Julija živela, osvetljen bo njen kip na drugi, bližnji fasadi, ter na kiosk pri Prešernovem spomeniku. Uro kasneje bo projekcija še na hišo, kjer je pesnik šest let ustvarjal, na Rožni ulici 5 je napisal Gazele, Sonete nesreče in Sonetni venec.

Pomemben del projekta Bela kot riž je v kleti Celice na Metelkovi v Ljubljani, kjer so v prostoru pred temnicami nekdanjega vojaškega zapora tla prekrita z rižem (nanj je projiciran video). Tam zato, pravi Krmeljeva, ker sta »življenje ječa in čas v nji rabelj hudi« v tem prostoru najbolj stvarna, hkrati pa je hrepenenje najmočnejše.

Katera je njena najljubša Prešernova pesem? Kakšen je bil njegov vpliv na njeno pesniško ustvarjanje?­ »Fasciniral me je predvsem kot osebnost in seveda njegova ljubezen do Julije. Zanimale so me njegove emocije. Ko sem bila majhna, sem si želela biti kot Prešeren. V tem smislu me je inspiriral.«