Tiskane izdaje
Deseterica članov Društva galeristov in starinarjev Slovenije (z izjemo po enega iz Maribora in Nove Gorice vsi iz Ljubljane) je včeraj v Atriju ZRC SAZU izpeljala tretjo v seriji dražb umetnin in antkvitet, s katerimi so se letos vrnili k tovrstnemu načinu trženja umetnin ali predmetov z antikvarno vrednostjo. Povezuje jih tudi to, da so dosegle finančno podporo tukajšnjega kulturnega ministrstva.
Če obnovimo, so na prvi na začetku decembra začeli z deli iz nižjega cenovnega razreda – z grafikami in risbami –, zatem pa sredi istega meseca, ki je bil še pred nekaj leti tudi mesec prednovoletnega zapravljanja, tudi na področju prodaje umetnosti, nadaljevali s prodajo dražjih del, unikatov. Žal osmoljeno. Med 52 ponujenimi je lastnika zamenjalo eno samo in še to eno najcenejših. Prodano je bilo po izklicni ceni 600 evrov.
Tej »tezi« in »antitezi« je včeraj sledila »sinteza«, mešana ponudba, ki je segla od grafik in risb do slik, kipov in manjšega števila antikvitet, a znova ni prepričala. Od 86 ponujenih lotov (nekatere so sicer tik pred začetkom dražbe umaknili s seznama lotov) so jih prodali le šest.
Kaj je bilo naprodaj? Med umetninami srednjega cenovnega razreda – iz višjega ni bilo nobene – so že pod zaporedno številko ena poskusili, denimo, z lepo hiperrealistično sliko Vleci rini, ki jo je leta 1978 naslikal Berko, slikar, ki na trgu še nima prave cene (tokratna izklicna je bila 2700 evrov). Zatem pa še z zgodnjim Kosom govedine Rika Debenjaka iz leta 1945 (3000 evrov), poznim Stanjem II Staneta Kregarja iz leta 1972, ki je bilo predstavljeno kot delo s Kregarjeve spominske razstave (5500 evrov), Splitom Miha Maleša (6000 evrov, kar je bila najvišja izklicna cena na dražbi) ali Vrbami ob Ljubljanici iz 40. let minulega stoletja (5500)
Nič od tega prisotnih ni prepričalo. Kaj pa je vendarle zamenjalo lastnika?
Presenetljivo (ali tudi ne) je najvišjo (čeprav le izklicno) ceno 750 evrov dosegel nedatirani terakotni Akt Oresteja Dequela. Katerega Dequela? Gre za že pokojnega kiparja po rodu iz Kopra, ki je po drugi svetovni vojni, preživeti med partizani, diplomiral na ljubljanski akademiji, a že nekaj let po množičnem valu izseljevanja Italijanov in drugih prebivalcev tudi sam zapustil rojstno okolje, nakar se je preko Trsta ustalil v Rimu ter izoblikoval lepo mednarodno kariero, ki je segla do Francije, ZDA in še kam. Skratka, v slovenskem javnem prostoru je bolj ali manj zastopan le z dvema zgodnjima javnima spomenikoma v Kopsu in Izoli, da bi se kdaj pojavil na dražbi, pa se, če se ne motimo, še ni zgodilo.
Redno ga sicer uvrščajo na dražbe pri tržaškem Stadionu, da se je pojavil na naši, pa je, kaže, razveselilo vsaj enega interesenta. Nasploh je to, da delo na dražbi predstaviš z jasnim sporočilom, da gre za nekaj, kar se na domačem trgu pojavi le izjemoma, nedvomno v prid razpletu. Žal se zdi, da na dražbah DGSS tega ni veliko. Druga najdražje prodana umetnina, drobna slika Kravi Franceta Kralja (meri le 11 krat 11 centimetrov), ki je dražitelje prav tako zapustila za izklicno ceno – 600 evrov –, je bila, denimo, že dolgo naprodaj v eni izmed sodelujočih galerij.
Med ostalimi prodanimi predmeti lahko omenimo še par Samassinih svečnikov, ki je bil prodan za 300 evrov, to je po ceni, nižji od izklicnih 350. Zakaj? Ker se je po sprva neuspešnem draženju po izklicni ceni iz publike oglasil glas, ki je ponudil za 50 evrov nižjo ceno. Na dražbah DGSS se je prvič zgodilo, da je potek licitiranja šel v to, vsekakor dobrodošlo smer, znano z resnih dražb. Dobrodošel napredek, h kateremu je portebno dodati tudi naslednjega: DGSS je pravočasno objavilo katalog, tudi na spletni strani.
Sicer je dražba znova zapustila vtis, da v prvi vrsti ne gre za prodajni, ampak družabni dogodek, na katerega je večina izmed nekajdesetglave množice prišla zaradi znanstev z dražitelji ali pa si je nemara prišla popestriti ogled nedeljskega bolšjega sejma, ki se je med njenim potekom zaključeval lučaj stran. Že podatek, da je bilo mogoče tik pred začetkom dražbe prešteti le osem prijavljenih nanjo in da je bilo naposled prodanih le šest predmetov, kaže, da sta vsaj dva med njimi želela zgolj malce potežkati dražbeni številki, ne pa ju tudi - uporabiti.
Glede na to, da se je v dražbo vključilo kar deset članov društva in da ima vsakdo med njimi nedvomno svojo mrežo kupcev in zbiralcev, bi pričakoval, da bodo galeristi poskrbeli za prisotnost teh na dražbi. Končni vtis pa je vseeno bil, da so želeli predvsem pritegniti novo publiko in jo na drugačen način prepričati v nakup nečesa, kar prodajajo po galerijah. To pa vendarle ni najbližje tistemu, kar te na dražbi prepriča k dvigu dražbene številke. Odzoveš se, kadar imaš občutek, da dražba ponuja izjemno priložnost priti do nečesa, kar se na trgu pojavi izjemoma in sicer ni dostopno (denimo, kadar preko dražb prodajajo zasebniki iz svojih zbirk), ali kadar so izklicne cene izrazito nizke.
